Jedro

Tudi za eventualno nasprotno tožbo velja, da taksna obveznost nastane ob njeni vložitvi (1. točka 5. člena ZST-1) in ne morda šele v primeru, ko bi bili izpolnjen pogoj za njeno obravnavanje. Uveljavljanje eventualne nasprotne tožbe povzroči vse materialnopravne učinke kot vložitev nasprotne tožbe. Tožnica je v eventualni nasprotni tožbi sama navedla, da jo vlaga v izogib poteku petletnega zastaralnega roka za uveljavljanje njenega denarnega zahtevka. Enako velja tudi za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov oziroma za uveljavljanje podrejenega (eventualnega) zahtevka (tretji odstavek 182. člena ZPP), s katerim tožnica v pritožbi primerja eventualno nasprotno tožbo. Tudi za podrejeni tožbeni zahtevek je treba plačati sodno takso, čeprav je odločanje o njem pogojno - odvisno od spoznanja, da zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Če pa sodišče ni odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku, je to podlaga za pravico do vrnitve sodne takse (36. člen ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom I P 68/2020-2 z dne 20. 11. 2020 pozvalo tožnico, da plača sodno takso za tožbo v znesku 621,00 EUR. Tožnica je zoper plačilni nalog vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi. Navaja, da je vložila eventualno nasprotno tožbo in vztraja, da jo sodišče obravnava v okviru pravde I P 190/2017, saj se terjatvi iz toženčevega podrejenega zahtevka in iz njene eventualne nasprotne tožbe lahko pobotata. Kljub temu, da jo je sodišče vpisalo kot samostojno zadevo in se odločilo, da jo bo samostojno obravnavalo, čemur se tožnica ne more upreti, saj zoper takšno procesno odločitve nima posebne pritožbe, bo moralo sodišče z njenim obravnavanjem počakati glede na pravnomočen izid pravde I P 190/2017. Morebitno obravnavanje nasprotne eventualne tožbe prej, bi v nasprotju z načelom ekonomičnosti podražilo sodni postopek. Meni pa, da tudi v primeru, če bo eventualna nasprotna tožba obravnavana samostojno, s tem ne bo izgubila svoje podredne narave. V vsakem primeru gre za podrejeni zahtevek in ni nobenih razlogov, da bi sodišče glede taksne obveznosti neenako obravnavalo stranko, ki je vložila podrejeni tožbeni zahtevek in stranko, ki je vložila eventualno nasprotno tožbo, saj v obeh primerih pride njeno obravnavanje v poštev le pogojno. Glede na določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) meni, da njena taksna obveznost za eventualno nasprotno tožbo znaša le 1/3 od takse, odmerjene s plačilnim nalogom, kar je 207,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz procesnega gradiva izhaja, da je tožnica v pravdni zadevi I P 190/2017, v kateri je imela položaj tožene stranke, vložila eventualno nasprotno tožbo s predlogom, da jo naj sodišče obravnava in ji ugodi, če bo ugodilo tožbi tožnika oziroma njegovemu primarnemu in podrednemu tožbenemu zahtevku. Eventualno nasprotno tožbo je torej vložila pogojno, za primer, da bi sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožbene trditve, ki merijo na vprašanje, ali je bila tožničina eventualna nasprotna tožba pravilno izločena iz omenjene zadeve in bo obravnavana kot samostojna tožba, niso predmet tega pritožbenega postopka. Predmet pritožbenega preizkusa v tem postopku je vprašanje obstoja taksne obveznosti in odmere sodne takse.

5. Tudi za eventualno nasprotno tožbo velja, da taksna obveznost nastane ob njeni vložitvi (1. točka 5. člena ZST-1) in ne morda šele v primeru, ko bi bili izpolnjen pogoj za njeno obravnavanje. Uveljavljanje eventualne nasprotne tožbe povzroči vse materialnopravne učinke kot vložitev nasprotne tožbe. Tožnica je v eventualni nasprotni tožbi sama navedla, da jo vlaga v izogib poteku petletnega zastaralnega roka za uveljavljanje njenega denarnega zahtevka. Enako velja tudi za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov oziroma za uveljavljanje podrejenega (eventualnega) zahtevka (tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), s katerim tožnica v pritožbi primerja eventualno nasprotno tožbo.1 Tudi za podrejeni tožbeni zahtevek je treba plačati sodno takso, čeprav je odločanje o njem pogojno - odvisno od spoznanja, da zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Če pa sodišče ni odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku, je to podlaga za pravico do vrnitve sodne takse (36. člen ZST-1).

6. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tudi v tem primeru uporabiti določbo tretjega odstavka 18. člena ZST-1, saj gre za enak položaj kot v primeru podrejenega tožbenega zahtevka. V navedenem določilu je mdr. urejen obseg plačila sodne v primeru t.i. objektivne kumulacije, ko torej isti tožnik proti istemu tožencu v isti tožbi uveljavlja primarni in podrejeni (eventualni) zahtevek. Za primarnega plača takso v celoti, za podrejenega pa le tretjino takse. V obravnavani zadevi ne gre za objektivno kumulacijo oziroma združevanje zahtevkov tožnice, po katerem bi morala poleg celotnega plačila takse za primarni zahtevek plačati še dodatno takso za naslednjega (podrejenega). Tožnica je postavila zgolj en zahtevek, za katerega mora, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, plačati celotno takso.

7. Glede na navedeno se pritožba izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 A. Galič: v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 171.