Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 871/2020-16

ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.871.2020.16 Upravni oddelek

mednarodna zaščita omejitev gibanja nastanitev v centru za tujce istovetnost begosumnost sorazmernost začasna odredba
Upravno sodišče
9. julij 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Na tožniku je dokazno breme, da izkaže svojo identiteto, čeprav je tudi toženka dolžna ukreniti vse potrebno, da se tožnikova identiteta razčisti, kar ji nalaga 118. člen ZMZ-1, torej tudi z drugimi dokazili kot z osebnim dokumentom. Da pa bo to mogoče (npr. s pričami, poizvedovanje pri pristojnih organih varnih držav, ki jih je tožnik prečkal in kjer je prišel v stik z organi), je aktivno sodelovanje tožnika nujno.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v prvi točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1144/2020/3 (1312-03) z dne 1. 7. 2020 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „ter ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil“.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), zaradi ugotavljanja istovetnosti ter ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (I. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce od 30. 6.2020 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 30. 9. 2020, z možnostjo podaljšanja za en mesec. V obrazložitvi je navedla, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje sklepa prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke prosilca, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal resničnost svojih osebnih podatkov, glede dokumentov pa je dejal, da jih je izgubil v Iranu. Taka navedba je precej pavšalna, zato utemeljeno dvomi v prosilčevo istovetnost in mu omejuje gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Gibanje pa mu omejuje tudi na podlagi druge alineje, saj je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima organ možnost, vsa dejstva, ki jih je prosilec za mednarodno zaščito navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati. Ker je prosilec nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in jo prečkal na poti iz Hrvaške v Italijo, kljub temu, da je imel vse možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito, obstaja utemeljena nevarnost, da bi azilni dom zapustil še pred ugotovitvijo dejstev, ki so pomembna za odločitev. Prosilec prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z vojnim stanjem med Pakistanom in Indijo in s slabimi ekonomskimi razmerami v izvorni državi, vendar pa je ob podaji prošnje te razloge premalo konkretiziral, zaradi česar bo potrebno te razloge natančneje razjasniti, kar pa bo organ storil na osebnem razgovoru, brez katerega ni mogoče izdati vsebinske odločitve o prošnji. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je prosilcu odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ker milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi bil primeren. Varovanje, ki se zagotavlja v Azilnem domu ni učinkovito. Iz prosilčevih izjav pa izhaja, da je njegova ciljna država Italija, tja je bil tudi namenjen, kar kaže, da v Sloveniji izvorno ni imel namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito.

2. Tožnik izpodbija sklep in navaja, da iz njega ni razvidno dolžnostno ravnanje toženke, torej na kakšen način bo preverjala istovetnost. V tem delu ugotavljanja identitete so razlogi izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljivi, ter se ga ne da preizkusiti. Toženka utemeljuje svoj ukrep iz prve alineje z nadaljnjim aktivnim sodelovanjem tožnika v samem postopku pridobitve mednarodne zaščite. Meni, da mu tudi zaradi tega ni mogoče omejiti gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V zvezi z omejitvijo gibanja po drugi alineji pa meni, da kumulativno podani pogoji po tej določbi niso podani in utemeljitev le teh iz izpodbijanega akta ne izhaja. Točka 31 2. člena ZMZ-1, pojasnjuje definicijo nevarnosti pobega, vendar je ta definicija preveč ohlapna. Navedeno je pojasnilo revizijsko sodišče v sodbah X Ips 1/2019 in X ips 11/2019. Predpisi morajo biti jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme, da se prepreči arbitrarnost ravnanja izvršilne veje oblasti. Ker ni podan razlog iz prve in druge alineje je treba izpodbijani sklep odpraviti iz razloga kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Obrazloženo, z opisom razmer v Azilnem domu, se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, ni ter je edini razpoložljiv prisilni ukrep namestitev v Centru za tujce. Takšna obrazložitev ni zadostna, kajti toženka v ničemer ne garantira, da bo postopek mednarodne zaščite res zaključen pred časovnim okvirjem omejevalnih ukrepov. V kolikor tožnik zapusti območje Republike Slovenije so predvideni drugi ustavitveni ukrepi, prav tako pa lahko tožnik sam izrazi, da ne želi več biti prosilec. Toženka z omejitvijo svobode v bistvu prisiljuje tožnika do zaključka postopka in se postavlja v vlogo pooblaščenca in ne nasprotne stranke. Zaprtje tožnika pomeni odvzem osebne svobode, kar je poseg v osnovno človekovo pravico. Ukrep tudi ni nujen in sorazmeren. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na izpodbijan sklep.

K točki I in II.

5. Tožba je deloma utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, pravilno in zakonito izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo - prva alineja prvega odstavka in po drugi alineji prvega odstavka istega člena zato, da se ugotovijo določena dejstva, na kateri temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko omeji zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja na Center za tujce.

9. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je po presoji sodišča podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Za presojo, ali gre za očiten dvom, so bistvene tožnikove individualne okoliščine in razlogi, zaradi katerih tožnik svoje identitete ne izkaže s predložitvijo osebnega dokumenta. Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

10. V izpodbijani odločbi kot take dodatne okoliščine, s katerimi utemeljuje obstoj očitnega dvoma, toženka navaja svojo oceno izpovedbe tožnika o izgubi dokumentov, ki pa je precej pavšalna glede na pomembnost osebnih dokumentov in običajno skrbnost oseb pri ravnanju z njimi ter da do oddaje prošnje do izdaje sklepa ni predložil nobenega dokumenta. Po mnenju sodišča zatrjevana neaktivnost ne povečuje očitnega dvoma, saj je tožnik prošnjo oddal 30. 6. 2020, izpodbijani sklep pa ima datum 1. 7. 2020. Sicer tožnik oceni toženke o obstoju očitnega dvoma v njegovo istovetnost ne ugovarja, vendar je sodišče v prid tožniku obstoj le tega preverilo z njegovim zaslišanjem.

11. Da je očiten dvom v obravnavanem primeru podan, se po izvedenem zaslišanju tožnika strinja tudi sodišče. Tožnik je na policiji in organu povedal, da je dokumente v Iranu izgubil, na sodišču pa, da so mu jih odvzeli tihotapci. Gre za spremembo izjave, tudi če je tožnik z "izgubo" dokumentov zaslišan pred organom menil, da jih pač ni več imel, bi to tako kot pred sodiščem lahko že takrat pred toženko pojasnil. Tožnik je zaslišan pred sodiščem povedal, da so zanj, tudi dvige denarja s svojimi dokumenti, urejali tihotapci, kar je dvomljivo. Tudi ob dejstvu nahajanja več mesecev v BiH, ni verjetno, da tožnik tam ne bi dobil katerega od nadomestnih dokumentov, na katerem bi bila zabeležena identiteta. Sodišče je že navedlo, da očitku, da od podaje prošnje dne 30. 6. 2020 do izdaje sklepa z dne 1. 7. 2020, ni predložil nobenega dokumenta, ne sledi, ne sledi pa tudi ne tožniku, da ni mogel pridobiti šolskega spričevala do zaslišanja na sodišču, za katerega je obljubil, da ga bo poskušal pridobiti, ker je ta v šoli v Pakistanu, tam pa je vse zaprto zaradi Covid-19. Kolikor bi namreč obljubljal pridobitev dokumentov od institucij (torej da ga nima doma), bi lahko skušal dobiti tudi duplikat uradnega dokumenta v smislu 97. člena ZTuj-2. Glede na navedeno sodišče meni, da so tudi po zaslišanju izkazani pogoji za tožnikovo pridržanje po prvi alineji pravega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Tožnik v tožbi izpodbija sklep v zvezi s prvo alinejo, ker iz izpodbijanega sklepa ni razvidno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na obširna pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. V zvezi s tem ugovorom sodišče odgovarja, da je na tožniku dokazno breme, tožnik je namreč tisti, ki je dolžan izkazati svojo identiteto (četrti odstavek 34. člena ZMZ-1) in s predložitvijo dokazil (npr. tudi šolskega spričevala) odpraviti očiten dvom v svojo identiteto. Šele s predložitvijo dokaza bo toženka lahko preverjala le tega v smislu dokazne vrednosti, ali je očiten dvom v identiteto odpadel. S tem, ko toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla načina preverjanja izpodbijani sklep ni neobrazložen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

13. Ker je dokazno breme na tožniku, sam je tudi navedel pri podaji prošnje, da bo predložil šolsko spričevalo, je neutemeljen tudi ugovor, da toženka utemeljuje svoj ukrep z nadaljnjim aktivnim sodelovanjem tožnika v samem postopku pridobitve mednarodne zaščite. Sodišče je že zgoraj navedlo, da je na tožniku dokazno breme, da izkaže svojo identiteto, čeprav je tudi toženka dolžna ukreniti vse potrebno, da se tožnikova identiteta razčisti, kar ji nalaga 118. člen ZMZ-1, torej tudi z drugimi dokazili kot z osebnim dokumentom. Da pa bo to mogoče (npr. s pričami, poizvedovanje pri pristojnih organih varnih držav, ki jih je tožnik prečkal in kjer je prišel v stik z organi), je aktivno sodelovanje tožnika nujno. Ni pa toženka iz razloga nujnosti aktivnega sodelovanja tožnika izrekla izpodbijani ukrep.

14. Tožnik pa utemeljeno uveljavlja neizkazanost obstoja pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, to je, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Toženka kot okoliščine, ki naj bi jih razčiščevala zaradi tožnikove nekonkretiziranosti, navaja vojno stanje med Pakistanom in Indijo in slabe ekonomske razmere v izvorni državi. Po presoji sodišča pa s tem ni zadostila prvonavedenemu kumulativnemu pogoju, saj ni pojasnila, zakaj so navedene okoliščine pravno pomembne za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Zlasti pa ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče tožniku zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj zaradi česar naj bi bilo treba do izvedbe osebnega razgovora tožniku omejiti gibanje, saj je podajanje prošnje za mednarodno zaščito trajalo le 10 minut. Tožnik zaslišan na sodišču pa je povedal, da v zvezi z razlogi za podajo prošnje nima ničesar več za dodati. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom o podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Pravilno in dovolj obrazloženo pa je po presoji sodišča pojasnjeno, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da jo zato le z namestitvijo v Centru za tujce Postojna, kot edinim razpoložljivim ukrepom, mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. S tem je obrazložena sorazmernost odrejenega ukrepa in hkrati tudi uporaba določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepov obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izvršen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, ni mogoča. Gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

16. V izpodbijanem sklepu pa je toženka v zadostni meri opisala tudi razloge za tožnikovo begosumnost, s tem pa ustrezno utemeljila obstoj individualnih pogojev za izrek navedenega strožjega ukrepa. Tožnikova ciljna država je Italija, tam je bil tudi prijet, poleg tega je vse meje prečkal na ilegalni način, kar ne garantira, da ne bo skušal svojega cilja, kolikor mu gibanje ne bo omejeno, doseči. Na tožbeni ugovor, da obrazložitev toženke ni zadostna, v zvezi z omejitvijo na prostore Centra za tujce, kajti v ničemer ne garantira, da bo postopek mednarodne zaščite res zaključen pred časovnim okvirjem omejevalnih ukrepov, sodišče odgovarja, da gre za časovno omejen ukrep, glede na odločitev sodišča, vezan zgolj na ugotovitev istovetnosti, dokazno breme v zvezi s tem pa je na tožniku, zato se ta ne more sklicevati na to, da se v bistvu posiljuje tožnika do zaključka postopka in se s tem toženka postavlja v vlogo njegovega pooblaščenca in ne nasprotne stranke. Namreč tožnik ima v vseh fazah postopka, tudi ko mu je odrejen ukrep na Center za tujce Postojna, v dispoziciji svoj zahtevek in lahko prošnjo za mednarodno zaščito tudi umakne.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi deloma ugodilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki III.

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper sodbo ni dovoljena pritožba, in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia