Jedro

Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil sporni davek odmerjen. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku za davčno obdobje od 1. 10. 2009 do 31. 12. 2009 dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 3.666,67 EUR skupaj s 7 % letnimi obrestmi, v skupnem znesku 5.959,80 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik davek že v celoti poravnal, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Prvostopni organ je pri tožniku opravil ponovni davčno inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009. V zadevi je namreč tukajšnje sodišče izdalo sodbo št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019, v kateri je davčnemu organu naložilo, da skladno z materialno pravno razlago, ki jo je v zadevi podalo Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 355/2016 z dne 16. 1. 2019, presodi vse relevantne okoliščine sklenitve obravnavanih pravnih poslov (ali gre za sklepanje poslov preko zastopnika ter posledično objektivne okoliščine na strani zastopnika glede tega, ali je podan zastopnikov subjektivni element pri sklepanju poslov, in nato tudi odgovornost zastopanega tožnika). Na podlagi te sodbe je prvostopni organ opravil ponovni DIN in izdal odločbo št. DT 0610-3800/2011-49 z dne 14. 6. 2019. Tožena stranka je to odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku DIN je bil izdan zapisnik št. DT 0610-2800/2011-65 z dne 24. 9. 2019, na ugotovitve v zapisniku zavezanec ni podal pripomb.

3. V DIN je prvostopni organ opravil ogled poslovnih prostorov ter osnovnih sredstev na kmetiji tožnika, zaslišal A. A. (sin tožnika) ter izdal sklep za predložitev manjkajoče poslovne dokumentacije: naročilnice, izdajnice, dobavnice in druge dokumente, vezane na avansne račune št. 111-2009, 112-2009, 113-2009, vse z dne 1. 12. 2019. Na poziv tožnik dodatne dokumentacije po spornih avansnih računih ni predložil. Že v prejšnjem postopku DIN (dne 10. 5. 2010) je bil zaslišan tožnik. Prvostopni organ je opravil tudi navzkrižno kontrolo pri družbah B., d.o.o. ter C., d.o.o. in v odločbi so pojasnjene ugotovitve iz DIN pri teh dveh družbah. Okoliščine v zvezi z družbo B., d.o.o. kažejo na to, da je družba "_missing trader_", ki je na trgu delovala le navidezno. Družba ni bila nosilec gospodarske dejavnosti, temveč je dejavnost zgolj simulirala, izdajala je fiktivne poslovne listine in s tem omogočala davčne goljufije podjetjem, ki so na njihovi podlagi v nadaljnji verigi odbijali vstopni DDV. V zvezi z družbo C., d.o.o. je bilo ugotovljeno, da je direktor in edini družbenik sin tožnika. Družba nima zaposlenih, nima materialnih in ne kadrovskih virov. Tej družbi je B., d.o.o. izdala račun št. 148/09 z dne 30. 12. 2009 in v zvezi s tem računom je družba C., d.o.o. izdala sporne avansne račune tožniku ter mu tako omogočila nezakonit odbitek vstopnega DDV.

4. Na ogledu 10. 9. 2019 (na katerem je bil prisoten sin tožnika) je bilo ugotovljeno, da je na kmetiji veliko raznih kmetijskih strojev. Sin tožnika je pojasnil, da imajo samo en dvoriščni nakladalnik Terexlift, kar je bilo ugotovljeno tudi z ogledom, in da gre za edini viličar kadarkoli na kmetiji. Glede mešala za gnojevko je bilo ugotovljeno, da na njem ni nobenih oznak, ki bi ga identificirale kot osnovno sredstvo. Sin tožnika je pojasnil, da je mešalo 10 let v gnojevki, da je čas naredil svoje ter da to ni edino mešalo na kmetiji. Glede avansnega računa št. 111-2009 z dne 1. 12. 2009 je A. A. pojasnil, da gre za rešetke, napajalnike in ograjo. V prejšnjih postopkih DIN je tožnik izjavil, da so precej delali v lastni režiji, talne rešetke in ograjo pa je delal nekdo, ki ima oglas v Kmečkem oglasniku. Davčni organ meni, da bi v primeru izdelave ograje v hlevu v lastni režiji tožnik med poslovno dokumentacijo moral imeti tudi račune, ki bi se nanašali za nakup materiala. Ker teh računov ni bilo, davčni organ zaključi, da je tožnik skupaj s sinom naročil račun, ki odgovarja stanju v hlevu, v primeru avansnega računa št. 111-2009 torej za ograjo, ki pa je bila dejansko montirana pred izdajo tega avansnega računa. Specifikacija blaga na avansnem računu je pomanjkljiva, zato ni mogoče ugotoviti, ali gre za isto osnovno sredstvo. V zvezi z avansnim računom št. 112-2009 z dne 1. 12. 2009 za nakup dvoriščnega nakladalnika Terexlift je davčni organ ugotovil, da ima tožnik poleg spornega avansnega tudi račun št. 0006-2008 z dne 14. 7. 2008, ki ga je izdal C., d.o.o. ... v znesku 69.000,00 EUR, in sicer za nakup istega osnovnega sredstva. Tožnik torej razpolaga z dvema računoma za isto osnovno sredstvo.

5. Sklepne ugotovitve DIN so tako bile: avansni računi so po vsebini predračuni (in ne avansni računi), izdani so bili 1. 12. 2009, to je pred izdajo računa dobavitelju C., d.o.o. z dne 31. 12. 2009; vsebinsko predračun ni verodostojna knjigovodska listina; na računu ni specifikacije blaga; na avansnih računih manjka garancija; na avansnih računih je navedeno, da gre za predplačilo, čeprav je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da družba C., d.o.o ni prejela predplačila; vse avansne račune je izdala družba C., d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je tožnikov sin. Za izdajo avansnih računov C., d.o.o ni imel podlage ne v opravljenem prometu ne v prejetih plačilih. Dobava blaga je sicer opravljena, a ne po avansnih računih družbe C., d.o.o. Katerim tudi ni sledil končni račun, skladno z 81. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). V postopku DIN tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, da je bilo blago po spornih avansnih računih res dobavljeno prav s strani njihovega izdajatelja. Zato gre za navidezne posle in fiktivne predračune, katerih namen je bil zgolj pridobiti davčno ugodnost v obliki odbitka DDV.

6. Zoper prvostopno odločbo se je tožnik pritožil in tožena stranka je njegovo pritožbo zavrnila, glede pravice do odbitka vstopnega DDV iz smiselno enakih razlogov prvostopni organ. Glede pritožbenega ugovora, da tožnik ni sodeloval pri inšpiciranju družb C., d.o.o. in B., d.o.o., tožena stranka pojasni, da so ugotovitve iz teh dveh DIN samo dodatni indici, ki potrjujejo, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Ključno pa je, da tožnik ni mogel predložiti dokazov, ki bi jih na podlagi 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) moral predložiti.

7. Tožena stranka tudi zavrne ugovor glede procesnih kršitev zaradi nepovabila pooblaščenca tožnika na ogled 10. 9. 2019 in na zaslišanje sina tožnika 9.9.2019. Pooblaščenec je bil na dan ogleda s strani inšpektorjev po telefonu obveščen o ogledu, tožnik je bil po navedbah sina 10. 9. 2019 hospitaliziran. Zavrne pa tudi ugovor zastaranja.

8. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri predlaga odpravo odločb obeh davčnih organov ter vrnitev zadeve organu prve stopnje v nov postopek. V tožbi ugovarja zastaranje pravice do odmere davka. Navaja, da je od izdaje odločbe organa druge stopnje o pritožbi z dne 3. 2. 2014 pa do 21. 5. 2019, ko je tožnik prejel zapisnik o zadnjem postopku DIN, poteklo več kot pet let. V zvezi s tem pritožbenim očitkom drugostopna odločba nima razlogov in se jo posledično ne da preizkusiti, zato je podana absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pravica do odmere davka je tudi absolutno zastarala, saj je odločba tožene stranke bila izdana šele 23. 1. 2020, to je več kot deset let po nastanku davčne obveznosti.

9. Prvostopni organ je vse tisto, kar je ugotovil v DIN družb C., d.o.o. in B., d.o.o., uporabil kot neizpodbitna dejstva v postopku zoper tožnika. Ker tožniku ni bila dana možnost sodelovati v postopkih DIN pri teh dveh družbah, je prišlo do kršitev pravil postopka. Tožnik tudi ni prejel nobenih listin ali dokazil iz postopkov DIN zoper navedeni družbi. V postopku DIN pa je prvostopni organ ugotovil, da je tožnik kmetijske stroje dejansko kupil za potrebe svojega kmetijskega gospodarstva, prav tako ni sporno, da jih je plačal. V ponovljenem postopku DIN se davčni organ ne ukvarja več s četrtim pogojem za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. V ponovljenem postopku je davčni organ napravil zaključek, da je šlo za navidezne posle in fiktivne račune. Glede avansnega računa št. 111-2009 za nakup opreme za hlev tožnik pojasni, da gre za rešetke, napajalnike in ograjo. S tem v zvezi je davčni organ spregledal, da gre za kmetijsko gospodarstvo, tožnik je bil kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost na registrirani kmetiji, na katerem delajo družinski člani in kjer so odnosi izrazito neformalni, brez natančnega beleženja dogodkov in sledenja s papirno dokumentacijo. Ograjo je dobavila družba C., d.o.o., odbitek bi bil lahko neupravičen, če bi prišlo do dvakratnega odbitka, česar pa davčni organ sploh ni preverjal. Zgolj dejstvo, da tožnik razpolaga z dvema računoma za isto osnovno sredstvo, še ne pomeni, da si je davek neupravičeno odbil. Glede avansnega računa št. 113-2009 za nakup mešala za gnojevko tožnik navaja, da je mešalo, nakladalnik in opremo prvostopni organ ob ogledu videl, torej je do dobave prišlo in ne gre za fiktivne posle.

10. Tožnik uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb upravnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V postopku je imel pooblaščenca, zato bi moral davčni organ vabilo na ogled posredovati tudi pooblaščencu dovolj časa pred nameravanim ogledom, saj ima pooblaščenec pravico biti prisoten ob uradnih dejanjih organa. Pooblaščenec tožnika prav tako ni bil seznanjen z zaslišanjem A. A., prav tako tožnik ni bil vabljen na to zaslišanje.

11. Tožnik je že v preteklosti sklenil, da bo kmetijo prepustil najstarejšemu sinu. Zato je sin v spornem obdobju leta 2008 in 2009 vodil nabave kmetijskih strojev, pri čemer pa sta tožnik in njegov sin stroje izbira po različnih sejmih. Opozarja na sodbo sodišča Evropske unije v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11. Ugovarja še odločitvi davčnega organa na strani 12 izpodbijane odločbe, kjer je navedeno, da naj bi prvostopni organ davčno obveznost v znesku 5.959,80 EUR pobotal po prvostopni odločbi z dne 14. 6. 2019. Odločitve v tem delu se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kako naj bi se ta pobot izvedel. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških. Tožnik je s pritožbo z dne 15. 7. 2019 v celoti uspel. Davčni organ bi mu zato moral priznati stroške za to pritožbo, in sicer ne glede na to, da je bilo v ponovljenem postopku odločeno enako.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe. Obenem še sporoča, da je tožnik umrl. V pripravljalni vlogi dodatno pojasni, da je v zadevi pomembno, da tožnik nima formalnega računa za uveljavljanje pravice do odbitka, ker ima samo predračun, zato pogoji za uveljavljanje pravice niso izpolnjeni niti po 82. členu ZDDV-1. Tožnik ima zgolj predračune, ki pa ne dokazujejo obstoja dobave. Znesek po teh predračunih je tožnik plačal 16. 2. 2010, torej v naslednjem davčnem obdobju (to je v obdobju januar – marec), v knjigo prejetih računov pa so bili sporni računi vključeni že eno davčno obdobje pred tem.

13. Zaradi izpolnjenosti pogojev po 1. in 3. alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče s sklepom I U 308/2020-10 z dne 20. oktobra 2022 odločilo, da se v zadevi odloča po sodniku posamezniku.

14. Ker je tožnik v upravnem sporu imel pooblaščenca, je sodišče skladno s 100. členom in prvim odstavkom 105. člena Zakona o pravdnem postopku nadaljevalo postopek brez prekinitve.

15. Sodišče je razpisalo dva naroka za glavno obravnavo, in sicer 21. 11. 2022, zaradi odsotnosti tožnikovega pooblaščenca ter zaradi odprave procesne kršitve tožene stranke pa še 11. 1. 2023. Tožnikov pooblaščenec se nobenega od narokov ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil. 16. V okviru dokazovanja je sodišče vpogledalo v listine upravnega spisa št. I U 308/2020-6 (D. D.). Zavrnilo je dokazni predlog za vpogled v zapisnik št. DT 0610-3800/2011 z dne 20. 5. 2019 ter za vpogled v pritožbo tožnika z dne 31. 11. 2019. Zapisnik pod to opravilno številko se namreč ne nanaša na obravnavano zadevo in ga tudi ni v upravnem spisu, ki ga je predložila tožena stranka, prav tako ga tožnik ni predložil sodišču. Pritožba tožnika pa ne more postati del tožbenih navedb že s tem, ko se je tožnik zgolj skliceval na pritožbo, saj je vsako dejanje v postopku samostojno procesno dejanje in dejanje iz davčnega postopka ni sestavni del tožnikovih dejanj v upravnem sporu. Zaradi odprave procesne kršitve je sodišče ponovilo zaslišanje priče A. A., ki je bila sicer že zaslišana v postopku DIN dne 9. 9. 2019, vendar pa o tem dejanju ne pooblaščenec tožnika ne tožnik s strani davčnega organa nista bila obveščena (kar potrdi tudi tožena stranka 21. 11. 2022 na glavni obravnavi). V vabilu za glavno obravnavo dne 11. 1. 2023, ki je bilo tožnikovemu pooblaščencu pravilno vročeno, pooblaščenec pa svojega izostanka iz naroka ni opravičil, je bilo izrecno navedeno, da bo na naroku zaslišana priča A. A. S tem ko se pooblaščenec naroka brez opravičljivega razloga ni udeležil, sodišče ugotavlja, da se je odpovedal svoji pravici biti navzoč pri zaslišanju priče, in je bila s tem dejanjem sodišča procesna kršitev prvostopnega davčnega organa ustrezno sanirana.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Odmeri DDV tožnik ugovarja z ugovorom zastaranja pravice do odmere davka, ugovarja pa tudi odločitvi, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

19. Tožnik meni, da je relativni zastaralni rok potekel v obdobju od 3. 2. 2014 (ko je bila izdana odločba Ministrstva za finance DT- 499-16-13/2012 z dne 3. 2. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Postojna, št. DT 0610-3800/2011-22 z dne 23. 11. 2011). Kasneje je navedeno odločbo Davčnega urada Postojna odpravilo Upravno sodišče s sodbo I U 224/2019-33 in zadevo vrnil prvostopnemu davčnemu organu v ponovljen postopek. V ponovljenem postopku je bil izdan zapisnik št. DT 0610-3800/2011-48 z dne 20. 5. 2019. Po mnenju tožnika je med tema dvema dejanjema potekel petletni relativni zastaralni rok, skladno z določbo prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 v povezavi z četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2. Potekel pa naj bi tudi absolutni zastaralni rok 10 let, saj je bil v ponovljenem postopku davek odmerjen šele z drugostopno odločbo z dne 23. 1. 2020. 20. Vendar pa sodišče ugotavlja, da relativni zastaralni rok v navedenem obdobju ni potekel. Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil namreč sporni davek z odločbo Davčnega urada Postojna DT 0610-3800/2011-22 z dne 23. 11. 2011 odmerjen, na kar je pravilno opozorila tožena stranka na glavni obravnavi dne 21. 11. 2022. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik. Protispisna je tudi tožbena trditev, da tožena stranka v svoji odločbi na pritožbeni ugovor zastaranja ni odgovorila, saj je razloge za zavrnitev ugovora pojasnila na strani 13 svoje odločbe

21. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, proučitvi listin iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe in tožbenih ugovor pa sodišče ugotavlja, da je bila pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih treh avansnih računov zavrnjena iz utemeljenih razlogov, pri čemer se sodišče strinja z razlogi iz obeh davčnih odločb in se v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te razloge tudi sklicuje ter dodaja, kot sledi.

22. Pravica do odbitka vstopnega DDV je bila tožniku s strani davčnih organov zavrnjena zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da so bile sporne dobave res izvedene s strani družbe tožnikovega sina, to je družbe C., d.o.o. V svoji dokazni oceni sodišče pritrjuje temu dokaznemu zaključku davčnih organov, pri čemer sta odločilna razloga za dvom sodišča v obstoj teh dobav s strani družbe tožnikovega sina C., d.o.o. dejstvo, da je davčni organ ugotovil, da je za nakladalnik Terexlift, ki predstavlja več kot polovico vrednosti spornih dobav, tožnik razpolagal še z drugim računom za nakup istega osnovnega sredstva, to je z računom družbe C., d.o.o. iz kraja ... Ob dejstvu, da je tudi A. A. na ogledu dne 10. 9. 2019 pojasnil, da je to edini nakladalnik, ki je bil kadarkoli na kmetiji, sodišče trditve tožnika in priče A. A. v tem delu, kako je potekal nakup tega nakladalnika, ocenjuje za neverodostojne in jim zato ne sledi. Tudi znesek za nakup stroja, kot izhaja iz računa C., d.o.o. iz kraja ..., sodišče ocenjuje za bolj verjetnega, kot pa znesek 10.000,00 EUR po t.i. avansnem računu št. 112-2009. Zato sodišče pritrjuje dokazni oceni tožene stranke, da je bil nakladalnik v resnici kupljen na podlagi računa C., d.o.o. iz kraja ...

23. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem pa tudi iz pričanja A. A., izhaja, da je bila v zvezi s hlevom pri tožniku izvedena obsežna investicija. S tem v zvezi ne tožnik v postopku ne zaslišana priča nista s prepričljivimi razlogi pojasnila, zakaj s tem v zvezi pri tožniku ni nobene druge dokumentacije (kot npr. računov za spremljajoče dobave in storitve), na poziv davčnega organa nobena dodatna dokumentacija v postopku ni bila predložena, ne pokojni tožnik ne priča A. A. pa nista pojasnila prepričljivo in dokumentirano okoliščin v zvezi z ostalimi izvajalci pri tej investiciji. Tudi ta okoliščina je sodišču utrdila dvom v obstoj spornih dobav po t.i. avansnih računih, ki naj bi bile opravljene s strani družbe B., d.o.o. družbi A. A. C., d.o.o. in s strani te družbe tožniku. Glede mešala za gnojevko je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da se na kmetiji obstoječega mešala ne da povezati z računom št. 113-2009 z dne 1. 12. 2009, saj je bilo na ogledu ugotovljen le obstoj mešala. Ob ugotovitvah v zvezi z nakupom opreme za hlev in nakladalnika, pa sodišče kot neverodostojnega ocenjuje tudi t.i. avansni račun za nakup mešala, saj gre tudi pri tej nabavi za nabavo v okviru istega sklopa nabav.

24. Ob navedenem sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku prvostopnega davčnega organa in tožene stranke, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile dobave res narejene prav s strani družb B., d.o.o. oziroma C., d.o.o. in ne s strani drugih izvajalcev oziroma dobaviteljev. Dodatno k temu tudi sodišče ugotavlja, da sporni avansni računi tudi formalno niso ustrezna listina za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kot pogoje določa prva alineja prvega odstavka 67. člena ZDDV-1.1 Kot izhaja iz tabele 8 izpodbijane odločbe, so bila plačila v zvezi z dobavami po avansnih računih izvedena šele februarja 2010 (torej v naslednjem davčnem obdobju in ne v obdobju, ko je tožnik uveljavljal pravico do odbitka), s čimer je izkazano, da ima prav tožena stranka, ko trdi, da t.i. avansni računi ne predstavljajo avansne račune, kot jih določa 4. točka prvega odstavka 81. člena ZDDV-1 in na podlagi katerih bi bilo po prvi alineji prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 možno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV. Ta razlog je tožena stranka eksplicitno navedla sicer šele v pripravljalni vlogi, vendar mu sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pritrjuje in je tudi iz tega razloga na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZDDV-12 (dodatno k razlogu fiktivnosti dobav s strani dobavitelja C., d.o.o.) odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

25. Tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da gre v njegovem primeru za kmečko gospodarstvo, kjer so odnosi med družinskimi člani manj formalni, saj ZDDV-1 za to vrsto dejavnosti ne določa specialnih pravil v zvezi z dokumentacijo, ki je pogoj za odbitek vstopnega DDV, oziroma v zvezi z zakonskimi pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik tudi ni bil v sistemu posebne ureditve za kmete, kot ga določata 95 in 96. člen ZDDV-1. 26. Glede procesnih kršitev se sodišče ne strinja s tožnikom, da je prišlo do kršitve pravice do zaslišanje stranke, ker tožnik ni imel možnosti sodelovati v postopkih DIN pri družbah B., d.o.o. in C., d.o.o. Vse ključne ugotovitve iz teh dveh DIN, ki so bile obremenjujoče za tožnika in so vplivale na odločitev v tožnikovi zadevi, so v zapisniku iz postopka DIN pri tožniku in v izpodbijani odločbi navedene, to pa pomeni, da jih je imel tožnik tudi možnost izpodbijati. Prav tako se ne strinja z očitano kršitvijo v zvezi z ogledom dne 10. 9. 2019, saj iz zapisnika o ogledu (DT 0610-3800/2011-62) izhaja, da je bil prisoten tožnikov sin, in sicer kot tožnikov pooblaščenec. Prvostopni organ je storil absolutno bistveno kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člen ZUP, s tem ko na zaslišanje A. A. ni povabil tožnika in njegovega odvetnika, je pa sodišče z zaslišanjem priče A. A. dne 11. 1. 2023 to kršitev odpravilo skladno s 3. alinejo prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 27. Tožnik ugovarja pobotu odmerjene davčne obveznosti, kot je določen v točki II izreka izpodbijane odločbe, vendar zgolj s pavšalnim in nepojasnjenim tožbenim ugovorom, katerega zaradi neprisotnosti pooblaščenca tožnika sodišče ni imelo niti možnosti dodatno razčistiti glede vsebine tega ugovora niti ni jasno, v čem naj bi bil tožnikov interes za tak ugovor v okviru tega upravnega spora.

28. Odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 v povezavi z drugo in (v enem razlogu) tudi v povezavo s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Ki določa, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom tega zakona. 2 Ki določa, da sodišče tožbo zavrne tudi iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.