Jedro

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo zakonske podlage, ki jo je uporabilo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.707,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki kot dobaviteljski konzorcij in družba A. iz Nemčije kot kupec so 9. 11. 2000 sklenile tripartitno pogodbo o dobavi blaga in storitev (v nadaljevanju Pogodba). Pravdni stranki sta se z njo zavezali, da bosta za kupca izvedli dobavo in montažo mešalne hiše, vključno s sosednjimi veznimi mostovi in jeklenimi elementi na projektu v Italiji. Tožeča stranka je imela vodilno vlogo pri vodenju projekta ter je bila v celoti odgovorna za izvajanje Pogodbe. Izdelava statičnih izračunov in skic ni bila izključno obveznost toženca.

- Po vgradnji je italijanski inšpekcijski organ ugotovil, da vgrajena jeklena konstrukcija ne ustreza obremenitvenim predpisom. Konstrukcijo je bilo potrebno dodatno ojačati, kar je na svoje stroške storila tožeča stranka.

- Sestanka s kupcem se je poleg pravdnih strank udeležil tudi zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o., B. B., ki je izdelal načrte, po katerih je bila zgrajena konstrukcija. Družba M. d. o. o. ni bila v pogodbeni zavezi s kupcem in tožečo stranko, temveč je sodelovala le s tožencem.

6. Tožeča stranka je trdila, da je bila predložitev ustreznih statičnih izračunov obveznost toženca. Na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti od njega zahteva povračilo materialne škode, ki ji je nastala, ker je napake odpravila sama.

7. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila predložitev statičnih izračunov in skic izključno obveznost toženca, saj obveznosti pravdnih strank v konzorciju niso bile natančno razmejene.

8. S trditvami, da je bila izdelava statičnih izračunov obveznost toženca ter da je notorno dejstvo, da tožeča stranka teh načrtov ni izdelala sama, revidentka izpodbija dejansko stanje, kar v reviziji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo zakonske podlage, ki jo je uporabilo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča. Presodilo je, da iz določil Pogodbe ne izhaja, da bi si pravdni stranki natančno razdelili obveznosti, ki sta jih imeli v razmerju do kupca. Ker je pojasnilo, da pravne podlage, iz katere bi razmejitev njunih obveznosti izhajala, ni, je tudi v odločbo ni moglo navesti.

10. Prav tako ni podana protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo sodišču druge stopnje očita revidentka. Pod uveljavljanjem te kršitve tožeča stranka skuša izpodbiti dejanski zaključek o vsebini obveznosti pravdnih strank.

11. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da iz določbe 21.2 člena Pogodbe sicer izhaja različen predmet dobave pravdnih strank, vendar pa ne izhaja iz Pogodbe jasno, kateri del obveznosti iz Pogodbe se je zavezal izpolniti toženec.

12. Nadalje so neutemeljene trditve tožeče stranke v reviziji, da je bil toženec njen podizvajalec. Iz Pogodbe izhaja ravno nasprotno: da pravdni stranki tvorita konzorcij (opredelitev pojma „konzorcij“ ter 21.2 člen Pogodbe). Zmotna uporaba 610. in 611. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tako ni podana.

13. Tudi o ekskulpaciji odgovornosti (263. člen ZOR) ni mogoče govoriti, saj bi morala biti najprej ugotovljena odgovornost toženca, da bi lahko presojali, ali se je je uspel razbremeniti.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožencu je dolžna povrniti 1.377,07 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 302,96 EUR in 2 % materialnimi stroški v višini 27,54 EUR, skupaj torej 1.707,57 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče tožencu ni priznalo, saj zanje ni podlage v Odvetniški tarifi.