Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi razlogi ter ekonomskimi razlogi.

Tožnikovih navedb ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Njegovih težav ne gre povezati z elementi preganjanja.

Izrek

I.Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke št. 2142-2412/2024/22 (1222-15) z dne 23. 5. 2025, zavrne.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zavrže.

III.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

IV.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobneje povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami z dekletom, ki ga je prijavila policiji, ker se ni želel poročiti. Po preučitvi vseh izjav tožena stranka ocenjuje, da okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi razlogi oziroma težavami z dekletom, ki ga je prijavila policiji zaradi domnevnega posilstva, ker se ni želel poročiti z njo. V zvezi s tem je bil povabljen tudi na zaslišanje na policijsko postajo, a je že pred tem odšel v Casablanco in od tam iz države. Eno leto po tem, ko je zapustil Maroko, naj bi bil obsojen na pet let zapora, v kar pa tožena stranka brez konkretnih dokazil dvomi glede na to, da je bil tožnik v tistem času še mladoleten in ne gre spregledati, da je dejal, da je bilo dekle že takrat polnoletno. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik je državo zapustil, da bi se izognil dvema policijskima pozivoma na zaslišanje glede prijave posilstva. Ne gre spregledati, da je bil povabljen na policijsko postajo na pogovor oziroma zaslišanje, kjer bi lahko povedal svojo plat zgodbe, torej imel možnost, da se brani. Policija je torej zadevo želela preiskati. Vsekakor ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je dekle že v preteklosti podajalo prijave za druge fante na policijski postaji in so tam že posedovali kartoteko vseh njenih prijav, kar bi pri policiji lahko vzbudilo sum. Prav tako tožena stranka ne more iti mimo dejstva, da iz obeh tožnikovih prošenj izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine in je konkretni razlog navedel šele pri osebnem razgovoru kljub temu, da mu je bilo pojasnjeno, da je postopek zaupne narave, sploh pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, ko je bil še mladoleten in sta bili prisotni tudi zakonita zastopnica in pooblaščenka. Tožnikovih navedb ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Njegovih težav ne gre povezati z elementi preganjanja in zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je bilo potrebno prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5.Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Po preučitvi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Nemogoče je skleniti, da bi bil tožnik po več letih v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo, čeprav je zatrjeval, da je bil obsojen na pet let zaporne kazni, česar pa ni z ničemer izkazal, prav tako pa je bil v tistem obdobju mladoleten. Četudi naj bi bil obsojen na pet let zaporne kazni v izvorni državi zaradi obtožb posilstva, to še ne dokazuje resne škode ali ogroženosti v primeru vrnitve. Tožnik namreč navedenega dejstva sploh ni izkazal ali kako drugače utemeljil. Inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih ali zasebnih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji ali z razlogi resne škode. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno utemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo iz vseh tožbenih razlogov in tudi zaradi varstva ustavnih pravic. Prav tako izpodbija vse točke od 1 do 5 izreka izpodbijane odločbe. Po njegovem mnenju so mu bile kršene temeljne človekove pravice v izvorni državi, kjer ga tudi kazensko preganjajo. V izvorno državo ga nič ne veže razen matere, pri kateri pa zaradi slabih ekonomskih razmer ne more živeti. V izvorni državi je imel punco, s katero je imel spolne odnose, vendar se ni želel z njo poročiti, zato je k tožniku prišla policija, vendar je prej odšel iz izvorne države. Tožnik je prepričan, da bi ga zaprli, če ne bi pobegnil iz izvorne države. Če se vrne, ga bodo zaprli. Tožnik je Maroko zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer in zaradi tega, ker ga preganja policija, ker je imel spolne odnose z dekletom, pa se ni želel z njo poročiti. Tožnik je po veroizpovedi musliman, po narodnosti pa Berber. V izvorni državi ga preganjajo tudi zato, ker ne želi sprejeti muslimanske kulture kot načina življenja. Poleg tega opozarja na diskriminatorno ravnanje Arabcev do tožnika kot pripadnika Berberov. Maroko zanj ni varna izvorna država. Poleg tega je izpodbijana odločba tudi akt, s katerim je tožena stranka posegla v tožnikove pravice in temeljne svoboščine, zato podaja zahtevek tudi zaradi kršitve človekovih pravic po drugem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju z ZUS-1) v zvezi s 4. in 66. členom ZUS-1.

7.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o stvari oziroma predlaga, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva, naj se ugotovi, da je z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožnik podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper izpodbijano odločbo. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi tožnik utrpel resno škodo. Tožnika v njegovi izvorni državi kazensko preganjajo, zapustil pa jo je tudi iz ekonomskih razlogov. Odločitev o začasni odredbi bi bila sorazmerna, ker bi preprečila nastanek nadaljnje škode tožniku, obenem pa ne bi prizadela javne koristi.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zelo natančno presodila tožnikove izjave, ki jih je podal na prošnji in na osebnem razgovoru. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju osebnih težav posameznikov, ampak so do nje upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa je navedel, da je izvorno državo zapustil, da bi se izognil dvema policijskima pozivoma na zaslišanje glede prijave posilstva s strani nekdanjega dekleta. Tožnik je navajal težave z dekletom, tožena stranka pa ne more skleniti, da bi bil po več letih v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo, čeprav je zatrjeval, da je bil obsojen na pet let zapora, česar pa ni z ničemer izkazal, prav tako pa je bil v tistem obdobju mladoleten. Četudi naj bi bil obsojen na pet let zapora v izvorni državi zaradi obtožb posilstva, to še ne dokazuje resne škode in ogroženosti v primeru vrnitve. Tožnik navedenega dejstva namreč sploh ni izkazal ali kako drugače utemeljil. Poleg tega tožnik v tožbi tudi navaja, da je bil preganjan, ker ne želi muslimanske kulture sprejeti kot načina življenja, kar pa iz uradnih evidenc in spisovne dokumentacije ni razvidno. Prav tako ni nikoli omenil rasizma ali diskriminacije s strani Arabcev, zato tožena stranka sodišču predlaga, da omenjeno obravnava kot tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10.Tožeča stranka v pripravljalni vlogi še dodatno pojasnjuje svoje razloge, zaradi katerih meni, da je upravičena do priznanja mednarodne zaščite, ti pa so enaki, kot jih je navedla že v tožbi, to so osebne težave, ekonomske težave, verske težave in težave zaradi svoje narodnosti.

11.Sodišče je v navedeni zadevi dne 17. 6. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

K točki I izreka:

12.Tožba v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

13.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

14.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

15.Tožnik v tožbi tako kot na osebnem razgovoru izpostavlja kot razlog, zaradi katerega bi želel mednarodno zaščito, ta, da je v izvorni državi imel punco, s katero je imel spolne odnose, vendar se z njo ni želel poročiti, zato je k tožniku prišla policija, vendar je prej odšel iz izvorne države, pri čemer meni, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo zaprli. Do teh razlogov se je tožena stranka v izpodbijani odločbi dovolj prepričljivo opredelila s tem, ko je navedla, da ti razlogi niso povezani s preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč gre izključno za osebne težave. Tožena stranka je glede trditve o tem, da naj bi bil obsojen na pet let zapora, obrazložila, da brez konkretnih dokazil dvomi o tem glede na to, da je bil tožnik v tistem času še mladoleten in ne gre spregledati, da je dejal, da je bilo dekle že takrat polnoletno, poleg tega pa to ni z ničemer izkazano. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Prav tako je tožena stranka prepričljivo obrazložila, da ne gre spregledati, da je bil povabljen na policijsko postajo na pogovor oziroma zaslišanje, kjer bi lahko povedal svojo plat zgodbe, torej imel možnost, da se brani in da je policija zadevo želela preiskati, pri čemer ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je dekle že v preteklosti podajalo prijave za druge fante na policijski postaji in so tam že posedovali kartoteko vseh njenih prijav, kar bi pri policiji lahko vzbudilo sum. Odločba je dovolj obrazložena glede tega, zakaj tožnikovih navedb ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo in zakaj težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

16.Tožnik v tožbi in v pripravljalni vlogi tudi navaja preganjanje iz razloga, ker ne želi sprejeti muslimanske kulture kot način življenja, in pa preganjanje zaradi berberske narodnosti. Navedeno po presoji sodišča predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer pa ni pojasnjeno, zakaj tožnik tega preganjanja ni navajal že pri prošnji za priznanje mednarodne zaščite in na osebnem razgovoru. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil, da bi lahko na zaslišanju pojasnil, zakaj tega ni navajal že prej. Na osebnem razgovoru pa je bil seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Iz navedenega razloga sodišče teh tožbenih navedb ne more upoštevati.

17.Tožnik v tožbi tudi navaja, da je potoval preko več varnih držav, vendar je bila njegova ciljna država Republika Slovenija. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da to ni bil ključni razlog, zaradi katerega je bila njegova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, zato so te tožbene navedbe nerelevantne.

18.Tožnik v tožbi izrecno poudarja, da izpodbija tudi točke 2, 3, 4 in 5 izreka izpodbijanje odločbe, ki se nanaša na tožnikovo obveznost vrnitve. V zvezi z obveznostjo vrnitve v tožbi ni konkretizirano, iz katerih razlogov se ti deli odločbe izpodbijajo, zato se do teh tožbenih navedb sodišče ne more opredeliti.

19.Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

20.Sodišče je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zavrglo iz naslednjih razlogov:

21.Z navedenim delom tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva ugotovitev kršitve ustavnih pravic, tovrstne zahtevke pa je možno uveljavljati le v subsidiarnem upravnem sporu, kjer pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1. V skladu s citiranim določilom odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi pa pogoji iz 4. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo. Sodišče mora tudi v rednem upravnem sporu v vsakem primeru presojati, ali tožena stranka pri odločanju ni kršila z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker pogoji za obravnavo tožbenega zahtevka po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrglo. Navajanje tožnika, da so mu bile v Italiji kršene temeljne človekove pravice, pa je brezpredmetno, saj tam tožnik ni bil pod jurisdikcijo slovenskih državnih organov.

K točki III izreka:

22.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

23.Sodišče v skladu z 32. členom ZUS-1 na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

24.V skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1 tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe. Iz navedenega razloga je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, saj že na podlagi samega zakona vložitev tožbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in je iz tega razloga sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K točki IV izreka:

25.Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrglo, saj je tožnikova pooblaščenka svetovalka za begunce, svetovalci za begunce pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopkom po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračila stroškov pa zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.