Jedro

Po 189. členu ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato pride do časovnega zamika od nastanka škode do trenutka, ko je odškodnina določena. Če bi sodišče prisodilo tožniku obresti po ZPOMZO od trenutka nastanka škode, bi šlo za dvakratno valorizacijo.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne, revizija tožene stranke pa zavrže.

Obrazložitev

Tožnik si je v delovni nezgodi pri skoku iz helikopterja z višine 3 do 4 metrov dne 14.7.1992 poškodoval desni gleženj. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Z vsako sodbo (v zvezi z odločbami sodišča druge stopnje) je bilo pravnomočno odločeno o delu tožnikovega zahtevka.

S prvo sodbo z dne 30.10.1996, v zvezi s sodbo druge stopnje z dne 29.5.1997 je bila tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 2,000.000 SIT, za strah 200.000 SIT, ter odškodnina za gmotno škodo, to je za prevozne stroške, 38.617 SIT s pripadajočimi obrestmi.

S sedaj obravnavano sodbo z dne 2.6.2000 je sodišče prve stopnje: naložilo toženi stranki plačilo zneska 4,514.494,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo 3,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in za prikrajšanje na plači 1,514.494,50 SIT), ter zavrnilo plačilo razlike do zahtevanih 7,268.696 SIT (1.točka izreka); naložilo toženi stranki plačilo mesečne odškodninske rente 13.737,50 SIT (2. točka izreka); odločilo o pravdnih stroških (3. točka izreka) in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (4. točka izreka). S tako prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je bila zajeta odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti v znesku 2,900.000 SIT SIT od zahtevanih 5,400.000 SIT (od prisojenega zneska 3,000.000 SIT odštet revaloriziran znesek za trajno invalidnost v višini 100.000) in odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 100.000 SIT od zahtevanih 180.000 SIT. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 19.9.2001 prisojeno odškodnino za nematerialno škodo (skaženost) zvišalo za 80.000 SIT, v presežku pa zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke.

Zoper to sodbo vlagata revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Izpodbija zavrnilni del sodbe za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2,400.000 SIT, ter glede zamudnih obresti od nepremoženjske škode in predlaga spremembo sodbe v tej smeri. Navaja, da sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (kar 20%), ki se kaže v omejeni gibljivosti desnega gležnja, ter v telesnih bolečinah, ki se pojavijo pri slehernem obremenjevanju desne noge. Zaradi navedenega je moral spremeniti poklic in sedaj opravlja izključno sedeče delo, ne more prenešati nobnih bremen, moral pa je opustiti tudi vso športno in rekreativno dejavnost, s katero se je pred tem veliko ukvarjal. Ni pravilno vrednoteno pomembno dejstvo, da so se že pred 14.12.1992 pojavile artrotične spremembe, ki se bodo postopno večale. Gre za večjo bodočo nepremoženjsko škodo, ki bo zanesljivo nastopila. Ob škodnem dogodku je bil star le 25 let. Sodišči sta nadalje prezrli, da škodno stanje traja že devet let in pol, zaradi česar je obseg tožnikove škode občutno večji, kot če bi bila škoda izplačana v 14-dnevnem roku. Nadalje navaja, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva prvostopenjske sodbe dalje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske in ekonomske razmere v RS stabilizirale in znaša letna inflacija med 6% do 8%. Določila ZOR so glede tega vprašanja jasna, zato bi sodišča morala priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določilih 277. člena ZOR, prvega odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR, ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR. Zato bi morala tožena stranka od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati zakonske zamudne obresti od vložitve pripravljalnega spisa dne 2.3.1998. Priglaša stroške.

Tožena stranka v reviziji navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje in predlaga, da sodišče zadevo vrne v ponovno obravnavanje oziroma sodbo spremeni tako, da zniža dosojeno odškodnino, zahtevek iz naslova plačila rente pa kot neutemeljen zavrne. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nadalje navaja, da je s pritožbo izpobijala višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo, temelj upravičenja do odškodnine zaradi skaženosti, ter temelj izplačila materialne škode in mesečne rente. Tudi z revizijo izpodbija pravno podlago za odškodnino iz naslova skaženosti, sporna pa je tudi njena višina. Drugostopenjsko sodišče je z navedbo, da je temelj odgovornosti zaradi skaženosti nesporen, bistveno kršilo pravila postopka. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti revizija ne ugovarja temelju, pač pa višini. Tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ne bi bil razporejen v specialno enoto, pa tudi sicer ta razporeditev ne bi mogla biti trajna. Sodišče je pomešalo prizadetost tožnika v premoženjski in nepremoženjski sferi in tožniku prisodilo škodo zaradi izgube zaslužka iz obeh pravnih podlag.

Sodišči ugovorov o tem, ali se bo tožnik usposobil za delo v specialni enoti, in verjetnosti trajanja razporeditve nista obravnavali, čeprav bi šele po tem lahko odločili, ali tožniku sploh gre pravica do povračila materialne škode in rente. Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Priglaša stroške.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožene stranke je nedovoljena, revizija tožnika pa neutemeljena.

I.Glede revizije tožene stranke

I.1. O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Iz navedb v reviziji izhaja, da ne prereka temelja tega zahtevka, pač pa meni, da je odškodnina prisojena iz tega naslova, previsoka.

Predlaga njeno znižanje, vendar ne navaja zneska, za katerega šteje, da je bil previsoko dosojen. Tožniku je bil za to vrsto škode pravnomočno prisojen znesek 3,000.000 SIT in naloženo v plačilo iz tega naslova 2,900.000 SIT. Zato navedba v uvodu revizije, "zaradi plačila 7,530.540 SIT", pomeni le navedbo tožbenega zahtevka in ne višino izpodbijanega dela sodbe.

Po 371. členu ZPP sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožena stranka ni ocenila, kolikšna je po njeni presoji primerna višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, s katero je sodišče odločilo o odškodnini za to obliko škode, je tako nepopolna, saj revizijsko sodišče nima pooblastila za presojo prisojene odškodnine iz tega naslova v celoti.

I.2. O odškodnini zaradi izgube na zaslužku in mesečne odškodninske rente.

Glede tega dela revizije je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka s pritožbo z dne 31.7.2000 izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prvi in tretji točki obsodilnega dela izreka. Nadalje pa je obseg pritožbenega izpodbijanja omejila z navedbo, da izpodbija prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu glede plačila odškodnine 3,000.000 SIT, kar predstavlja odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Glede na jasno opredeljen obseg pritožbe, je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo preizkusilo le v tako omejenem izpodbijanem delu, saj je pravilno štelo, da tožena stranka prvostopenjske sodbe ne izpodbija glede prisojene odškodnine zaradi prikrajšanja na plači in zaradi plačila mesečne rente.

ZPP določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Revidentka se zoper ta del prvostopenjske sodbe ni pritožila. Tako je postal del prvostopenjske sodbe, s katerim je bilo odločeno o odškodnini zaradi prikrajšanja na plači (v znesku 1,514.494, 50 SIT s pp) ter o mesečni odškodninski renti, s potekom pritožbenega roka pravnomočen (prvi odstavek 319. člena ZPP). Res je pritožbeno sodišče v izreku svoje sodbe zapisalo celotno odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, vendar pa je razlog za to v preglednosti odločitve in ne pomeni, da je drugostopenjsko sodišče v celoti prizkušalo odločitev prvostopenjskega sodišča. Revidentka je v tem delu vložila revizijo zoper odločitev, ki s pritožbo ni bila izpodbijana. V navedenem delu je revizijo vložila zoper prvostopenjsko sodbo, zato je v tem obsegu revizija nedovoljena.

I.3. O odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Tako se izkaže, da revizija izpodbija le še del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bilo odločeno o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Predmet revizije tožene stranke iz tega naslova je zato prisojena odškodnina v višini 180.000 SIT.

Po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskopravnih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ker ta izpodbijani del drugostopenjske sodbe ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je revizija tožene stranke tudi v tem delu nedovoljena.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke, ki je delno nepopolna, delno pa nedovoljena, zavrglo (377. člen ZPP).

II. Glede revizije tožnika Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sodišče pa mora pri odmeri odškodnine zanjo upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako lahko upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

V času nezgode je bil tožnik star 25 let, po poklicu je policist. Pri skoku je prišlo do izvina desnega zgornjega skočnega sklepa, nato še do oddrobitve delčka skočnice in propadanja hrustanca in kosti na mestu poškodbenega pritiska na skočnico. Posledice se pri tožniku kažejo v blagi omejeni gibljivosti desnega gležnja, zaradi zaostalega dražečega defekta na skočnici v bolečinah desnega skočnega sklepa pri vseh obremenitvah sklepa in v artrotičnih spremembah skočnega sklepa, za katere je v bodoče pričakovati postopno večanje. Izvedenec jih je ocenil kot 20-odstotno znižanje življenjskih aktivnosti. Tožnik je omejen v izbiri dela v okviru poklica policist. Pred poškodbo je bil policist na terenu, sedaj pa lahko opravlja le delo v pisarni, saj mu je bilo odsvetovano delo, ki je povezano s hojo, tekanjem ali drugim močnejšim obremenjevanjem skočnega sklepa. Tožnik se je moral odpovedati športom, s katerimi se je prej intenzivno ukvarjal, prav tako pa je omejen pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, kot tudi domačih del. Za to obliko škode sta sodišči tožniku prisodili odškodnino v znesku 3,000.000 SIT. Ob že pravnomočno prisojeni odškodnini za druge oblike nepremoženjske škode revizija neutemeljeno zahteva zvišanje odškodnine za to obliko škode, saj subjektivne okoliščine s korekcijo objektivizacije tega ne omogočajo.

Pri odmeri odškodnine za to obliko škode je bil upoštevan tudi čas čakanja na odškodnino, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem tožniku že pojasnilo, da mu je bil že ob prvem sojenju prisojen znaten del odškodnine. Nenazadnje pa je bila ta okoliščina upoštevana tudi pri odmeri odškodnin v podobnih primerih zato, glede na uveljavljeno sodno prakso, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v revidentovo škodo. Revizija je v tem delu neutemeljena.

Materialnopravno je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur.l.RS, št. 45/95) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

V zvezi z revizijskimi razlogi o tem, da sodna praksa ni pravni vir, se je mogoče strinjati samo s trditvijo, da sodna praksa ni formalni pravni vir. Kljub temu pa sodna praksa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1. 2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/2001) in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur.l. RS, št. 45/95 in ZPOMZO-A, Ur. L. RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe. Zgolj na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine, pa tudi ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in prvega odstavka 17. člena ZOR.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijo tožnika revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških obeh strank je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).