Jedro

Pogodbena razmerja tožnika s prvo, tretjo in četrto toženko so bila preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, kot že navedeno, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca prve, tretje ali četrte toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Druga toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec prve, tretje in četrte toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu I. točke izreka glede denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, ki jih tožeča stranka zahteva od drugo tožene stranke za obdobje od 1. 4. 2014 do vključno 20. 10. 2019, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi) sklenjenih med tožnikom in četrto toženko (za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2012 – pravilno do 31. 12. 2014) ter med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 1. 1. 2015 do 13. 3. 2019); za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko od 1. 4. 2014 dalje za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto voznik tovornih vozil (podredno za vrsto del: vožnja vlačilca kamiona (C in E kategorije)), za osnovno bruto plačo 1.019,64 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi druge toženke; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi od 1. 4. 2014 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.400,00 EUR bruto) za navedeno obdobje, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, medletne skupinske delovne uspešnosti, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za prijavo v socialna zavarovanja in dodatno pokojninsko zavarovanje, z vpisom delovne dobe v matično evidenco; ter po zneskih konkretizirani denarni zahtevek za obdobje od 1. 4. 2014 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka). V delu, v katerem je tožnik od druge toženke zahteval izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto voznik tovornih vozil (podredno za vrsto del: vožnja vlačilca kamiona (C in E kategorije)), je tožbo zavrglo (točka II izreka). Zoper prvo toženko je tožbo zavrglo (točka III izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev v točkah I. do III. izreka navedene sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklepa VDSS Pdp 1088/2018 in sodbe Upravnega sodišča RS III U 10/2017). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ni bilo elementov podjema med drugo toženko in prvo ter tretjo in četrto toženko. Vendar pa je zavzelo zmotno stališče, da delovnega razmerja tožnika z drugo toženko ni mogoče priznati za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri prvi, tretji in četrti toženki. Tožnik je delo opravljal na enak način kot luški delavci. Dejstvo, da mu druga toženka ni izplačevala plače, ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela ni organizirala prva, tretja oziroma četrta toženka, njihova vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev drugemu uporabniku, le da formalno niso bile agencije. Delovno razmerje pri prvi, tretji in četrti toženki je bilo le navidezno oziroma nično; pri drugi toženki pa je dejansko obstajalo delovno razmerje. Vendar pa je druga toženka tožnika zaposlovala na črno, zato bi mu morala priznati vse pravice za vtoževano obdobje. Zaradi zavrnitve zahtevka so mu bile kršene ustavne pravice. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb, ki prikrivajo pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, je prepoznano tudi v strokovni literaturi (dr. Senčur Peček, D.: Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava, Podjetje in delo, št. 6-7, 2015). Takšne podjemne pogodbe, sklenjene med toženkami, so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo (namen je bil v izigravanju tretje osebe). Prva, tretja in četrta toženka za agencijsko dejavnost niso bile registrirane in je ne bi smele opravljati. Šlo je za nezakonit poslovni model. Pogodbe o zaposlitvi, ki so jih sklenile toženke, ki niso bile agencije, so nične, ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in nedopustne podlage, ampak tudi kot oderuške pogodbe ter zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršena je tožnikova ustavna pravica do svobode dela, pa tudi druge ustavne pravice. Poudarja, da je treba izhajati iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri drugi toženki. Podana je bila trajna potreba po njegovem delu. Dejansko je bil delavec druge toženke, zaradi česar mu je ta dolžna plačati vse prejemke in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Spremembe zaposlitev tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri drugi toženki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma ga podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 1. 4. 2014 dalje pri drugi toženki. Tožnik je bil sicer zaposlen pri četrti toženki od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2014, pri tretji toženki od 1. 1. 2015 do 13. 3. 2019 in prvi toženki od 14. 3. 2019 do 20. 10. 2019. V tem obdobju je delo opravljal na območju druge toženke, in sicer je vozil kamione s kontejnerji po pristanišču. Dne 21. 10. 2019 se je za polni delovni čas zaposlil pri družbi A. d. o. o., kjer je delal do 6. 7. 2020, od tedaj dalje pa je zaposlen v tujini. Od 21. 10. 2019 dalje dela ni več opravljal na območju druge toženke, ampak za povsem druge delodajalce.

7. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in prvo, tretjo ter četrto toženko, so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale; tožnik je bil pri njih v delovnem razmerju, na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v vsa obvezna zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi (z aneksi), sklenjenih med tožnikom in četrto toženko (obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2014), ter pogodb, sklenjenih med tožnikom in tretjo toženko (obdobje od 1. 1. 2015 do 13. 3. 2019).1

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki od 1. 4. 2014 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas, in sicer na podlagi pravilnega stališča, sprejetega v sodni praksi (zlasti v sporih, v katerih se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu), da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas, torej da mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek za prijavo v vsa zavarovanja in za poziv v delovno razmerje k drugi toženki ter reparacijski oziroma denarni zahtevek za čas od vključno 21. 10. 2019 dalje, saj je bil tožnik od takrat dalje že v delovnem razmerju pri povsem drugih delodajalcih, ki z drugo toženko niso sodelovali.

9. Prva, tretja in četrta toženka so z drugo toženko sklepale pogodbe o opravljanju storitev oziroma podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Kljub temu niso, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljale storitev, ampak so delavce (tudi tožnika) napotile na delo k drugi toženki. Formalni tožnikovi delodajalci (prva, tretja in četrta toženka) so po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (drugi toženki). Vendar pa prva, tretja in četrta toženka niso pridobile dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.) niti niso bile vpisane v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smele ukvarjati, druga toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Tožnik je delo pri drugi toženki opravljal trajno, ne začasno; pri čemer je bil namen druge toženke, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstva, da je pogojevala sklenitev pogodb o opravljanju storitev s tem, da ni šlo za osebe, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu, da iz poslovanja izključi takšne osebe.

10. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model druge (in prve, tretje ter četrte) toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

11. Pogodbena razmerja tožnika s prvo, tretjo in četrto toženko so bila preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, kot že navedeno, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca prve, tretje ali četrte toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Druga toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec prve, tretje in četrte toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.

12. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev glede prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi vseh denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 1. 4. 2014 do vključno 20. 10. 2019 (z 21. 10. 2019 se je tožnik že zaposlil pri drugem delodajalcu), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje sploh še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

1 Zoper prvo toženko pa je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, saj je bila ta 7. 4. 2022 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom in tako ni mogla biti več pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP in peti odstavek 81. člena ZPP).