Jedro

Navidezna (simulirana pogodba) sodi v kategorijo poslov, pri katerih volja ni resnična. Pogodbeni stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sporazum o ugotovitvi in določitvi skupnega premoženja zakoncev navidezen in ničen. Dejanski namen sklenitve tega sporazuma je predstavljal poskus oškodovanja tožnice (upnice), ki že od leta 2011 zoper toženca vodi postopek davčne izvršbe, kar je bilo obema toženima strankama tudi znano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je notarski zapis sporazuma o ugotovitvi skupnega premoženja zakoncev opr. št. SV 109/2015 z dne 11. 2. 2015, ki sta ga sklenila prvo tožena stranka A. B. in drugo tožena stranka B. B., ničen.

2. Zoper delno sodbo pravočasno vlaga pritožbo drugo tožena stranka B. B. in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz določbe 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da bi sodišče pred ugotovitvijo, da je sporazum iz leta 2015 ničen, moralo odgovoriti na vprašanje, ali morebitna ničnost posega v lastninsko pravico zakonca, ki lastninsko pravico pridobi na podlagi samega zakona, konkretno na podlagi 1. odstavka 59. člena v zvezi z 2. odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Drugo tožena stranka je namreč lastninsko pravico na predmetnih stanovanjih pridobila že na podlagi zakona in za to ni bil potreben nikakršen sporazum. Sodišče v postopku ni upoštevalo njene prepričljive izpovedbe, ki je povedala, da je bila s prvim tožencem v zunajzakonski skupnosti vse od leta 2000 dalje in da je med njima obstajal dogovor oziroma zahteva prve tožene stranka, da toženka v celoti skrbi za družino, gospodinjstvo in otroka, toženec pa je bil tisti, ki je pridobival sredstva za družino. Obe stanovanji (v Ljubljani in Mariboru) sta bili kupljeni v času zunjazakonske skupnosti in da je k ohranjanju substance skupnega premoženja prispevala tudi druga tožena stranka. Sporazum iz leta 2008 je bil napisan na željo toženca. Predmetna pogodba ni navidezna, saj ureja premoženjsko pravni režim med zakoncema, v katerega tretja oseba ne more poseči. Sodišče v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) enači poslovno voljo z nagibom. Njene navedbe, da ji je toženec s sporazumom priznal lastninsko pravico na nepremičninah zaradi njenega prispevka k družini, ne predstavljajo poslovne volje, ampak nagib za sklenitev pogodbe po 40. členu OZ, ki določa, da nagibi, iz katerih je pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost, razen, če je ta nagib nedopusten. Nagib, iz katerega je drugo toženka sklenila sporazum iz leta 2015, ni nedopusten, saj je druga tožena stranka oblično uredila nekaj, kar je pridobila že na podlagi samega zakona oziroma na podlagi določb ZZZDR. Pritožnica glede nerealizacije sporazuma iz leta 2015 meni, da bi moralo sodišče za ugotovitev, zakaj ni prišlo do vknjižbe v zemljiško knjigo, zaslišati notarko, ki je sporazum sestavila. Nerazumljive so navedbe, da fiktivnost kaže na to, da predmetnega sporazuma nista izvedla v zemljiški knjigi. Dejstvo, da sporazuma nista izvršila, kaže na to, da med prvo in drugo toženo stranko ni bilo namena izigrati tožnico. Takšno ravnanje toženih strank pa ni nenavadno in je življenjsko, saj zakonci oziroma zunajzakonski partnerji pogosto zgolj v zavarovanje sklenejo določene pogodbe v obliki notarskega zapisa, ki pa jih navzven javno ne notificirajo. Druga tožena stranka se pritožuje še nad ravnanjem sodišča, ki je z odločitvijo presenečenja, ko je ugotovilo, da je sporazum ničen, kršilo načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in načelo odprtega sojenja. S takim ravnanjem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je s tem, ko ni razkrilo svojega pravnega stališča oziroma je tekom postopka jasno izrazilo stališče, da sporazum iz leta 2015 ni ničen, s končno odločitvijo v zadevi kršilo pravico pravdnih strank do izjave. Sodišče pravdnim strankam s tem ni dalo možnosti, da se glede takšnega pravnega stališča izjavijo in navajajo dejstva, ki so bistvenega pomena za drugačno pravno podlago.

3. Tožeča in prva tožena stranka na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pred presojo ničnosti sporazuma iz leta 2015 presojati trditev toženke, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi 1. odstavka 59. člena v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZZZDR. Pritožnica trdi, da je solastninsko pravico na predmetnem premoženju (obeh nepremičninah) pridobila že na podlagi samega zakona, saj je bila s tožencem v zunajzakonski skupnosti od leta 2000 dalje.

6. Premoženjska razmerja med zakonci ureja ZZZDR, ki glede posebnega premoženja določa, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena ZZZDR) ter da se v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca (drugi odstavek 58. člena ZZZDR). Kot izhaja iz priloge B8 in iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta toženec in toženka v času trajanja zunajzakonske skupnosti sklenila sporazum o priznanju lastninske pravice z dne 16.10.2008 (v nadaljevanju: sporazum iz leta 2008) v obliki notarskega zapisa, v katerem sta določila, da je toženec izključni lastnik obeh nepremičnin v Mariboru in Ljubljani. Te nepremičnine so tudi predmet notarskega zapisa iz leta 2015. Toženi stranki sta v sporazumu iz leta 2008 tudi ugotovili, da je toženec izključno z lastnimi sredstvi pridobil navedene nepremičnine in da mu toženka priznava, da slednje spadajo v njegovo posebno premoženje. K drugačnemu zaključku ne pripomorejo niti navedbe pritožnice, da je sporazum iz leta 2008 napisan na željo toženca in da ga je podpisala, ker je bila naivna in je slepo verjela v zakonsko zvezo s tožencem. Naivnost stranke ne pomeni take napake volje, da ustvari ničnost pogodbe. Pravne posledice, ki jih prinaša tak sporazum, ne more sopogodbenik spreminjati po lastni volji, temveč le na način, ki ga predpisuje zakon. Iz sporazuma iz leta 2015 tako ne izhaja neko drugo premoženje, kot izhaja iz sporazuma iz leta 2008. Pritožničine navedbe, da sta z delom med zakonsko zvezo pridobila to premoženje, tako ne držijo.

7. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje pri izdaji delne sodbe materialno zmotno ugotovilo, da je sporazum iz leta 2015 ničen in da je v nasprotju z določbami OZ enačilo poslovno voljo z nagibom. Navidezna (simulirana pogodba) sodi v kategorijo poslov, pri katerih volja ni resnična. Ureja jo 50. člen OZ, ki določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek) in da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi (tretji odstavek). Pogodbeni stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same.1 Bistveno za navidezen posel je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti, kar pomeni, da obstaja zavestno razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah. Zato se tudi šteje, da je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana in da med njima ne ustvarja pravnih učinkov.2 Dokazno breme, da sta toženec in toženka želela nekaj drugega in ne tistega, kar sta dala zapisati v sporazumu, je na strani tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sporazum o ugotovitvi in določitvi skupnega premoženja zakoncev (v nadaljevanju: sporazum 2015), ki sta ga dne 11. 2. 2015 sklenila toženec in toženka, navidezen in ničen. Dejanski namen sklenitve tega sporazuma je predstavljal poskus oškodovanja tožnice (upnice), ki že od leta 2011 zoper toženca vodi postopek davčne izvršbe, kar je bilo obema toženima strankama tudi znano. Tožnica ima na dveh nepremičninah, v Ljubljani in Mariboru, ki sta v lasti toženca in glede katerih je bil tudi sklenjen sporazum 2015, vpisano hipoteko zaradi zavarovanja terjatve v znesku 194.585,85 EUR s pripadki po sklepih Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Z 4/2011 z dne 4. 1. 2011 in Okrajnega sodišča v Mariborju opr. št. Z 4/2011 z dne 1. 2. 2011. Z izvršitvijo sklenjenega sporazuma bi toženec in toženka neposredno onemogočila tožnici, da po premoženju toženca poseže v celoti in se tako (delno) izognila poplačilu zapadlega davčnega dolga oziroma zadržala vsaj del premoženja zase. Tožnica, ki uveljavlja navideznost sklenjenega sporazuma, je dokazala, da volja, izražena v sporazumu, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju in da je bil poglavitni namen sklenjenega sporazuma, glede na ugotovljene okoliščine, da se škoduje tožnici.

9. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami OZ enačilo poslovno voljo in nagib toženih strank pri sklenitvi sporazuma iz leta 2015. Sodišče v obrazložitvi delne sodbe pojasni, zakaj ne sledi tožencema. Sicer tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede nagiba OZ določa, da nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ), če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ). Pritožnica tu obširno razlaga, da nagibi za sklenitev sporazuma iz leta 2015 niso bili nedopustni in da ta sporazum le ureja tisto, kar je ona že pridobila na podlagi samega zakona oziroma na podlagi določb ZZZDR. Kot je bilo že ugotovljeno s to sodbo (točki 5. in 6. obrazložitve) tožnica po samem zakonu ni pridobila lastninske pravice na nepremičnem premoženju toženca. Pritožnica je za izvršbe vedela in sodišče njenim navedbam ni sledilo.

10. Pritožba smiselno graja, da je bila tekom postopka zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni zaslišalo notarke, ki je sestavila sporazum iz leta 2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tekom postopka na prvi stopnji pritožnica ni predlagala tega dokaza in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navajanje novih dejstev in dokazov je v pritožbenem postopku dovoljeno samo v primeru izpolnjenih pogojev po prvem odstavku 337. člena ZPP, česar pa pritožnica ne navaja.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prekršilo načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in načelo odprtega sojenja, ker je v predmetni zadevi izdalo sodbo presenečenja. Sodba presenečenja bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.3 Sodišče prve stopnje je sledilo tožbeni podlagi tožeče stranke in torej ni šlo za sodbo presenečenja.

12. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Druga tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 M. Dolenc. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 360 – 361. 2 Glej Sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 106/2017 z dne 6. 9. 2017. 3 Glej sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 04. 2002.