Jedro

Dejstvo, da sodišče storilca prekrška ni seznanilo z naknadno (po njegovem zaslišanju) pridobljenimi rezultati poizvedb, ki ne predstavljajo odločilnega dejstva, ne predstavlja kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, niti kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka o prekršku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Celje je z odločbo 5/30167 -2006/4075991-8 (3A691-17) z dne 3.10.2006 storilcu M.F. zaradi prekrška po prvem odstavku 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) izrekel globo v višini 60.000,00 SIT (250,38 EUR) in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo PR 4220/2006-0317 z dne 20.4.2006 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku Policijske postaje Celje. Storilcu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo in odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da storilec v postopku ni imel možnosti seznanitve s procesnim gradivom, niti zavzeti stališča glede dejanskih vidikov očitanega prekrška, ker ga sodišče ni seznanilo z rezultati poizvedb, ki jih je opravilo v zvezi s postavitvijo znaka naselje Celje, kljub njegovi zahtevi, da želi biti seznanjen z vsemi procesnimi dejanji sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) vročilo storilcu, ki je nanjo obsežno odgovoril ter navedel, da v postopku ni bilo prekršeno zgolj določilo iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, temveč je odločba izdana tudi v nasprotju z določbo 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker se opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz na katerega se, po predhodnih določbah zakona, ne more opirati.

B.

4. Prekrškovni organ Policijska postaja Celje je M.F. izdal odločbo o prekršku, ker je na ljubljanski cesti v Celju kot voznik osebnega avtomobila prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost v naselju (ki je omejena na 50 kilometrov na uro) za najmanj 27 kilometrov na uro. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da bi storilec, upoštevajoč njegovo izobrazbo, dnevne migracije v zvezi z opravljanjem dela, kraj stalnega prebivališča ter infrastrukturo ob prevoženi relaciji, iz katere je nedvomno mogoče razbrati, da gre za naselje oziroma prostorsko celoto, mogel izpolniti dolžnost, ki mu jo nalaga pravni red.

5. Zoper navedeno odločbo je storilec prekrška vložil zahtevo za sodno varstvo v kateri je med drugim navedel, da na relaciji, ki jo je prevozil preden je bil zaustavljen s strani prekrškovnega organa ni bilo znaka „ime naselja“, ali kakršnega koli drugega znaka, ki bi omejeval hitrost. Predlagal je, da se v nadaljnjem postopku opravijo poizvedbe o postavitvi cestno prometnih označb pri upravnem organu ter vzdrževalcu ceste.

6. Okrajno sodišče v Celju je na glavni obravnavi zaslišalo storilca prekrška, ki je izjavil, da želi, da ga sodišče obvešča o posameznih procesnih dejanjih. Sodišče je pri Direkciji za ceste Republike Slovenije ter pri Oddelku za okolje in prostor ter komunalo Občine Celje opravilo poizvedbe ali je bil na relaciji, ki jo je prevozil storilec prekrška, preden je bila na Ljubljanski cesti v Celju kontrolirana hitrost njegove vožnje, postavljen prometni znak št. III-14 „ime naselja“ za naselje Celje. Oba organa sta sodišču v obliki dopisov posredovala želene podatke, s katerimi sodišče ni seznanilo storilca prekrška, temveč je izdalo sodbo s katero je njegovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če obdolženec v postopku o prekršku ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekršku.

8. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (sodba IV Ips 63/2009 z dne 19.11.2009 in druge) navedlo, da morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave Republike Slovenije). Navedeno procesno jamstvo ne pomeni, da mora sodišče storilca prekrška seznanjati z vsemi v postopku ugotovljenimi dejstvi, seznaniti ga mora s tistimi dejstvi, ki so pravno relevantna oziroma je od njih odvisna odločitev v zadevi.

9. V obravnavanem primeru sodišče storilca ni seznanilo z dopisoma Direkcije za ceste Republike Slovenije ter Oddelka za okolje in prostor ter komunalo Občine Celje o tem, ali je bil na relaciji, ki jo je storilec prevozil pred kontrolo hitrosti vožnje v času storitve prekrška postavljen prometni znak „naselje Celje“, ki je omejeval hitrost na 50 kilometrov na uro in se storilec zato o tem procesnem gradivu ni mogel izjaviti. Vendar pa navedeni podatek ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi vplival na storilčev položaj. Za odgovornost storilca v obravnavanem primeru je ključno, da se je v trenutku storitve prekrška zavedal oziroma bi se mogel zavedati, da se z vozilom nahaja v naselju.

10. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZVCP-1 je naselje pozidano območje ob cesti, ki ga sestavlja več stanovanjskih stavb, ki tvorijo prostorsko celoto, v kateri se pešci in vozila lahko vključujejo v promet na tej cesti preko dovoznih poti, ulic, trgov, parkov ali drugih javnih površin. Naselje vključuje tudi dele ceste znotraj pozidanega območja, ob katerih ni stanovanjskih stavb. Meje naselja morajo biti označene s predpisanim prometnim znakom.

11. Prekrškovni organ je v odločbi o prekršku ugotovil, da je bil prekršek storjen na območju kjer je glede na prometno infrastrukturo ter okoliške objekte mogoče nedvoumno razbrati, da gre za naselje oziroma prostorsko celoto, pri tem pa je upoštevalo še storilčeve dnevne migracije v zvezi z opravljanjem dela in kraj njegovega stalnega prebivališča. Sodišče v sodbi, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, te ugotovitve prekrškovnega organa ni spremenilo oziroma ni drugače kot prekrškovni organ presodilo, da je bil prekršek storjen izven območja strnjene poselitve, temveč je ugotovitve prekrškovnega organa dopolnilo s pravno nerelevantnimi rezultati poizvedb o mestu postavitve prometnega znaka „ime naselja“. Povedano drugače; prekrškovni organ je ugotovil, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za obstoj storilcu očitanega prekrška ter da je storilec zanj odgovoren. Na Ljubljanski cesti v naselju Celje je hitrost vožnje s prometnim znakom številka III-14 „ime naselja“ omejena na 50 kilometrov na uro, storilec pa je, upoštevaje kraj stalnega prebivališča in njegove dnevne migracije, poznal naselje, v katerem je storil prekršek. Življenjsko so povsem mogoče situacije, da se voznik na glavne ceste v naselju (ki so ob začetku naselja označene z ustreznim prometnim znakom) vključi iz stranskih poti na katerih prometni znak ime naselja ni postavljen. V takšnih primerih mora voznik hitrost vožnje prilagoditi splošni omejitvi hitrosti, ki velja za naselje, če lahko na podlagi okoliških objektov in prometne infrastrukture sklepa, da se nahaja v naselju. V obravnavanem primeru je bil prometni prekršek storjen v samem centru mesta Celje, zato se storilec prekrška ne more uspešno sklicevati, da ni vedel, da vozi v naselju. Celo voznik, ki bi prvič vozil v tem delu mesta, ne bi mogel spregledati, da se nahaja v naselju. Tudi če bi se izkazalo, da prometni znak „ime naselja“ na stranski cesti s katere se je storilec vključil na Ljubljansko cesto, ni bil postavljen, to ne bi bilo odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na storilčev procesni položaj, glede na ugotovitev prekrškovnega organa, da se je storilec glede na osebne lastnosti, njegove dnevne migracije, kraj stalnega prebivališča, predvsem pa glede na prisotnost objektov in prometne infrastrukture zavedal, da vozi v naselju, ki je sodišče v izpodbijani sodbi ni spremenilo.

12. Po povedanem gre pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče storilca ni seznanilo z rezultati poizvedb, ki jih je opravilo v zvezi s postavitvijo prometnega znaka „ime naselja“. Storilec je bil v obravnavanem postopku zaslišan na glavni obravnavi dne 25.9.2007, neseznanitev z naknadno pridobljenimi rezultati poizvedb, ki ne predstavljajo odločilnega dejstva pa ne pomeni kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, niti temeljnih jamstev poštenega postopka o prekršku.

C.

13. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).