Jedro

Glede izčrpanih možnosti za zdravljenje v Sloveniji gre za pravni standard. Kdaj so izčrpane možnosti za zdravljenje izhaja tudi iz številnih sodnih odločb. Tako v sodbi VIII Ips 179/2013 z dne 9. 12. 2013 revizijsko sodišče poudarja, da iz prvega odstavka 135. člena Pravila OZZ (v bistvu za enako besedilo gre v 44.a členu ZZVZZ) izhaja, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave in zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje poslabšanje.

Pravica do zdravljenja v tujini (v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja) uporabniku ne zagotavlja tudi trenutnih (vrhunskih) dosežkov medicinske znanosti in tehnike, temveč le storitve v mejah zakonov in s podzakonskimi predpisi določenih standardov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2020 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 11. 5. 2020 ter da se tožnici prizna pravica do zdravljenja v tujini in se ji povrnejo stroški pregledov in zdravljenja v tujini v višini 7.804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zakonski dejanski stan prvega dela prvega odstavka 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1 ni bil izpolnjen in da torej tožnica nima pravice, kot jo uveljavlja s tožbo, saj naj ne bi bile izčrpane možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji. Je pa bil izpolnjen zakonski stan drugega dela prvega odstavka 44.a člena ZZVZZ, saj je bilo s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Tožnica se zato v pritožbi opredeljuje predvsem glede vprašanja (ne)izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. Po njenem mnenju so bile te možnosti v Sloveniji izčrpane in je zaradi tega upravičena do povrnitve stroškov pregledov in zdravljenja, ki so ji nastali v zdravstveni ustanovi v A., v Italiji. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica zdravljena z metodo stereotaktičnega obsevanja, ki je na voljo tudi v Sloveniji, je nepopolna, saj sodišče ni upoštevalo, da je metodo obsevanja možno opraviti s petimi različnimi napravami. Omenjeno je pojasnil tudi izvedenski organ Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze v C. V Sloveniji je bilo tožnici ponujeno zdravljenje z napravo Novalis Tx, tožnica pa se je odločila za zdravljenje z napravo CyberKnife, katere pa v Sloveniji ni na razpolago. Član izvedenskega organa prof. dr. D. D. je sicer pojasnil, da med vrstami naprav naj ne bi bila nikoli dokazana kakršnakoli razlika v učinkovitosti in varnosti. Je pa nadalje pojasnil, da ta vrsta tumorja, kot ga je imela tožnica, je tako redka, da nikoli ne bo izpeljano sprotno primerjanje različnih načinov obsevanja. Na podlagi tega tožnica sklepa, da študije, na katere se opira izvedensko mnenje, niso uporabljive za njen primer. Sodišče ta del mnenja ne bi smelo šteti za prepričljiv, kar je dokazni standard za odločanje. Pri tožnici je šlo za redek primer meningeoma očesnega živca, s tem da se eden do dva primera na leto in pol do dve leti pojavita pri dvomilijonski populaciji. Nerazumljivo je, da je član izvedenskega organa navedel, da gre za "tako redek primer", istočasno pa, da "bi bile možnosti ozdravitve in stranskih učinkov enake, če bi se odločila za zdravljenje v Sloveniji". To, da gre za redek primer pomeni, da imajo medicinski strokovnjaki v Sloveniji s to vrsto tumorja manj izkušenj, čemur sledi, da takšne ugotovitve, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, nikakor ni mogoče podati z enako suverenostjo kot bi jo podali strokovnjaki, ki se s to boleznijo dnevno ukvarjajo. Gre zgolj za špekulacijo, ki je znanstveno nepodprta. Tožnica je pridobila tudi mnenje dr. E. E. z inštituta F., ki je natančno pojasnil posledice obsevanja z napravo Novalis Tx. Posledice obsevanja z omenjeno napravo bi bila rdečina na obrazu na mestu obsevanja, lahko tudi vnetje kože, nezmožnost koncentracije in dolgoročno tudi možnost izgube vida do 50 %. V bolnici v A. pa tovrstnih posledic niso izpostavili, niti jih pri tožnici po samem obsevanju ni bilo. Dr. G. G. je že po enem letu ugotovil možnost izboljšanja, 16. 4. 2021 pa so na pregledu v bolnici v A. ugotovili, da se je tožnici vid izboljšal. Pri uporabi naprave CyberKnife in napravi Novalis Tx gre torej za veliko razliko v učinku in v posledicah obsevanja. Pri napravi CyberKnife je uspešnost za ohranitev preostalega vida med 92 in 95 %. Odločitev tožnice, da se je odločila za zdravljenje z najboljšo možno napravo za stereotaktično obsevanje, pri kateri je tveganje najmanjše, je bila tako pravilna. Tega izvedenci niti niso zanikali. Izvedenski organ ni podal prepričljivih argumentov, da bi bili rezultati zdravljenja enaki. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni s standardom prepričanja (8. člen ZPP) dokazalo, da bi bila metoda in naprava, ki ju imamo v Sloveniji, ustrezna za zdravljenje tumorja, ki ga je imela tožnica. Negotovo zdravniško mnenje je potrebno šteti kot neobstoječe oziroma odklonilno, kar pomeni, da so bile možnosti za zdravljenje v Sloveniji izčrpane. Gre za pravni standard, ki ga je potrebno razlagati glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca. Po številnih pregledih v Sloveniji slovenski specialisti (oftalmologi, radiologi, nevrokirurgi) niso podali enakega mnenja glede zdravljenja oziroma so vsa priporočena zdravljenja v Sloveniji vključevala tveganja, zaradi česar tožnica ni mogla slediti priporočilom slovenskih specialistov. Življenjsko je pričakovati, da se bo oseba, kateri grozi delna ali celo popolna izguba vida, odločila za najboljše zdravljenje, ki obstaja. Tožnica nikakor ni bila dolžna pristati na ponujeno zdravljenje v Sloveniji, saj je le-to predstavljalo večje tveganje kot zdravljenje v tujini. Ponujena metoda v Sloveniji je bila za to vrsto tumorja neprimerna, posledično pa neobstoječa. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnice lahkomiselno sledilo zaključku izvedencev, da niso bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji. V Sloveniji gre zgolj za enako vrsto zdravljenja (stereotaktično obsevanje), ne pa tudi za enako napravo, kar je v primeru tožnice bistveno. Tožnica tako meni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji po 44.a členu ZZVZZ, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne. Pojem izčrpanih možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji, kot ga določa 44.a člen ZZVZZ je po ustaljeni sodni praksi pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti glede na vsak konkreten primer. Sodišče je vprašanje izčrpanih možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Iz mnenja izhaja, da je tožnica v tujini opravila stereotaktično obsevanje vidnega živca z napravo CyberKnife. V Sloveniji je bilo možno enako obsevanje, vendar z drugo napravo, in sicer z napravo Novalis Tx, ki pa ga je tožnica zavrnila. Možnosti za zdravljenje tožnice v Sloveniji tako niso bile izčrpane, kar je že v upravnem postopku potrdil konzilij za možganske tumorje inštituta F. v C. Glede bistvenih razlik v učinkovitosti, pa gre očitno zgolj za subjektivno razumevanje tožnice. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na redkost njenega bolezenskega stanja. Ni namreč sporno, da je bilo njeno bolezensko stanje primerjalno redko, ni pa redko zdravljenje tumorjev z metodo stereotaktičnega obsevanja z napravo Novalis TxTM. Sodni izvedenec je na ustnem zaslišanju izrecno pojasnil, da v C. s stereotaktično tehniko na napravi Novalis TxTM letno obsevajo več deset oziroma preko sto intrakranialnih tarč, tudi manjših kot je bila pri tožnici. Primerljiva enakost zdravljenja, rezultatov zdravljenja kot tudi možnih stranskih učinkov je bila s stopnjo gotovosti dokazana s strokovnimi mnenji ustreznih sodnih izvedencev. Drugih dokazov tožnica ni predlagala in tudi v pritožbi zgolj ponavlja svoje zmotne interpretacije strokovnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano, na podlagi ustrezno izvedenega dokaznega postopka, utemeljeno zavrnilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve določb postopka, kot jih v pritožbi omenja tožnica.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2020, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 5. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, in sicer v višini 7.804,00 EUR in potnih stroškov.

7. V zadevi je sporno, ali je izpolnjen dejanski stan po določbi 44.a člena ZZVZZ za priznanje pravice do zdravljenja v tujini in s tem za povrnitev nastalih stroškov.

8. V navedenem členu je določeno, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini, pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnica 31. 12. 2019 podala vlogo za odobritev načrtovanega zdravljenja in povračilo stroškov v višini 7.804,00 EUR ter potnih stroškov. Tožnica je preglede opravila 19. 3. 2019 in 15. 11. 2019, zdravljenje pa v času od 15. 1. 2020 do 27. 1. 2020, in sicer v bolnišnici H., A., Italia. Pri tožnici je bila podana diagnoza meningeom ovojnice vidnega živca levo. Tožnica se je odločila za obsevanje meningeoma v Italiji, in sicer po načelih stereotaktične radioterapevtske tehnike z napravo CyberKnife. Po navedbah tožene stranke pa možnosti za zdravljenje v Sloveniji niso bile izčrpane, saj je bila tožnici predlagana stereotaktična radioterapija z linearnim pospeševalnikom Novalis Tx, ki jo opravljajo na inštitutu F. 10. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali so bile v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. v C. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, ki so ga podali člani komisije prof. dr. I. I., specialist nevrologije, prof. dr. J. J., specialistka oftalmologije in prof. dr. D. D., specialist radioterapije in onkologije, izhaja, da je bila tožnica zdravljena z obsevanjem v A., Republika Italija v času med 21. do 28. 1. 2019 s petimi doznimi odmerki in po načelih stereotaktične radioterapevtske tehnike, ki je bila izvedena z napravo CyberKnife (torej z linearnim pospeševalnikom na robotski roki). Stereotaktično tehniko radioterapije je mogoče izvajati s tremi različnimi obsevalnimi napravami: linearnim pospeševalnikom na robotski roki (CyberKnife), konvencionalnim linearnim pospeševalnikom opremljenim za stereotaktična obsevanja (npr. Novalis TxTM) ali gama-nožem. Vse tri nudijo primerljive terapevtske rezultate v smislu učinkovitosti in stranskih učinkov. Na inštitutu F. v C. rutinsko izvajajo stereotaktična zdravljenja na napravi Novalis Tx, v zadnjem obdobju pa tudi na drugih napravah. Ker tožnica do zdravljenja v Italiji še ni bila zdravljena v Sloveniji, izvedenski organ ugotavlja, da v Republiki Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja. Za zdravljenje v tujini, kot ga je prejela tožnica, je bilo utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja, in sicer v enaki meri kot s stereotaktičnim obsevanjem izvedenim na obsevalnih napravah druge vrste. Sodišče je izvedence tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, pri čemer je za presojo sporne zadeve bistveno zaslišanje izvedenca prof. dr. D. D., ki je izpovedal, da je stereotaktično obsevanje v Republiki Sloveniji na voljo vsaj od leta 2011 oziroma 2012 dalje. Gre za eno od obsevalnih tehnik, pri čemer je izvedenec na vprašanje, katera metoda je boljša, ali obsevanje s CyberKnife napravo ali z napravo Novalis Tx, pojasnil, da se tožnica ni odločala med tehnikami obsevanja, ampak med napravami, ki vse izvajajo isto tehniko. Med vrstami naprav pa ni bila nikoli dokazana kakršnakoli razlika v učinkovitosti in varnosti. To izhaja tudi iz metaanalize, ki je bila omenjena v strokovni literaturi v letu 2021, iz katere izhaja, da kar se tiče lokalne kontrole tumorja in izboljšanja oziroma obdržanja ravni vida, med tehnikami obsevanja ni razlik. Po mnenju izvedenca je logično, da ni razlik v učinkovitosti med napravami, ki izvajajo stereotaktična obsevanja. Pri tožnici je šlo za zelo redek primer. Tak primer se pojavi na leto in pol do dve leti pri dvemilijonski populaciji. Po mnenju sodnega izvedenca v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, saj je stereotaktično obsevanje rutinsko dostopno v Sloveniji.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno vero poklonilo prepričljivemu izvedenskemu mnenju Komisije FB. Ključno za odločitev v tej zadevi je, da tožnica ni izbirala med različnimi tehnikami zdravljenja bolezni, temveč se je odločala, kot to izhaja iz izpovedbe zaslišanega izvedenca prof. dr. D. D., med napravami, ki vse izvajajo isto tehniko. Tožnica je imela možnost, da se obsevanje opravi na inštitutu F. Republike Slovenije z napravo Novalis Tx, vendar pa se je sama odločila za zdravljenje v tujini (v A.) z napravo CyberKnife. V tem primeru torej možnosti za zdravljenje v Sloveniji niso bile izčrpane, s tem pa ni izpolnjen dejanski stan po 44.a členu ZZVZZ za priznanje pravice do zdravljenja v tujini in s tem do povračila stroškov, kot jih uveljavlja tožnica.

12. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sklicevanje izvedenca prof. D. D. na rezultate več študij, s tem da te študije za sporni primer naj ne bi bile odločilne, saj gre za zelo redek primer v Sloveniji, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni izvedenec ravno s tem v zvezi pojasnjeval, da je bolezen tako redka, da nikoli ne bo izpeljano prospektivno, se pravi sprotno primerjanje različnih načinov obsevanja. Se pa ta pomanjkljivost zapolni z analizami in iz študije, ki je bila objavljena v najprestižnejšem radioterapevtskem časopisu v letu 2021 izhaja, da kar se tiče lokalne kontrole tumorja in izboljšanja oziroma obdržanja ravni vida, med tehnikami obsevanja ni razlik. Te razlike so obstajale le pri uporabi starih tehnik. Tudi med vrstami naprav ni nikjer nikoli bilo dokazano, da obstaja kakršnakoli razlika v učinkovitosti in varnosti. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Izvedenec je tudi prepričljivo odgovoril, da ne drži trditev, ki jo je postavila tožnica, in sicer da naj bi s stereotaktično tehniko, kot jo izvajajo v Sloveniji, obstajala 50 % možnost, da izgubi vid. Prav tako je prepričljivo pojasnil, da ne drži, da na tem področju naj ne bi bilo izkušenj. Na inštitutu F. namreč letno s stereotaktično tehniko obsevajo preko sto intrakranialnih tarč, tudi manjših kot je bila pri tožnici. Metaanaliza je obsegala analizo 736 primerov, pri čemer je prišlo do poslabšanja vida ali pa do izgube vida pri 15 %. Obsevanje se je v teh primerih izvajalo z različnimi tehnikami, tudi enostavnimi, kar pa bi lahko prispevalo k slabšemu rezultatu.

14. Glede na podano izpovedbo je sodišče skladno z 8. členom ZPP presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer po prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Nikakor torej ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ni presodilo s standardom prepričanja ter da je posledično dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Razlike med napravami oziroma tehnikami zdravljenja, ki jih je v postopku omenjala tožnica in ki jih ponavlja v pritožbi, namreč niso bile ugotovljene.

15. Glede izčrpanih možnosti za zdravljenje v Sloveniji gre za pravni standard. Kdaj so izčrpane možnosti za zdravljenje izhaja tudi iz številnih sodnih odločb. Tako v sodbi3 revizijsko sodišče poudarja, da iz prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)4 (v bistvu za enako besedilo gre v 44.a členu ZZVZZ) izhaja, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave in zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje poslabšanje. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 299/2009 z dne 5. 9. 2011 v zvezi s tolmačenjem te določbe pojasnilo, da je zavarovanec lahko upravičen do povračila stroškov zdravljenja v tujini samo, če so bile v Sloveniji izčrpane vse možnosti, pa še takrat samo v primeru, če se lahko utemeljeno pričakuje izboljšanje, ozdravitev ali preprečitev slabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Pravica do zdravljenja v tujini (v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja) uporabniku ne zagotavlja tudi trenutnih (vrhunskih) dosežkov medicinske znanosti in tehnike, temveč le storitve v mejah zakonov in s podzakonskimi predpisi določenih standardov.5 S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da Uredba št. 883/20046 v prvem odstavku 20. člena ureja odobritev ustreznega zdravljenja zunaj države članice in določa, da mora, če v tej Uredbi ni določeno drugače, zavarovana oseba, ki potuje v drugo državo članico, da bi prejela storitve med začasnim bivanjem, za odobritev zaprositi pristojnega nosilca. Zavarovana oseba, ki ji pristojni nosilec odobri odhod v drugo državo članico na zdravljenje, ki ustreza njenemu zdravstvenemu stanju, prejme storitve, ki jih v imenu pristojnega nosilca zagotovi nosilec v kraju začasnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bila oseba zavarovana po navedeni zakonodaji. Odobri se zdravljenje, ki spada med storitve, določene v zakonodaji države članice, v kateri oseba stalno prebiva in ji ga ob upoštevanju njenega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni ni možno nuditi v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljen (drugi odstavek 20. člena Uredbe št. 883/2004). Glede na takšno ureditev tudi pravo EU določa, da mora za odobritev zdravljenja v drugi državi članici EU, upravičena oseba najprej izpolnjevati pogoje, predvidene v nacionalni zakonodaji in jo šele ob izpolnjevanju teh pogojev, pristojna domača ustanova napoti na zdravljenje v drugo državo članico.7 Pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče revizijskega sodišča, zavzeto v drugi zadevi,8 iz katerega izhaja, da so medicinski postopki zdravljenja že po naravi stvari taki, da nikomur ni možno z gotovostjo jamčiti končnega uspeha (niti pri nas niti v tujini), zato sodišče ni moglo ugotavljati, ali bi bilo zdravljenje, izvedeno v Sloveniji, za tožnika uspešno ali ne, saj uspeh zdravljenja za posameznika velja po statističnih zakonitostih "ali se dogodek zgodi ali pa ne".

16. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presodilo, da je bilo tožnici zagotovljeno zdravljenje na inštitutu F. v C., sicer ne z obsevanjem s CyberKnife napravo, temveč z napravo Novalis Tx, pri čemer pa med tema napravama ni dokazanih razlik v učinkovitosti in varnosti. Ker možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej sodba VSRS VIII Ips 179/2013 z dne 9. 12. 2013. 4 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 5 Glej sodba VSRS VIII Ips 173/2001 z dne 21. 5. 2002. 6 UL L 200, 7. 4. 2004. 7 Glej Psp 141/2013. 8 Glej sodba VSRS VIII Ips 299/2009 z dne 5. 9. 2011.