Jedro

Tožnik (diplomat) je bil za sporno leto ocenjen z oceno zadovoljivo. Po določbi 113. člen ZJU so bili uradniki lahko ocenjeni z oceno odlično, dobro, zadovoljivo ali nezadovoljivo. Na tožnikovo oceno je vplivalo njegovo ravnanje v času obiska tujega zunanjega ministra v Sloveniji, prekoračitev sredstev za reprezentanco, dogodek z razdeljevanjem volilnega materiala za volitve predsednika RS in ugotovitev tožnikovih predpostavljenih o skopem, nesistematičnem oziroma kampanjskem poročanju tožnika nadrejenim. Ker je bila izpodbijana ocena tožnikovega dela objektivna in ustrezna, tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ocena delovne uspešnosti tožnika kot diplomata za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in sklep tožene stranke, št. ... z dne 18. 9. 2009, v celoti razveljavita. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi se zadeva vrnila toženi stranki v ponovno odločanje pred spremenjeno komisijo za preizkus ocene. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 958,34 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnika, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni zaslišalo predlaganih prič s strani tožnika, s čimer ni upoštevalo njegove pravice do izjave in možnosti dokazovanja relevantnih dejstev. S tem je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Obrazložitev zavrnitve dokazov z zaslišanjem predlaganih prič je skopa in neutemeljena. Tožnik prekoračitve finančnih sredstev ni zanikal, potrebno pa bi bilo presoditi razloge za to prekoračitev, ki jih je tožnik navajal in ustrezno obrazložil, o tem pa bi izpovedovale tudi predlagane priče. Tožena stranka tožnika ni ustrezno seznanila z oceno, kar je v nasprotju z 12. členom Pravilnika o kriterijih za ocenjevanje diplomatov. Odgovornost za to je sodišče prve stopnje povsem napačno preložilo na tožnika, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Če tožena stranka vsebinske obrazložitve ni mogla podati preko telefonskih pogovorov (in to iz kateregakoli razloga), bi morala to storiti pisno. Z ugotovitvijo, da je tožena stranka zadostila zahtevam pravilnika, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj je ta ugotovitev nasprotna vsem ugotovitvam v postopku. Obrazložitev sodišča, da razgovor, ki ni vsebinski, pomeni zadostitev zahtevam po obvestilu tožnika, je nelogična in v nasprotju z zakonskimi določbami. Tožnik je bil prikrajšan za vsebinsko seznanitev z oceno, s tem pa mu je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ker ocena ni ustrezno obrazložena, je tudi iz tega razloga nezakonita. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navedb tožnika glede izločitve predsednika komisije A.A. zaradi razloga pristranskosti, prav tako pa ne dejstva, da je tako do spornega leta kot tudi kasneje tožnik svoje delo odlično opravljal. Dejstvo, da je bil A.A. pristranski in da je bil tožnik v letu 2007 ocenjen neustrezno, izhaja tudi iz elektronskega sporočila dr. B.B. z dne 17. 9. 2009. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi njega, vendar tega ni storilo. O konfliktu med tožnikom in A.A. bi lahko izpovedal tudi C.C., ki ga je tožnik predlagal za zaslišanje. Sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni izvedlo, temveč je le na podlagi izpovedbe A.A. zaključilo, da ni našlo razlogov za pristranskost. Ker ni pojasnilo, zakaj C.C. ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Kršitev po 14. točki člena 339/2 ZPP pa predstavlja tudi sicer neprimeren zaključek sodišča prve stopnje, da predpisi ne določajo, da so oziroma morajo biti ocenjevalci popolnoma objektivni in nepristranski. S tem je sodišče najmanj dopustilo možnost, da podana ocena ni objektivna in nepristranska. V zvezi z napakami, ki so bile očitane tožniku, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi D.D., pri čemer je le pavšalno navedlo, da je ta v izpovedbi prepričljivo pojasnil razloge za podano oceno, v zvezi z navedenim pa ni podalo nobenega zaključka. Ob obisku ... zunanjega ministra E.E. je bil tožnik član uradne delegacije RS, kar je potrdil Kabinet predsednika Vlade z izrecnim soglasjem diplomatskega svetovalca predsednika Vlade F.F., s tem pa je soglašal tudi tedanji zunanji minister B.B.. Tudi iz izjave Kabineta predsednika Vlade z dne 7. 2. 2013 izhaja, da je bila udeležba tožnika ob obisku ... zunanjega ministra povsem v skladu z uveljavljenimi običaji in diplomatsko prakso. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel dovoljenja za udeležbo na srečanju, je v nasprotju s trditvami in listinskimi dokazi. Tudi v zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati najmanj dr. B.B.. Glede napake pri razdeljevanju volilnega materiala za volitve predsednika je očitno, da je tožena stranka pri opisu težav pretiravala. Tožnik ne zanika, da je do napake prišlo, vendar zaradi te napake ni nastala nobena škoda. Dogodek je prišel v javnost zgolj zaradi neuravnovešenega značaja hrvaškega državljana, ki je po pomoti prejel obvestilo o razpisu volitev za predsednika RS. To je v svojem dopisu izrecno potrdila tudi G.G.. Nekateri zlonamerni posamezniki v Sloveniji pa so nato napravili „iz muhe slona“. Za ta dogodek je sicer tožnik sprejel objektivno odgovornost, čeprav je bila napaka storjena s strani diplomata nižjega ranga. Po odkritju napake je tožnik takoj odredil preveritev volilnih imenikov, več o tej zadevi pa bi vedel povedati H.H., vendar pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, niti ni svoje odločitve obrazložilo. V zvezi z očitkom nesistematičnega vodenja sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega zaključka, temveč je zgolj povzelo navedbe I.I., ni pa upoštevalo nasprotnih navedb G.G., niti v zvezi s tem ni zaslišalo J.J. oziroma H.H.. Tožnik je kolektiv vodil strokovno in kompetentno, izpeljal je vse načrtovane in zastavljene naloge. K slabi organiziranosti je pripomogla tožena stranka sama, kar bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, če bi izvedlo predlagane dokaze. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 1246/2008 z dne 26. 3. 2009. Poleg tega sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, zakaj je do prekoračitve sredstev reprezentance prišlo. Tožnik je bil odgovoren za ustrezno delo veleposlaništva ne glede na dodeljena sredstva, opozarjal je na razloge za prekoračitev sredstev (Slovenija se je pripravljala na predsedovanje EU in na članstvo v OECD), vendar ni bil uspešen. Ta sredstva se prav tako niso refundirala iz drugih vladnih resorjev za obiske teh resorjev na veleposlaništvu. Zato so se morali ti stroški kriti iz reprezentance veleposlaništva. To pa tožniku ne more iti v breme. Tožena stranka je bila s porabo sredstev reprezentance ves čas seznanjena in bi lahko tožniku prepovedala nadaljnjo uporabo teh sredstev ali mu naložila, naj ne sprejema več delegacij oziroma delovnih obiskov. Tega pa seveda ni storila. Tožena stranka ni predložila nobenega materialnega dokaza o tem, da naj bi tožnika opozarjala o preseganju limita reprezentance. Tožniku tudi ni jasno, na kakšen način naj bi gostil številne delegacije v letu 2007, če v ta namen ne bi porabljal sredstev za reprezentanco. Očitek o prekoračitvi sredstev za reprezentanco je le prikladen izgovor za utemeljitev slabe ocene. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi tožnikovega sodelavca H.H. in veleposlanika L.L., vendar tega neutemeljeno ni storilo. Tudi v zvezi z očitkom domnevno skopega, skromnega in nesistematičnega pošiljanja depeš in poročanj je zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj sloni le na pavšalnih izpovedbah D.D. in A.A.. Ker je sodišče prve stopnje najprej pojasnilo, da vsebine depeš ne more presojati, nato pa je diametralno nasprotno ugotovilo, da je pomembna konstantnost in kvalitetnost depeš, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. V zvezi z navedenim očitkom so priče podale le pavšalne ocene, na katerih sodba ne more temeljiti. Tožena stranka prav tako ni podala nobenega podatka o številu in kvaliteti depeš s strani drugih veleposlaništev, preveriti ni bilo mogoče niti vsebine teh depeš, tako da so bile navedbe tožene stranke v zvezi s tem zgolj pavšalne. Tožnik je zahteval predložitev teh depeš, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Če depeše tožnika ne bi bile redne in ustrezne, bi ga na to tožena stranka prav gotovo opozorila, do česar pa ni prišlo. Da je tožnik poročal redno in z vsemi potrebnimi analizami, je v izjavi potrdil tudi takratni zunanji minister B.B., vendar ga sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo. V postopku pri odločanju o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev po ZJU se uporablja ZUP, zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje nepravilni. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je predlagal tožnik, bi ugotovilo, da bi moral biti tožnik ocenjen z oceno odlično. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati razloge za prekoračitev finančnih sredstev, vendar tega ni storilo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vsi očitki tožene stranke so nekonkretizirani in nejasni. D.D. tudi ni pojasnil, kakšne dodatne usmeritve in navodila je tožnik potreboval, niti kdo je tožniku te usmeritve ali navodila posredoval. Enako velja tudi za D.D. izpovedbo o tem, da naj bi tožnika pozivali k boljši organizaciji dela in kvalitetnejšemu opravljanju nalog. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikovih prič, zaslišalo pa je skoraj vse priče tožene stranke, je očitno, da je favoriziralo toženo stranko in s tem kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka člena 339/2 ZPP). Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na oceno za leto 2007 ne morejo vplivati dosežki celotnega tožnikovega mandata, napačna pa je ugotovitev dejanskega stanja tudi zato, ker elektronskega sporočila dr. B.B. iz leta 2009 sodišče prve stopnje ni štelo kot relevantnega za ta spor. B.B. je ugotovil, da je bila D.D. ocena tožnika prestroga, pri čemer je izpostavil tudi primer M.M., ki je kljub velikanski napaki uspel popraviti oceno „zadovoljivo“ v oceno „odlično“. Zaradi neutemeljene zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podlaga odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal razveljavitev ocene njegove delovne uspešnosti za leto 2007 in razveljavitev sklepa tožene stranke o preizkusu te ocene.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1723/2009 z dne 11. 9. 2013 zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika (primarni in podredni tožbeni zahtevek sta se nanašala na razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožnika za leto 2007 in sklepa z dne 18. 9. 2009, podredni tožbeni zahtevek pa še na vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje pred spremenjeno komisijo za preizkus ocene), medtem ko je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je ocena delovne uspešnosti tožnika kot diplomata za leto 2007 „odlično“. Poleg tega je naložilo tožniku, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških se je pritožil tožnik. Pritožbeno sodišče je tej pritožbi ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 1206/2013 z dne 11. 6. 2014 izpodbijano sodbo (posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških) zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo glede zavrnitve predlaganih dokazov. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč izvedba predlaganih dokazov na odločitev ne bi mogla vplivati. Tožnik sam priznava prekoračitev sredstev za reprezentanco, razlogi za to prekoračitev (o čemer naj bi izpovedovale predlagane priče) pa tudi po stališču pritožbenega sodišča za izpodbijano oceno niso bistveni oziroma ne bi mogli vplivati na ugotovitev, da je do prekoračitve teh sredstev dejansko prišlo (kar je bil eden od razlogov za nizko oceno uspešnosti tožnika). Prav tako ne bi moglo vplivati na odločitev niti zaslišanje predlaganih prič v zvezi s poročanjem veleposlaništva nadrejenim delavcem, saj sta bila o tem zaslišana tožniku nadrejeni delavec D.D. in A.A. (ki je imel kot vodja sektorja za odnose z državami severne, zahodne in srednje Evrope pregled nad poročanjem veleposlaništva teh držav vključno z veleposlaništvom v N., kjer je kot veleposlanik opravljal delo tožnik). V postopku razen tega ni bilo zatrjevano, da bi predlagane priče imele neposreden vpogled v poročila tožnika. Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno ni zaslišalo prič, ki so podale pisne izjave na podlagi 236.a člena ZPP, saj nobena od strank tega zaslišanja ni zahtevala (člen 236.a/6 ZPP), kar je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Glede na navedeno tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitve načela kontradiktornosti, neupoštevanje 5. člena ZPP, neobrazloženost odločitve sodišča prve stopnje glede neizvedbe vseh predlaganih dokazov, kar naj bi vse predstavljalo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP in kršitev tožnikove pravice do izjave, s čimer naj bi bila storjena kršitev po 8. točki člena 339/2 ZPP.

9. S pritožbeno navedbo, da je nelogična ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zadostila zahtevam Pravilnika o ocenjevanju uspešnosti diplomatov (v nadaljevanju Pravilnik; Ur. l. RS, št. 36/2005 in nadalj.), kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. točki člena 339/2 ZPP, tožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje (kar pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), vendar je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da v razlogih sodbe ni navedb glede tožnikovih zatrjevanj o tem, da je do spornega leta delo opravljal odlično, da je bil ocenjevalec A.A. pristranski, kar naj bi izhajalo tudi iz elektronskega sporočila tedanjega zunanjega ministra dr. B.B. in da je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker v zvezi z zatrjevano pristranskostjo A.A. ni zaslišalo C.C.. Glede na to, da se uspešnost diplomata ocenjuje enkrat letno (člen 6/1 Pravilnika), in da pripravi diplomat pred ocenjevanjem poročilo o delu za preteklo leto (člen 7/1 Pravilnika), je treba zaključiti, da je predmet ocenjevanja diplomatovo delo v obdobju enega leta. Poleg tega tudi iz kriterijev, ki so podlaga za določitev ocene (člen 10 Pravilnika; priloga 2 Pravilnika) ne izhaja, da bi na oceno uspešnosti diplomata za ocenjevano leto vplivala njegova uspešnost v predhodnem obdobju. Ker torej tožnikova uspešnost v predhodnem obdobju ni odločilno dejstvo za presojo zakonitosti oziroma pravilnosti ocene za leto 2007, izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker ne vsebuje opredelitve glede uspešnosti tožnika pred letom 2007. Po zaključku pritožbenega sodišča ni utemeljen niti pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker v zvezi z zatrjevano pristranskostjo A.A. ni bil zaslišan C.C. in ker tožena stranka A.A. ni izločila iz postopka. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi obsežno in podrobno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila ocena, ki jo je za uspešnost tožnika podal D.D. kot pristojni organ in ki jo je v postopku potrdila tudi tričlanska komisija (ki je bila sestavljena skladno z določbami pravilnika in kateri je predsedoval A.A.) objektivna in ustrezna. Ker je bila ta ocena sprejeta po pristojnih organih, tudi zaslišanje tedanjega zunanjega ministra glede te ocene na to ugotovitev ne bi moglo vplivati, iz istega razloga pa na to ne more imeti odločilnega vpliva niti elektronsko sporočilo z dne 17. 9. 2009 (A12).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je zaključilo, da predpisi ne določajo, da morajo biti ocenjevalci popolnoma objektivni in nepristranski. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta stavek, ki je zabeležen v obrazložitvi izpodbijane sodbe, potrebno razumeti v kontekstu z obrazložitvijo preostalega tega dela sodbe. V tem delu je sodišče prve stopnje zaključilo, da popolnoma objektivna oseba, ki ne pozna načina in dela oseb, katere ocenjuje, ne more podati realne ocene dela javnega uslužbenca (če vsebine in načina dela javnega uslužbenca ne pozna). Glede na to popolna odsotnost subjektivnosti pri ocenjevanju niti ni mogoča, vendar pa to še ne pomeni, da je ocena uspešnosti, ki jo sprejme ocenjevalec, pristranska in neobjektivna, kot je to razbrati iz pritožbenih navedb tožnika.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri ocenjevanju uspešnosti tožnika ni kršila določb Pravilnika, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka čakala z vročitvijo ocenjevalnega lista tožniku in s seznanitvijo z oceno, ker tožnik kljub večim urgencam (B2) toženi stranki ni posredoval poročila o delu (člen 7 Pravilnika). Iz tega razloga je do seznanitve tožnika z oceno prišlo z zamudo (člen 12 Pravilnika). Prav tako izvedeni dokazi potrjujejo zaključek prvostopenjskega sodišča, da do vsebinske obrazložitve ocene tožnika ni prišlo iz razlogov na strani tožnika, saj je tožnik ocenjevalcu povedal, naj se ne trudi z obrazložitvijo, ker se bo zoper prejeto oceno pritožil. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da Pravilnik ne določa, da mora vsebovati ocenjevalni list v prilogi še posebno pisno obrazložitev, enako velja za sklep o preizkusu ocene, ker je ta sklep (A11) sicer skopo vendarle kljub temu obrazložen, sporna ocena tudi iz tega razloga ni nezakonita. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka tožniku omogočila (13. člen Pravilnika), da predstavi svoja stališča glede sporne ocene na Komisiji za preizkus ocene (kar je tožnik tudi storil - B9) in da se je tožnik na tej seji komisije seznanil tudi z argumenti ocenjevalca in predsednika ter članov komisije (ob tem, da je bil na tej seji, na kateri je poleg tožnika sodelovala tudi njegova pooblaščenka, sklep komisije za preizkus ocene razglašen in kratko obrazložen, kar izhaja iz zvočnega zapisa seje - B9). Z ozirom na to tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da sporna ocena glede na določbe Pravilnika ni nezakonita in da v zvezi z njo tožniku ni bila onemogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi ga morala tožena stranka pisno seznaniti z razlogi za oceno (ne glede na to, da je tožnik odklonil ustno seznanitev z oceno). Pravilnik namreč izrecno določa, da se seznanitev z oceno opravi v obliki razgovora nadrejenega z diplomatom, pri čemer se kot razgovor šteje osebni razgovor. Za razgovor nadrejenega z vodjo diplomatskega predstavništva, konzulata ali urada RS v tujini se šteje tudi razgovor po telefonu ali s pomočjo drugih telekomunikacijskih naprav, ki omogočajo razgovore v živo (12. člen Pravilnika). Pravilnik torej ne predvideva še posebne pisne seznanitve z oceno, ki bi nadomestila predpisano ustno seznanitev s to oceno.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z njegovimi ravnanji, ki so vplivala na nižjo oceno njegove uspešnosti od tiste, ki jo je tožnik pričakoval. Tožnik je bil za leto 2007 ocenjen z oceno zadovoljivo. Glede na 113. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki se je uporabljal v spornem obdobju, so bili uradniki lahko ocenjeni z oceno odlično, dobro, zadovoljivo ali nezadovoljivo. Iz dokaznega postopka izhaja, da je na tožnikovo oceno vplivalo njegovo ravnanje v času obiska ... zunanjega ministra v Sloveniji, prekoračitev sredstev za reprezentanco, dogodek z razdeljevanjem volilnega materiala za volitve predsednika RS, pa tudi ugotovitev tožnikovih predpostavljenih o skopem, nesistematičnem oziroma kampanjskem poročanju tožnika nadrejenim v letu 2007. Pritožbeno sodišče se v zvezi z vsebinsko utemeljitvijo teh ravnanj tožnika na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obširne obrazložitve, v izogib ponavljanju le sklicuje in glede tega v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njegove pritožbe.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel dovoljenja za udeležbo na srečanju ob obisku ... zunanjega ministra v Sloveniji. Iz izpovedbe D.D. je jasno razvidno, da je tožnik dobil izrecno navodilo, da ob tem obisku ne more prisoten v Sloveniji. Dejstvo, da tožnik tega dovoljenja ni imel (pa se je srečanja kljub temu udeležil) pa je potrdil v svoji izpovedbi tudi tožnik sam z izjavo, da bi se morali vprašati, katere razloge je imelo zunanje ministrstvo, da mu je na njegovo izrecno prošnjo, ki je predvidena v postopku komuniciranja, da se udeleži obiska ... zunanjega ministra, to udeležbo prepovedalo (l. št. 124, l. št. 168). V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na dopis Kabineta predsednika Vlade z dne 7. 2. 2013, saj iz tega dopisa ne izhaja, da je tožnik to dovoljenje ob obisku ... zunanjega ministra v Sloveniji v letu 2007 imel (kljub temu, da je sodišče prve stopnje zaprosilo Kabinet predsednika Vlade RS prav za podatke v zvezi z obiskom ... zunanjega ministra v Sloveniji - l. št. 144). Po stališču pritožbenega sodišča na zgornjo ugotovitev (da tožnik ni imel dovoljenja tožene stranke za udeležbo ob obisku ... zunanjega ministra v Sloveniji) nima odločilnega vpliva niti njegovo zatrjevanje, da naj bi mu prihod v Slovenijo omogočil Kabinet predsednika Vlade, saj mu pristojni organi ministrstva, kjer je bil tožnik zaposlen, te udeležbe niso dovolili. Po 98. členu Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji pri toženi stranki (B1) lahko vodja predstavništva RS v tujini zapusti sprejemno državo oziroma državo, kjer je sedež predstavništva, samo s soglasjem ministra ... . Tega soglasja pa tožnik ni imel, kar izhaja že iz njegove izpovedbe.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tudi zaplet z razdeljevanjem volilnega materiala za volitve predsednika RS imel vpliv na tožnikovo oceno uspešnosti. V zvezi s to zadevo (glede katere sicer tožnik prevzema objektivno odgovornost) je bilo ugotovljeno, da je bil volilni material poslan tudi napačnim osebam. Razlog te napake je bil v tem, da so na veleposlaništvu zamešali sezname oseb, katerim bi morali volilni material poslati. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno navaja, da je bila ta napaka nepomembna, saj je iz izpovedbe D.D. razvidno, da je bil ta dogodek odmeven (tudi medijsko) in neprijeten za toženo stranko. Tožnikovo pritožbeno trditev o nepomembnosti tega dogodka pa negira tudi dejstvo, da je bil ta dogodek omenjen tudi v interpelaciji o delu in odgovornosti ministra ... O.O. (B6).

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ocena uspešnosti, ki jo je za leto 2007 prejel tožnik, utemeljena tudi zato, ker je prišlo v tem letu na veleposlaništvu N. do bistvene prekoračitve sredstev za reprezentanco (za več kot 100 %), čeprav je tožena stranka tožnika na prekoračitev teh sredstev opozarjala (ustno in pisno - izpovedbi D.D. in P.P., B3). Tožnik je sicer zaprosil za povečanje teh sredstev, vendar pa mu to ni bilo odobreno. Kljub temu, da je tožnik zatrjeval, da je prišlo v letu 2007 do povečanja obiskov delegacij (zaradi priprav na predsedovanje EU oziroma vključevanja v OECD) in da je bil to razlog za prekoračitev sredstev za reprezentanco pa je bil tožnik kot vodja diplomatskega predstavništva dolžan zagotoviti delo v okviru razpoložljivih sredstev (18. člen Zakona o zunanjih zadevah; Ur. l. RS, št. 45/2001 in nadalj.). Ocena diplomata, ki opravlja delo na vodstvenih delovnih mestih, vsebuje tudi oceno sposobnosti upravljanja z materialnimi viri, ta ocena pa se upošteva pri končni oceni diplomata (5. člen Pravilnika, 10. člen Pravilnika). Ob upoštevanju navedenega so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu tožena stranka lahko prepovedala višjo porabo sredstev za reprezentanco od tiste, ki je bila določena s sklepom ministra. Ob že ugotovljenem, da je bila tožnikova dolžnost zagotoviti delo predstavništva glede na razpoložljiva sredstva, toženi stranki ni bilo treba še posebej prepovedovati tožniku višje porabe teh sredstev (ob tem, da ga je na prekoračitev sredstev večkrat opozarjala). Sredstva za reprezentanco je določil minister s sklepom, ki pa v tožnikovem primeru povečanja teh sredstev kljub zaprosilu tožnika ni odobril (izpovedba P.P.). Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja pomanjkljivo in vsebinsko skopo poročanje tožnika nadrejenim delavcem (izpovedba D.D., A.A. in R.R.), tako da so nasprotne pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem neutemeljene. Neutemeljena pa ni niti pritožbena navedba tožnika o nasprotju v razlogih sodbe, ki naj bi bilo v tem, da je sodišče prve stopnje enkrat pojasnilo, da vsebine depeš ne more presojati, nato pa je ugotovilo, da je pomembna konstantnost in kvaliteta depeš, glede katerih je bila podana enotna ugotovitev ocenjevalca in komisije. V teh ugotovitvah ni nasprotja, saj je sodišče prve stopnje zaključek o pomembnosti in konstantnosti depeš oprlo na izpovedbe D.D., A.A. in R.R., pravilno pa je ugotovilo tudi, da ni v pristojnosti sodišča presojati vsebine teh depeš.

17. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.