Jedro

Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih predstavlja enega najhujših posegov države v pravico posameznika do zasebnosti. Da je takšen poseg v skladu z Ustavo, mora biti specifično opredeljen in določen v zakonu, določno časovno omejen, nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka, ali za varnost države, pri čemer je treba upoštevati načelo sorazmernosti, poleg tega pa mora poseg s svojo odločbo dovoliti sodišče. Temeljno načelo pri odreditvi tega ukrepa je, da se pravica do zasebnosti za posameznika konča takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih.

Za zakonito odreditev tega prikritega preiskovalnega ukrepa ne zadošča zgolj, da je bil odrejen s strani sodišča, temveč mora biti odrejen z obrazloženo sodno odredbo.

Preiskovalni sodnik je pri odreditvi tega ukrepa vezan le na predlog državnega tožilca, ne pa na pobudo policije. Ta je namenjena le državnemu tožilcu, da lahko sprejme odločitev, ali bo sodišču predlagal odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa, ne pa sodišču, da bi na podlagi njenih navedb sprejelo odločitev o odreditvi predlaganega preiskovalnega ukrepa.

Sočasna uporaba prikritih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP se v obravnavanem primeru ni izključevala, temveč se je glede na način izvrševanja kriminalne dejavnosti celo dopolnjevala, ker dokazov ni bilo mogoče zbrati drugače kot s sočasno uporabo obeh prikritih preiskovalnih ukrepov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 2.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 24252/2012 z dne 14. 10. 2013 obsojenega S. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen enajst let zapora, in storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen dve leti zapora. Na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen dvanajst let zapora. Sodišče je obsojencu na podlagi 47. člena KZ-1 izreklo stransko denarno kazen 350 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar znese 8.750,00 EUR. Na podlagi določbe 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo zaseženo orožje in strelivo, mobilni telefon, SIM kartice, aparat Food saver ter lepilni trak. Sodišče je odločilo, da se obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 24252/2012 z dne 7. 1. 2015 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika pa tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je iz opisa ravnanja izpustilo dejanje, opisano pod točko I/4 izreka sodbe, opisana ravnanja pod točkami I/3, I/5, I/6, I/7, I/8, I/9, I/10, I/11, I/12, I/14, I/21 in II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obsojencu je za to kaznivo dejanje določilo kazen sedem let zapora, za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 pa mu je določilo kazen eno leto zapora. Izreklo mu je enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora ter odločilo, da se mu stranska denarna kazen ne izreče. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin. V obrazložitvi zahteve trdi, da v odredbah preiskovalne sodnice, izdanih na podlagi 151. člena ZKP, ni vsebovana argumentacija, zakaj je pri izvedbi ukrepa treba vstopiti v notranjost osebnih avtomobilov obsojenca, da je ob današnjih tehničnih zmožnostih mogoče izvajati ukrep ambientalnega prisluškovanja, brez vstopa v zaprt prostor – tako imenovani hot pursuit, da je bila v obravnavani zadevi kršena določba sedmega odstavka 152. člena ZKP, ker je policija v pobudah za odreditev ukrepa po določbi 151. člena ZKP neresnično prikazovala, da avtomobile uporablja samo obsojeni S. P., čeprav je vedela, da jih uporabljajo tudi njegovi družinski člani, da sodišče ne bi smelo hkrati odrediti prikritih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, da se je policija v predkazenskem postopku posluževala nezakonite uporabe naprave IMSI – lovilec, da so bile nezakonite tudi odredbe državnega tožilstva za odreditev ukrepa tajnega opazovanja po prvem odstavku 149.a člena ZKP in ukrepa tajnega delovanja po prvem odstavku 155.a člena ZKP, še zlasti odredba z dne 27. 10. 2011, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se razglašena in pisno izdelana sodba ne ujemata, ter da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je obsojenec predsednico senata dvakrat pisno zaprosil za vpogled v kazenski spis, ki mu ni bil omogočen, niti sodišče na njegovi prošnji ni odgovorilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri tem pa odloči, da se zadeva v ponovnem sojenju dodeli drugemu predsedniku senata.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da sta obe sodišči ustrezno obrazložili, zakaj sodišče z odredbami o tajnem vstopu v notranjost avtomobilov in z drugimi ukrepi ni prekoračilo načela sorazmernosti, da v obravnavani zadevi ni šlo za arbitrarno ravnanje sodišča, da zahteva, ko polemizira z razlogi, ki so utemeljevali uporabo posebnih operativnih metod, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter da zahteva kljub obširnosti ne pojasni obstoja vzročne zveze med zatrjevano nezakonito odreditvijo in uporabo posebnih operativnih metod in sredstev in pridobljenimi dokazi, ki so kazali na obširno kriminalno dejavnost vseh obsojencev.

5. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da v nobeni od pobud, tožilskih predlogov in kar je najpomembnejše, v nobeni od sodnih odredb, izdanih na podlagi določbe 151. člena ZKP, ni bila v najmanjši meri obrazložena potreba po tajnem vstopu policije v osumljenčev avtomobil. Kršitev utemeljuje z navedbami, da izvajanje tako imenovanega ambientalnega prisluškovanja samo po sebi ne zahteva tajnega vstopa v nadzirani osumljenčev prostor zaradi namestitve prisluškovalnih naprav. Pri tem se sklicuje na ločeno mnenje sodnika Matevža Krivica v Ustavni odločbi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 ter na novelo ZKP-A, ki je v določbi prvega odstavka 151. člena ZKP posebej določila vstop v tuj prostor kot eventualen, z besedno zvezo „po potrebi“. Uveljavljanje kršitve zaključi z navedbo, da je bilo v vseh izpodbijanih odredbah zgolj zatrjevano, da se ukrep izvrši s tajnim vstopom v osebni avtomobil, vsebinski vidik te potrebe pa ni bil v nobeni izmed odredb obrazložen. Dodaja še, da je šlo v obravnavanem primeru za „zasledovanje komoditete izvajanja ukrepa“, saj je na takšen način ukrep policija lahko v miru izvajala v pisarni, ob tem pa kršila ustavno pravico obsojenca do ambientalne zasebnosti.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 151. člena ZKP se izjemoma lahko odredi prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed tako imenovanih kataloških kaznivih dejanj, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno določenem prostoru pridobilo dokaze, katerih se z milejšimi ukrepi ne bi dalo zbrati, oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ljudi.

8. Navedena določba daje podlago za poseg v dve ustavno pravno zavarovani pravici posameznika: pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Pri tem prikritem preiskovalnem ukrepu se torej še z večjo intenziteto kot pri ukrepu nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem posega v nedotakljivost zasebnosti osumljenca, z njim živečih družinskih članov, pa tudi drugih oseb, ki pridejo v prostor, ki je predmet tajnega vstopa in snemanja.(1) Tudi po stališču Ustavnega sodišča(2) prisluškovanje v prostorih s tehničnimi napravami, s katerimi se neselektivno prisluškuje celotnemu dogajanju v določenem prostoru, vsakemu posamezniku, ki se tam trenutno nahaja, zaupnim pogovorom in vsakršnim komunikacijam med navzočimi v prostoru, pa tudi vsem telefonskim klicem in razgovorom, ki se opravljajo iz teh prostorov, predstavlja enega najhujših posegov države v pravico posameznika do zasebnosti. Da je takšen poseg v skladu z Ustavo, mora biti specifično opredeljen in določen v zakonu, določno časovno omejen, nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka, ali za varnost države, pri čemer je treba upoštevati načelo sorazmernosti, poleg tega pa mora poseg s svojo odločbo dovoliti sodišče. Temeljno načelo pri odreditvi tega ukrepa je, da se pravica do zasebnosti za posameznika konča takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih.(3)

9. Za zakonito odreditev tega prikritega preiskovalnega ukrepa ne zadošča zgolj, da je bil odrejen s strani sodišča, temveč mora biti odrejen z obrazloženo sodno odredbo. Ta ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se preprečijo samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe, ter da se omogoči naknadna sodna kontrola. Obrazložitev odredbe ima tako dvojno vlogo: omogoča preizkušanje ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev ukrepa ter oblikovanje stališč o tem, katere so tiste situacije, v katerih je poseg organov pregona v zasebnost posameznika sploh dopusten. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Po ustaljeni ustavno sodni praksi mora biti odločba sodišča, s katero se posega v zasebnost posameznika, v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. To pomeni, da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(4)

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izdane odredbe za odreditev prikritega ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP v celoti izpolnjevale ustavno sodne kriterije za odreditev tega ukrepa. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da so bile zoper obsojenega S. P. izdane tri odredbe za odreditev oziroma podaljšanje prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP (odredbe z dne 21. 12. 2011, 13. 1. 2012 in 21. 2. 2012). Sodišče je odredbe strukturiralo na način, da je najprej v njihovem izreku dovolilo odreditev oziroma podaljšanje ukrepa prisluškovanja v točno določenem osebnem vozilu, ki obsega tajni vstop in namestitev tehničnega sredstva za prisluškovanje in dokumentiranje, nato pa je v obširni obrazložitvi odredb pojasnilo razloge za odreditev oziroma podaljšanje ukrepov. Iz obrazložitve navedenih odredb je med drugim razvidno, da iz do tedaj zbranih dokazov izhaja, da so osumljenci pri izvrševanju kaznivih dejanj, v zvezi s preprodajo velike količine prepovedanih drog, izjemno previdni. Mobilne telefone uporabljajo izključno za navezovanje osebnih stikov oziroma za dogovarjanje o kraju in času srečanja, o preostalem pa se dogovarjajo osebno, in sicer v vozilih, ki jih uporablja S. P. Teh pogovorov, ki bodo pomemben dokaz v kazenskem postopku, pa policija s klasičnimi metodami dela oziroma milejšimi ukrepi ne more prestreči in zavarovati. Ravno ta okoliščina po presoji preiskovalne sodnice utemeljuje uporabo ukrepa prisluškovanja v osebnem vozilu, upoštevaje dejstvo, da osumljenci hitro menjujejo telefonske številke in telefone, kar onemogoča identifikacijo njihovih uporabnikov in učinkovito izvajanje ukrepa po 150. členu ZKP. Osumljenci v telefonski komunikaciji ne govorijo odkrito o poslih, temveč uporabljajo prikrite izraze, katerih pomen je znan le njim, z izvajanjem tega prikritega ukrepa pa bodo policisti lahko pridobili podatke in identificirali osebe, s katerimi se osumljena S. in S. P. srečujeta v vozilu, identificirali bodo ostale komunikacijske naprave, ter ugotovili kraje, kjer se bodo osumljenci srečevali z drugimi osebami.

11. Upoštevaje predstavljeno vsebino izpodbijanih odredb za odreditev ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP se kot neutemeljene izkažejo trditve zahteve, da je v njih zaobidena argumentacija, zakaj je treba zaradi izvajanja ukrepa vstopiti v notranjost osebnih avtomobilov. Preiskovalna sodnica je namreč v izreku vseh treh odredb izrecno presodila, da se bo ukrep izvajal s tajnim vstopom v osebna vozila, ki jih uporablja obsojeni S. P., nato pa je v razlogih odredbe konkretizirala okoliščine, ki narekujejo izvrševanje prikritega ukrepa v posameznem osebnem vozilu, opravila je oceno zahtevanega dokaznega standarda, oceno sorazmernosti in subsidiarnosti ukrepa. Preiskovalna sodnica je tako v razlogih odredb razumno obrazložila, da je odreditev oziroma podaljšanje ukrepa, kakršen je opredeljen v izreku odredbe, nujno potrebna in nenadomestljiva z drugimi milejšimi ukrepi, zato ji ni bilo treba navajati dodatnih razlogov, zakaj se do željenih dokazov ne da priti na drugačen, za osumljence manj invaziven način. Ker je torej preiskovalna sodnica policijo izrecno pooblastila, da prisluškovalne naprave v vozila namesti s pomočjo tajnega vstopa vanje, ter ugotovila, da je takšen način izvedbe ukrepa nujno potreben, ni bila dolžna posebej pojasniti, zakaj tega ukrepa ni mogoče izvršiti brez tajnega vstopa v osebna vozila.

12. Obsojenčev zagovornik v zahtevi z izpisom spletne ponudbe družbe Electromax International Inc. ter citiranjem znanstvene raziskave raziskovalca iz oddelka za računalniške znanosti City College of New York, utemeljuje, da je stališče odločbe Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, da že sama odreditev ukrepa po 151. členu ZKP obsega tudi vstop v tuj prostor z namenom namestitve prisluškovalnih naprav, „povozil čas“. Vrhovno sodišče skuša prepričati, da je ob današnjih tehničnih zmogljivostih mogoče brez večjih težav izvajati ukrep ambientalnega prisluškovanja brez vstopa v zaprt prostor (tako imenovani hot pursuit), ter da bi bilo v obravnavanem primeru mogoče pogovorom v vozilih prisluškovati od zunaj s pomočjo laserske naprave. Po vsebini te trditve v zahtevi pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja: iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

13. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je bilo v obravnavani zadevi kršeno določilo sedmega odstavka 152. člena ZKP, ker se je z izvajanjem ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP posegalo v pravice neosumljenih oseb, poleg tega pa je policija „debelo lagala“, ko je v pobudah za odreditev ukrepov navaja, da je bilo z izvajanjem prikritih ukrepov doslej ugotovljeno, da vozilo uporablja izključno osumljenec in ne tudi njegovi družinski člani. Nadaljuje, da je policija na podlagi zbranih dokazov vedela, da avtomobile uporabljajo osumljenčevi družinski člani, predvsem njegova partnerka L. P. Vložnik na tej podlagi napravi zaključek, da je policija „ciljno preprečevala“, da bi sodišče v svoji garantni funkciji lahko tehtalo, ali ustavno načelo sorazmernosti pri izdaji predlaganih odredb sploh pride v poštev. Uveljavljeno kršitev zaključi s trditvijo, da mora policija sodišču predstaviti preiskovalno situacijo pošteno in po resnici, da se lahko sodišče odloči, kolikšno stopnjo „kolaterarne škode“ še dopusti z odreditvijo ukrepa ambientalnega prisluškovanja. V obravnavanem primeru je po vložnikovem mnenju s takšnim ravnanjem izkazana „kolosalna nepoštenost in nedopustna zvijačnost predkazenskega postopka“.

14. Iz pobud policije Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kranju za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju ali drugih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in s tajnim vstopom v navedene prostore je razvidno, da je bilo z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja ugotovljeno, da osebni avtomobil uporablja izključno S. P., ne pa tudi njegovi družinski člani. Temu sledi zaključek, da če bo prikriti preiskovalni ukrep odrejen, z njim ne bo poseženo v zasebnost tretjih oseb, pač pa izključno v zasebnost pogovorov, ki jih bodo med seboj imeli osumljenci in njihovi odjemalci droge.

15. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno opozarja obsojenčev zagovornik, je policija ob podaji teh pobud na podlagi do tedaj zbranih dokazov razpolagala s podatkom, da osebne avtomobile poleg obsojenca uporabljajo tudi njegovi družinski člani, zlasti obsojenčeva partnerka L. P. in njeni sorodniki. Ni pa mogoče pritrditi obsojenčevemu zagovorniku, da sodišče zaradi te navedbe v pobudah policije ni mogla opraviti presoje načela sorazmernosti odrejenega ukrepa oziroma da je z njegovo odreditvijo kršilo določbo sedmega odstavka 152. člena ZKP.

16. Iz načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 4. 2012, v katerem je bilo zavzeto stališče, da hišno in osebno preiskavo odredi sodišče le na pisni predlog upravičenega tožilca, izhaja, da je državni tožilec ključni organ predkazenskega postopka, od katerega se tudi v tem postopku pričakuje aktivna vloga. V predkazenskem postopku ima pomembna pooblastila, s katerimi usmerja delo policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev in s tem vpliva na zakonitost in uspešnost njenega dela. Kot organ kazenskega postopka lahko bolje oceni, katero dokazno gradivo potrebuje za vložitev obtožbe oziroma dosego obsodilne sodbe. Iz načela domneve nedolžnosti med drugim izhaja tudi zahteva, da trditveno in dokazno breme nosi upravičeni tožilec. To ne velja le za odločanje o krivdi, temveč tudi za odločanje o preiskovalnih dejanjih in drugih posegih v obdolženčeve pravice. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju izrecno poudarilo, da se med drugim prikriti preiskovalni ukrepi lahko odredijo samo na predlog državnega oziroma upravičenega tožilca, preiskovalni sodnik pa kot sodnik garant presoja o pogojih, ki morajo biti podani za odreditev teh posegov. Na podlagi takšnega koncepta slovenskega predkazenskega postopka je mogoče zaključiti, da je preiskovalni sodnik tudi pri odreditvi ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP vezan le na predlog državnega tožilca, ne pa na pobudo policije. Ta je namenjena le državnemu tožilcu, da lahko sprejme odločitev, ali bo sodišču predlagal odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa, ne pa sodišču, da bi na podlagi njenih navedb sprejelo odločitev o odreditvi predlaganega preiskovalnega ukrepa.

17. V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da v obširno obrazloženih predlogih okrožnega državnega tožilstva za odreditev oziroma podaljšanje prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP zoper obsojenega S. P. ni navedbe, da avtomobile, v katerih je predlagano izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa, izključno uporablja obsojenec, ne pa tudi njegovi družinski člani. Državna tožilka je torej v obravnavanem primeru, skladno s svojo vlogo v predkazenskem postopku opravila redukcijo netočnih navedb v pobudi policije za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa ter tako sodišču omogočila, da je pri presoji sorazmernosti odreditve oziroma podaljšanja prikritih ukrepov izhajalo iz točnih podatkov. Neutemeljena je zato trditev zahteve, da je bila sodišču preiskovalna situacija predstavljena nepošteno ter na način, da sodišče ni moglo preizkusiti, kolikšno stopnjo „kolaterarne škode“ z odreditvijo ukrepa ambientalnega prisluškovanja gre še dopustiti.

18. Obsojenčev zagovornik skuša z obširnimi trditvami v zahtevi dokazati, da je policija v obravnavanem primeru nezakonito uporabljala napravo IMSI – lovilec. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz različnih medijskih poročil izhaja, da policija to napravo ima in jo uporablja, da jo je uporabljala tudi v obravnavanem primeru pa je razvidno iz dejstva, da je telefon z IMEI številko ... uporabljala A. G., telefonski priključek s številko ... pa B. C. V nadaljevanju razlogov zahteve vložnik obširno polemizira z razumnimi razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe (14., 15. in 16. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča) o tem, kako sta se mobilna aparata znašla v posesti uporabnikov A. G. in B. C., ter s presojo sodišč v zvezi z izpovedima kriminalistov L. P. in N. E. o tem, da policija naprave IMSI – lovilec ni uporabljala. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

19. Vložnik zahteve trdi, da od odreditve ambientalnega prisluškovanja dalje ni bilo več pravne podlage za vzporedno odrejanje podaljševanja oziroma izvajanja ukrepa po 150. členu ZKP na obsojenčevih mobilnih telefonih. Kršitev utemeljuje z navedbo, da če je odrejeno izvajanje ukrepa po 150. členu ZKP, ni mogoče hkrati odrediti hujšega ukrepa po 151. členu ZKP, ki je dopusten le ob pogoju, da se dokazi na milejši način ne dajo zbrati.

20. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da je sodišče v obravnavanem primeru sočasno dovolilo izvajanje prikritih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, ne pa tudi, da se navedena ukrepa medsebojno izključujeta. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče v 7. točki razlogov sodbe, so vsi osumljenci, vključno s S. P. uporabljali neobičajno veliko telefonskih številk in mobilnih telefonov. Iz obrazložitve odredb sodišča za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov je razvidno, da so osumljenci v medsebojni komunikaciji izredno previdni, da se preko mobilnih telefonov odkrito ne pogovarjajo o preprodaji prepovedanih drog, temveč govorijo zgolj v šifrah, ter se s tem komunikacijskim sredstvom dogovarjajo le o krajih in urah, ob katerih se bodo srečali, o poslih s prepovedano drogo pa se pogovarjajo v osebnih avtomobilih. Sočasna uporaba obeh prikritih preiskovalnih ukrepov se torej v obravnavanem primeru ni izključevala, temveč se je glede na način izvrševanja kriminalne dejavnosti celo dopolnjevala, ker dokazov ni bilo mogoče zbrati drugače kot s sočasno uporabo obeh prikritih preiskovalnih ukrepov.

21. Obsojenčev zagovornik v zahtevi izpodbija zakonitost tožilskih odredb za odreditev prikritih ukrepov tajnega opazovanja po prvem odstavku 149.a člena in tajnega delovanja po prvem odstavku 155.a člena ZKP, predvsem odredbe z dne 27. 10. 2011 (listovna št. 9036 spisa), na katero se opirajo vse nadaljnje tožilske odredbe in tudi odredbe sodišča za odreditev drugih prikritih preiskovalnih ukrepov. Na tej podlag s sklicevanjem na teorijo o sadežu zastrupljenega drevesa skuša izpeljati zaključek, da so vsi prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni s strani tožilstva in sodišča nezakoniti, nezakoniti pa so tudi vsi dokazi zbrani na njihovi podlagi.

22. Po vsebini vložnik z obširnimi navedbami (da je tožilka podkrepila dejstvo, da je bila oseba M. S. P. le z navedbo, da to izhaja iz pripombe policije, da je tožilka celo sama v obrazložitvi odredb trdila, da ni dokazov zoper obsojenca, da je sodišče v 19. točki razlogov sodbe zgolj povzelo nekaj skopih navedb iz tožilskih dovoljenj ter na njihovi podlagi napravilo zaključek, da so ta v zadostni meri omogočala državni tožilki sklepati na obstoj utemeljenih razlogov za sum o izvrševanju kataloškega kaznivega dejanja, da je državna tožilka pri izdaji odredb delovala zvijačno) v tem delu zahteve konkretno ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč polemizira z dokazno podlago za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja. S takšnimi navedbami nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje (18., 19. in 20. točka obrazložitve sodbe) in pritožbenega sodišča (9. točka obrazložitve sodbe), ki sta ugotovili, da so bili, upoštevaje argumentirane predloge policije, v trenutku izdaje tožilskih odredb, podani utemeljeni razlogi za sum, da obsojeni S. P. izvršuje kataloško kaznivo dejanje in da je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami.

23. Obsojenčev zagovornik še posebej izpodbija zakonitost odredbe državnega tožilstva z dne 27. 10. 2011, iz razlogov katere netočno povzema navedbo, da kriminalisti zoper S. P. v preteklem mesecu niso pridobili novih dokazov, tako da utemeljenost suma, da izvršuje kazniva dejanja po 186. členu KZ-1 ostaja nespremenjena. Iz razlogov navedene odredbe med drugim izhaja, da policisti zoper S. P. v zadnjem mesecu niso pridobili pomembnejših novih dokazov o tem, da izvršuje kazniva dejanja po 186. členu KZ-1, nato pa sledi navedba, da je iz pogovora z dne 25. 10. 2011 razvidno, da se je S. P. pogovarjal s S. H., ki ga je vprašal, ali ima „tisto za njih“, neznani moški pa je S. P. spraševal, če se lahko dobita na kavi in če se lahko zanese nanj. Tožilstvo je na podlagi teh dveh pogovorov sklepalo, da se je S. P. tudi v zadnjem mesecu z odjemalci dogovarjal o dobavi prepovedanih drog.

24. Obsojenčev zagovornik v navedbi odredbe, da v zadnjem mesecu ni bilo pridobljenih pomembnejših novih dokazov vidi „pravni kubizem“. Sklicuje se na določbo, po kateri mora policija prenehati z izvrševanjem ukrepov tajnega delovanja in tajnega opazovanja takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili ukrepi odrejeni, kar še toliko bolj pomeni, da tudi tožilstvo v takšni situaciji ukrepov ne sme več podaljševati. Tudi s to trditvijo obsojenčev zagovornik nasprotuje dejanskim zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe ter izhaja iz napačnega stališča, da če v zadnjem mesecu pomembnejši dokazi zoper osumljenca niso bili zbrani, ukrepa iz tega razloga ni mogoče več podaljšati. Po presoji Vrhovnega sodišča je pomembno, s kakšno količino in kakovostjo dokazov je tožilstvo razpolagalo ob podaljšanju ukrepa, četudi pomembnejših novih dokazov v zadnjem mesecu ni bilo zbranih. Razumen je zaključek pritožbenega sodišča v 9. točki razlogov sodbe, da prejšnji, že pridobljeni dokazi zadoščajo za artikulacijo ustrezne stopnje suma za odreditev ukrepa. Neobstoj novih pomembnejših dokazov v obravnavanem primeru pomeni zgolj to, da že zbrani dokazi niso bili omajani, ne pa tudi, kakor je že v pritožbi neutemeljeno uveljavljal obsojenčev zagovornik, da tožilstvo ukrepa ne bi smelo podaljšati.

25. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje med pisno izdelano in razglašeno sodbo, hkrati pa je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se obrazložitev izdelane sodbe sodišča prve stopnje nanaša na celo vrsto ravnanj obsojenca, ki v izreku razglašene prvostopenjske sodbe niso navedena oziroma opisana. Trdi, da so v izreku razglašene sodbe opisani le trije očitki, in sicer, da je obsojenec prodal J. D. 500 g konoplje ter 50 g kokaina in da je neznanemu moškemu ponujal v odkup 10 pištol znamke Beretta. Poudarja, da se morata razglašena in pisno izdelana sodba popolnoma ujemati, pritožbenemu sodišču pa očita, da je enak pritožbeni ugovor zvedlo na „precejšnjo pomanjkljivost“ izvirnika sodbe.

26. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz podatkov kazenskega spisa (listovne št. od 9167 do 9173) je razvidno, da je sodišče dne 14. 10. 2013 sodbo v delu, ki se nanaša na S. P. razglasilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Kt (1) 486/12 z dne 19. 10. 2012, dopolnjeni na predobravnavnem naroku dne 11. 1. 2013, in spremenjeni dne 27. 9. 2013. Sodišče je nato v zapisniku o razglasitvi sodbe navedlo opise obsojencu očitanih ravnanj, ki jih je spremenilo po uradni dolžnosti (pod točko I/14, da je obsojenec neupravičeno prodal J. D. 500 g konoplje ter 50 g kokaina, pod točko I/15, da je neznanemu moškemu ponujal v odkup 10 pištol znamke Beretta, kaliber 9 mm), glede ostalih obsojencu očitanih ravnanj (pod točkami I/3, I/4, I/5, I/6, I/7, I/8, I/9, I/10, I/11, I/12, I/14, I/21 in II/1), pa je ugotovilo, da je zanje kriv po obtožbi. V pisno izdelanem in obrazloženem odpravku sodbe je sodišče v izreku navedlo opise vseh obsojencu očitanih ravnanj, za katere ga je spoznalo za krivega.

27. V skladu z določbo prvega odstavka 364. člena ZKP se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je takšno ujemanje v obravnavanem primeru v celoti podano. Sodišče torej ni prepisalo vseh obsojencu očitanih ravnanj iz obtožnice v zapisnik o razglasitvi sodbe, temveč jih je označilo le s številkami oziroma točkami, po vsebini pa je navedlo le tiste očitke, v katere je poseglo samo po uradni dolžnosti. V pisnem odpravku sodbe je navedlo vsebino vseh obsojencu očitanih ravnanj po obtožbi, tako tistih, v katere je samo poseglo, kakor tistih, ki so bili enaki kot v obtožbi. Takšno ravnanje sodišča, upoštevaje, da je bil obsojenec ves čas postopka z obtožbo seznanjen, ne vpliva na razumljivost izreka sodbe, ter po vsebini ne predstavlja nasprotja med razglašeno sodbo in njenim pisnim odpravkom.

28. Kršitev pravice do obrambe in pravnih jamstev iz 29. člena Ustave vložnik zahteve utemeljuje z očitkom sodišču prve stopnje, da obsojencu ni omogočilo vpogleda v kazenski spis, niti na njegovi prošnji ni odgovorilo, čeprav je predsednico senata dne 29. 11. 2012 in 4. 2. 2013 pisno zaprosil, da se mu omogoči vpogled v kazenski spis.

29. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec dne 29. 11. 2012 in 4. 2. 2013 predsednico senata v pisni vlogi zaprosil za vpogled v kazenski spis, iz spisa pa ni razvidno, da bi mu bil takšen vpogled omogočen oziroma da bi ga predsednica senata zavrnila.

30. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki se ni odzvalo na obsojenčevi prošnji za vpogled v spis, predstavlja tako imenovano relativno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri mora obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 128. člena ZKP, po kateri ima obdolženec pravico pregledati in pripisati spise in si ogledati dokazne predmete. Navedena določba temelji na splošno sprejetem stališču kazenskega postopka, po katerem je obdolženec v prvi vrsti naslovnik kazenskopravnih norm (procesni subjekt), ki kot nosilec samostojnih procesnih upravičenj, katerih vsebino lahko imenujemo v najširšem smislu pravica do obrambe, sooblikuje tek kazenskega postopka.(5)

31. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal, da je takšno ravnanje sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ter da je sodišče obsojencu odreklo položaj procesnega subjekta v postopku. Iz kazenskega spisa je namreč razvidno, da je obsojenčev zagovornik le nekaj dni (dne 14. 2. 2013) po zadnji obsojenčevi prošnji za vpogled v spis podrobno pregledal kazenski spis, zahteval kopije dela spisa in priloženih zgoščenk ter še istega dne obiskal obsojenca v priporu. Da je bil obsojenec natančno seznanjen s celotno spisovno dokumentacijo je mogoče sklepati na podlagi njegovega aktivnega sodelovanja na številnih glavnih obravnavah, ki so sledile njegovima prošnjama za vpogled v spis, na katerih je odgovarjal na vprašanja svojega zagovornika, v zaključni besedi pa izrazil prepričanje, da so bili dokazi zoper njega pridobljeni nezakonito.

32. Vložnik v zahtevi tako zgolj posplošeno zatrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za „popolno ignoriranje obtoženca“, ter da še tako zavzeta zagovornikova pravna pomoč ne more nadomestiti obsojenčeve seznanjenosti z dokaznim gradivom. Vložnik pa v zahtevi določno niti ne pojasni, s katerim delom kazenskega spisa obsojenec zaradi ravnanja sodišča ni bil seznanjen, kako je to vplivalo na njegovo možnost priprave učinkovite obrambe, ter ali je bil zaradi tega morebiti prikrajšan v pravici predlagati dokaze v svojo korist. C.

33. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega S. P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

34. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 2.000,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 333. (2) Primerjaj sodbo Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. (3) Primerjaj sodbo Ustavnega sodišča U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998. (4) Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice presodilo, da sodno preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe o prikritem preiskovalnem ukrepu, zagotavlja, da prikriti ukrepi ne bodo odrejeni kar na slepo, neenako in brez dolžnega ter primernega razmisleka.

(5) Tako že Kobe P. (1988): Kazenskopravna ureditev človekovih pravic in svoboščin, v Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, str. 99 – 124.