Jedro

Pri podaljšanju pripora po 5.odst. 361.čl. ZKP je pravilno ravnanje sodišča, če svoj sklep o utemeljenosti suma, ki po presoji prvostopenjskega sodišča dosega že stopnjo gotovosti, opre na dejstvo, da je bila obtožencu izrečena sodba, s katero je bil spoznan za krivega, čeprav sodba še ni pravnomočna.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega D.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega D.E. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi, ki sta ju zoper ta sklep vložila obtoženec in njegov zagovornik, s sklepom z dne 23.10.2000 zavrnilo kot neutemeljeni.

Obtoženčev zagovornik je zoper ta pravnomočen sklep dne 12.12.2000 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočen sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženega D.E. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da je zahteva obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zagovornik obtoženega D.E. v zahtevi ni navedel, katere kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile podane. Vrhovni državni tožilec izpostavlja, da zahteva zgolj ponavlja okoliščine v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pomeni, da ne uveljavlja ničesar od tega, kar je po 1. odstavku 420. člena ZKP lahko razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pomotno je stališče vložnika zahteve, da sodišče zoper obtoženca ne bi smelo podaljšati pripora, ker da je utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora, v osnovi omajan. Sodišče je svoj sklep o utemeljenosti suma, ki po presoji prvostopenjskega sodišča dosega že stopnjo gotovosti, pravilno oprlo na dejstvo, da je bila obtožencu izrečena obsodba, ki resda še ni pravnomočna, s katero je bil spoznan za krivega.

Z navedbami, da okoliščine storjenega kaznivega dejanja niso take, da bi kazale na telesne in psihične poškodbe oškodovanke J.D., da je ta po izpovedovanju prič še naprej hodila v lokal popolnoma čustveno neprizadeta, da obtoženec kaznivega dejanja ni priznal, da oškodovanka zanika, da bi bil storilec obsojenec, da ni medicinske dokumentacije o izvršenem posilstvu, da obtoženi D.E. ne spada v nobeno skupino posiljevalcev po kriterijih psihiatrične stroke, obtoženčev zagovornik izpodbija dokazno presojo glede obstoja utemeljenosti suma in na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik zahteve ne sprejema niti ugotovitve v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pri obtoženem D.E. podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. S trditvami, da si je sodišče obtoženčev pobeg iz pripora napačno razlagalo, da je ta pobegnil iz strahu, ker se ni čutil krivega za očitano kaznivo dejanje, da je osebnostno dozorel in da ima v Sloveniji brata B. in F., ki živita in delata kot obrtnika v Republiki Sloveniji že več kot 10 let, obtoženčev zagovornik napada zaključek o obtoženčevi begosumnosti, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi dejstva, da je obtoženec pobegnil iz pripora, da je bil prijet na podlagi tiralice ter da gre za tujca, ki v naši državi nima bivališča in zaposlitve. Z nasprotno presojo, ki jo v zahtevi podaja obtoženčev zagovornik, tako izpodbija v tem delu ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornik pravilno poudarja, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Vložniku je treba pritrditi tudi ko pravi, da so kriteriji glede presoje sojenja v razumnem roku v primeru pripora strožji, ker gre za poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja domneva nedolžnosti. Zagovornik obtoženega D.E. ima prav tudi ko izpostavlja, da takrat, ko pristojni organi ne postopajo posebej hitro in skrbno, za njihovo ravnanje (ali opustitev ravnanja) pa ni mogoče najti opravičila v posebnih okoliščinah konkretnega kazenskega postopka ali v ravnanju pripornika, ni mogoče še istočasno dopustiti posega v osebno svobodo.

Zmotno pa je stališče zahteve, da je sodišče v konkretni zadevi kršilo obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku. Obtoženec je bil 18.3.2000 aretiran v Budimpešti in v postopku poenostavljene izročitve dne 19.4.2000 izročen našim oblastem. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo razpisalo na dan 18.5.2000 in jo nato zaradi izvajanja dokazov, preden je 21.9.2000 razsodilo, preložilo še petkrat, pri čemer so bili ti časovni razmaki krajši od enega meseca. Vsakič, ko je glavno obravnavo preložilo, je sprejelo določne sklepe, katere dokaze bo potrebno še izvesti.Procesna dejanja so si sledila zdržema in v logičnem sosledju, saj je sodišče dokazne sklepe sprejemalo zaradi razjasnitve relevantnih dejstev, za katera se je med postopkom izkazovalo, da niso razsvetljena v zadostni meri. K daljšemu trajanju postopka pa je prispeval tudi obtoženec, ki je na zaslišanju dne 21.4.2000 povedal, da ne potrebuje tolmača za albanski jezik, ker da slovenski jezik razume, na glavni obravnavi 6.7.2000 pa izjavil, da je bil iz naše države odsoten 8 let in da našega jezika ne razume dobro, zaradi česar se je sodišče odločilo, da bo obtožencu zagotovilo prevajanje s pomočjo tolmača za albanski jezik in ponovno izvedlo celoten postopek. Glede na navedene razloge se ob dejstvu, da gre za kazensko zadevo, ki je po dokazni plati razmeroma zapletena, po presoji Vrhovnega sodišča pokaže, da niso utemeljene vložnikove navedbe, da je sodišče kršilo obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku. Zato s sklicevanjem na to podlago v svojih zavzemanjih za odpravo pripora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi ne more biti uspešen.

Kolikor pa zagovornik obtoženega D.E. poudarja, da ni mogoče govoriti o nepristranem in poštenem sojenju, ker da "se je obrambi preprečevalo, da bi se pridobili ustrezni podatki o oškodovanki in B.B., ki bi verjetno temeljito omajali verodostojnost pričevanja v preiskavi", kar je po vsebini razumeti kot trditev, da je bilo kršeno obtoženčevo pravno jamstvo v tem kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotavlja tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Tak očitek, ki pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, je glede na njegovo naravo mogoče uveljavljati zoper prvostopenjsko sodbo in je zato v postopku o tem izrednem pravdnem sredstvu ni mogoče upoštevati.

Sklicevanje vložnika zahteve na navedbe v sklepu, s katerim je sodišče dne 1.12.2000 odločilo o stroških postopka, tudi ni relevantno, saj gre za odločbo, sprejeto po pravnomočnosti sklepa, napadenega z zahtevo. Zakonitost odlobe se namreč presoja glede na stanje v času, ko jo je sodišče sprejelo.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.