Jedro

Prodajalec je odgovoren za pravne napake prodane stvari (508. člen ZOR). Ker je bilo vozilo tožniku odvzeto, so nastopile pravne posledice iz 510. člena ZOR in je pogodba po samem zakonu razdrta. Če sodišče ugotovi nepoštenost ene stranke in sicer tožene, ne pa tožeče, ni razlogov za uporabo 2. odstavka 104. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 896.790,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišči nista ocenjevali vseh izvedenih dokazov, kar bi bili dolžni storiti. Zato sta napačno ocenili pravni posel med strankama in vlogo toženca v njem. Toženec predvsem ni bil prodajalec, temveč le posrednik. To izhaja iz listin v spisu in ugotovljenih dejstev glede sprejema kupnine in podatkov v kazenskem spisu. Način sklepanja pogodbe jasno kaže, da je tožnik vedel, da je vozilo sumljivega izvora. Zato ni res, da bi le toženec ravnal protizakonito. Nenavadno je, da je sodišče oprlo sodbo na listino brez datuma s ceno v devizah. Tožnik ima zahtevek na izročitev vozila proti državi, saj je bil v dobri veri, vozilo pa je bilo odvzeto njemu. Da je bilo vozilo vrnjeno lastniku, ni izkazano. Kazenski postopek še ni zaključen. Sodišče ni zavzelo stališča do pogodbe, ki bi bila podlaga za prepis lastništva. Sodišči bi morali ravnati po 2. odstavku 104. člena ZOR. Ker nista, posredno odobravata črnoborzijanske posle. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oz. ravna po 2. odstavku 104. člena ZOR, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. V reviziji je vrsta trditev, ki so v direktnem nasprotju z ugotovitvami na prvi in drugi stopnji, pa tudi z drugimi trditvami v sami reviziji. Za vse pa je bistveno to, da posegajo v dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje na obeh stopnjah. Dejanske narave teh trditev prav nič ne spremeni dejstvo, da jih revident uveljavlja v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče zato pravilnosti izpodbijanih ugotovitev ni preizkušalo.

Ker revident sodiščema v zvezi z izpodbijanimi dejanskimi ugotovitvami tudi ne očita bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče smelo presojati le, ali sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo ali ne. Ugotovilo je, da sta.

Tako je pravilna pravna presoja o naravi pogodbenega razmerja med tožnikom in tožencem. Toženec je bil v tem razmerju prodajalec, tožnik pa kupec. Prodajalec je odgovoren za pravne napake prodane stvari (508. člen ZOR). Ker je bilo vozilo tožniku odvzeto, so nastopile pravne posledice iz 510. člena ZOR. Kakšne so te posledice, sta sodišči prve in druge stopnje podrobno obrazložili in je vsako dopolnjevanje teh razlogov odveč.

Glede uporabe 2. odstavka 104. člena ZOR pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sme sodišče po tem določilu zavrniti zahtevek stranke, ki je ravnala nepošteno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nepoštenost tožene stranke ne pa tožeče. Tej ugotovitvi je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, saj je ugotovilo, da v oceni izvedenih dokazov ni najti opore za ugotovitev, da je tožnik morda vedel za možnost, da mu bo avtomobil odvzet. Na podlagi takšnih ugotovitev (ki jim revident v delu revizije, ko govori o tožnikovi dobri veri v zvezi z morebitnim zahtevkom proti državi, pritrjuje), revizijsko sodišče ni smelo posegati v odločitev sodišč prve in druge stopnje. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).