Jedro

Čeprav je preiskovalni sodnik vezan na predlog državnega tožilca za odreditev pripora, pa ni striktno vezan na okoliščine, s katerimi se utemeljuje obstoj določenega pripornega razloga.

Presoja pripornega razloga koluzijske nevarnosti (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. M.P. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi glede odreditve pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.12.2002 na podlagi določb 201. in 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil zoper obd. M.P. pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ker je podan utemeljen sum, da je storil pet kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 211. členom in 25. členom KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 23.12.2002 pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčeva zagovornika, odvetnika odvetniške pisarne C. Co. P. v C., sta zoper navedeni pravnomočni sklep dne 30.12.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlagata, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in sklep Okrožnega sodišča razveljavi in zahtevo okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora zavrne ter obdolženca takoj izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja več kršitev. Ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem glede trditve sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, saj meni, da takšni dokazi niso bili zbrani. Trdi tudi, da je pravna opredelitev kaznivih dejanj napačna, saj gre po njegovem le za dve vlomni tatvini, medtem ko so tri dejanja navadne tatvine. Ne strinja se tudi z oceno sodišča, da je podana ponovitvene nevarnost. Meni pa tudi, da ni podana sorazmernost med očitanimi kaznivimi dejanji, pravico ljudi do varnosti in odvzemom prostosti obdolžencu. Ko se zagovornik ne strinja s tem, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja in da v sklepih navedeni razlogi potrjujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Glede teh okoliščin imata sklepa sodišča vse potrebne razloge in ne gre za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi sorazmernost med posegom v obdolženčevo svobodo in s kaznivimi dejanji ogroženo varnostjo ljudi je obrazložena. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede trditve, da gre za napačno kvalifikacijo kaznivih dejanj, pa vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj so v sklepu o odreditvi pripora navedena dejanja, ki imajo vse znake kaznivih dejanj velike tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ in v zvezi s tem tudi utemeljen sum, da je obdolženec kot sostorilec sodeloval pri izvršitvi teh dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

S trditvijo, da kakšni objektivni dokazi, ki bi kazali na kakršnokoli udeležbo obdolženca pri obravnavanih kaznivih dejanjih, niso bili zbrani, zahteva za varstvo zakonitosti napada zaključek izpodbijanega pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma. Sodišče je ugotovilo, da je takšen sum kot eden izmed temeljnih pogojev za odreditev pripora (1. odstavek 201. člena ZKP) izkazan z zagovori obdolžencev S.P., P.Š. in Ž.T., z izjavo M.T. ter zapisniki in potrdili o zasegu predmetov z dne 27.11.2002, ugotovitev policistov z ogleda krajev kaznivih dejanj, zapisnikov o tehničnih ogledih vozil, uradnih zaznamkov in zapisnikov o postopkih prepoznave in uradnih zaznamkov o razgovorih z oškodovanci. Sodišče je, kot je razvidno zlasti iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika, s katero soglaša tudi senat, na podlagi presoje vsebine zbranih podatkov in dokazov zaključilo, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Zato ni mogoče sprejeti očitka, da so navedbe, s katerimi pravnomočni sklep obrazlaga obstoj utemeljenega suma, pavšalne, prav tako ne v zahtevi nakazanega stališča, da zagovori ostalih obdolžencev ne potrjujejo oziroma ne morejo potrjevati utemeljenosti suma, ker gre le za način njihove obrambe. Zahteva nima prav, če meni, da na zagovore ostalih obdolžencev ni mogoče opreti zaključka o obstoju utemeljenega suma, ker jih sodišče sme upoštevati, presoja pa jih kot vse ostale dokaze. Kolikor zahteva meri na nezanesljivost teh dokazov, pa v bistvu nakazuje na njihovo zmotno oceno in s tem opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi meni, da je pravna opredelitev obdolžencu očitanih dejanj nepravilna. S to navedbo nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Dejanja, kot so navedena v pravnomočnem sklepu, imajo vse zakonske znake kaznivih dejanj velike tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ. Takšen opis zajema tudi obdolženčevo ravnanje. V primerih vseh petih kaznivih dejanj vsebuje opis načine vlomov oziroma vdorov v zaprte prostore, to je v garažna boksa in osebne avtomobile. Zaradi tega ob sedanjem stanju zadeve ni sprejemljivo stališče zahteve, da gre le v primeru prvih dveh kaznivih dejanj za kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, v ostalih treh pa za kazniva dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana, tudi ne, ker dejanja obdolženca z napadenim pravnomočnim sklepom niso opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Posebej še, ker po opisu predstavljajo posamezna tovrstna kazniva dejanja in ker tudi pravna opredelitev, za katero se zavzema zahteva, v pogledu ugotavljanja obstoja pripornega razloga ob nespremenjenem obsegu kriminalne količine ne bi mogla vplivati na presojo sodišča v zvezi s ponovitveno nevarnostjo.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njegove osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Glede na vsebino takšne določbe sodišče ugotavlja objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih sklepa na realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj pri določeni osebi. Pri tem zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena objektivne narave.

V obravnavani zadevi je sodišče zaključek o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kazniva dejanja iste vrste, oprlo na konkretno ugotovljena in v podatkih spisa izkazana dejstva, ki zadevajo tako težo očitanih mu kaznivih dejanj, kot tudi način njihove storitve in okoliščine, v katerih naj bi jih storil, prav tako pa na dejstva, povezana z njegovimi osebnimi lastnostmi ter okoljem in razmerami, v katerih živi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi navedlo, kako presoja ugotovljene okoliščine ter na njihovi podlagi pravilno zaključilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Iz vsebine obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem napada odločitev sodišča v zvezi s tem pripornim razlogom, sledi, da zahteva ne soglaša s presojo ugotovljenih okoliščin. Sodišče v pravnomočnem sklepu ugotavlja, da obdolženec zaenkrat še ni bil pravnomočno obsojen, upošteva pa pri oceni obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti okoliščini, da so bile zoper njega vložene v preteklih letih številne kazenske ovadbe in da sta prav tako vložena dva obtožna predloga. Za oceno, ki jo je sprejelo sodišče, sta ti okoliščini, ki kažeta na dejstvo, da je obdolženec bil v postopkih pred organi za notranje zadeve in da je zoper njega sprožen kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 221. člena in 1. odstavku 258. člena KZ, upoštevni. Na njuni podlagi sodišče ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah in ob dejstvu, da je sedaj zoper obdolženca sprožen kazenskopreiskovalni postopek zaradi utemeljenega suma storitve več premoženjskih deliktov, utemeljeno sklepa, da v bistvu njegove osebne lastnosti kažejo na njegovo nagnjenost k takšnemu ravnanju in s tem utrjujejo zaključek o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Z navedbami, da je sodišče povzelo tožilčevo posplošeno oceno, da se obdolženec preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, ker je komajda dokončal šolanje in le iz tega razloga ni mogel dobiti redne zaposlitve, da ga preživljajo starši ter da obdolžencu zaseženo orodje ni vlomilsko, saj gre za orodje, ki se uporablja v vsaki delavnici, zahteva za varstvo zakonitosti napada dejanske ugotovitve v zvezi z načinom njegovega delovanja in razmerami, v katerih živi. S tem in s ponujanjem lastne ocene teh okoliščin ter z opozarjanjem, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj mlajši polnoletnik, ki še ni bil obravnavan pred sodiščem in tudi ne obsojen, uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Preiskovalni sodnik je pred odločitvijo o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora opravil narok v skladu z določbami 204.a člena ZKP. Na naroku je državni tožilec predlog za odreditev pripora iz pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj utemeljil med drugim s sklicevanjem na okoliščine in na način, kako so bila vozila ukradena, kar sledi tudi iz opisa kaznivih dejanj in njegovega opozarjanja na uporabo za tatvine avtomobilov prirejenega orodja. Zato ni mogoče sprejeti navedbe zahteve, da državni tožilec okoliščine, povezane z načinom storitve kaznivih dejanj ni zatrjeval in ne zadovoljivo obrazložil. Po določbi 2. odstavka 204.a člena ZKP mora državni tožilec, če napove vložitev zahteve za uvedbo kazenskega postopka in predloga za odreditev pripora, obrazložiti okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o posameznih ukrepih. Preiskovalni sodnik odloči o predlogih strank, ko se le-te izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi posameznih ukrepov (3. odstavek 204.a člena ZKP). Preiskovalni sodnik je glede na navedene določbe sicer vezan na predlog državnega tožilca za odreditev pripora. Po uradni dolžnosti ga ne more odrediti. Pri presoji, ali je podan priporni razlog, zatrjevan v predlogu državnega tožilca, pa preiskovalni sodnik glede na položaj, ki mu ga sicer daje ZKP, ni striktno vezan na okoliščine, s katerimi se utemeljuje obstoj določenega pripornega razloga. Zato izpodbijanemu sklepu, tudi če bi navedbe zahteve v tem pogledu bile izkazane, ne bi bilo mogoče očitati nezakonitosti.

Po obrazloženem se pokaže, da je sodišče v skladu z zahtevami določb 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP ugotovilo dejstva, odločilna za presojo obstoja utemeljenega suma in obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter navedlo ustrezne razloge tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z izrekom katerega od milejših ukrepov. Ker ima izpodbijani pravnomočni sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Pač pa zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno meni, da priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan. Po tej določbi je med drugim mogoče odrediti pripor, če je opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja. Sodišče je zaključek o obstoju tega pripornega razloga oprlo na okoliščino, da še ni bilo najdeno vozilo, last D.D., ki je bilo najdražje med ukradenimi, ter ocenilo, da ta okoliščina kaže na konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti uničil sledove kaznivega dejanja tako, da bi poskušal to vozilo prikriti, da policisti teh sledov ne bi našli. Kot sledi iz opisa tega kaznivega dejanja, naj bi obdolženec po njegovi izvršitvi predal ukradeno vozilo Ž.T.-ju zaradi nadaljnje prodaje. V takem položaju in ob pomanjkanju drugih okoliščin, ki bi poleg obdolženčeve dejavnosti, ki je vsebovana v samem očitku storitve kaznivega dejanja, kazale neposredno ali posredno na njegovo konkretno delovanje v smeri uničenja sledov, ni mogoče z vso zanesljivostjo sklepati, da obstaja opravičena bojazen, da bo uničil sledove kaznivega dejanja zgolj na podlagi dejstva, ki ga je upoštevalo sodišče. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev pripora tudi iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije delno ugodilo zahtevi vložnikov za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep glede odreditve pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP razveljavilo, v ostalem pa zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena ZKP).