Jedro

Po 14. členu ZDen je upravičenec do vrnitve premoženja tista cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 delovala na območju Republike Slovenije. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDen se pravno nasledstvo za cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove oziroma redove, presoja po njihovem avtonomnem pravu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/20) zavrnilo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7.7.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Pesnica z dne 5.6.2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., za kmetijska in stavbna zemljišča ter zgradbe v k.o..., ki jih v naravi ni mogoče vrniti (1. točka izreka), in odločil, da gredo vsi vlagateljevi stroški v njegovo breme (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil s 14. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) za cerkvene pravne osebe uzakonjen status denacionalizacijske upravičenke, ki ga ZDen ob sprejetju leta 1991 drugim pravnim osebam ni priznal. Analogno kriteriju iz 9. člena ZDen so tudi te morale biti domače pravne osebe. Po 7. členu Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76, 42/86 in 22/91) so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Da so se verske skupnosti že ob uveljavitvi ZDen štele za domače pravne osebe, ki delujejo v okviru pravne ureditve Republike Slovenije, je v svojih odločbah (U-I-25/92, U-I-107/96, U-I-121/97) pojasnilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Denacionalizacijske upravičenke pa so cerkvene pravne osebe po 14. členu ZDen le pod pogojem, da so ob njegovi uveljavitvi delovale na območju Republike Slovenije. Z uzakonitvijo 9.a člena ZDen določba 14. člena ZDen ni dobila drugačne vsebine, saj so se cerkvene pravne osebe že prej obravnavale kot domače pravne osebe. Da sedež ni pomemben, ampak je zakonski pogoj za denacionalizacijo le delovanje cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, izhaja tudi iz prakse, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo že po uveljavitvi ZDen-B. Tožeča stranka svoje upravičenje do denacionalizacije spornega premoženja opira na tretji odstavek 15. člena ZDen, po katerem se pravno nasledstvo upravičencev iz 14. člena ZDen presoja po njihovem avtonomnem pravu. V konkretnem primeru je to Zakonik cerkvenega prava (ki je začel veljati 27.11.1983, v nadaljevanju ZCP), ki v 122. kanonu ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega reda ustanovi posebna pravna oseba in se skupno premoženje in premoženjske pravice ter dolgovi in bremena razdelijo med pravni osebi, in Odlok o spremembi mej iz leta 1964, na podlagi katerega je tožeča stranka postala pravni naslednik prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja. Navedeno pomeni, da odškodnine za podržavljena zemljišča ne uveljavlja kot upravičenec iz tretjega odstavka 15. člena ZDen, pač pa kot upravičenec po 14. členu ZDen. Zavrnitev zahtevka tožeče stranke je pravilna, ker cerkvena pravna oseba, ki ji je premoženje podržavljeno, ob uveljavitvi ZDen 7.12.1991 ni delovala na območju Republike Slovenije, delovala pa je na območju Republike Avstrije. ZDen izrecno veže vrnitev podržavljenega premoženja cerkvenim pravnim osebam na njihovo delovanje na območju Republike Slovenije v času njegove uveljavitve. Ker tako delovanje ni izkazano, ti subjekti nimajo aktivne legitimacije za vrnitev podržavljenega premoženja. V obravnavanem primeru je bilo nacionalizirano premoženje zemljiškoknjižnima lastnicama Rimskokatoliški župni cerkvi S.J. v M. in Župni nadarbini cerkve S.K. v G., obe v Avstriji, ki sta po spremembi državne meje ostali v okviru Škofije Gradec - Sekau in torej prenehali delovati na območju Republike Slovenije. Dejstvo, da je bilo prenehanje njunega delovanja povezano z uskladitvijo območja škofij z državno mejo, na odločitev v zadevi ne more vplivati. Iz kanona 120 ZCP izhaja, da pravna oseba po cerkvenem pravu preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi, ali če 100 let ne deluje. V obravnavanem primeru cerkvena javna pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je le prenehala delovati na območju Republike Slovenije. Glede na to tožeča stranka ne more imeti položaja denacionalizacijskega upravičenca iz 14. člena ZDen, niti ne more nastopati kot upravičenec za uveljavljanje pravic po tretjem odstavku 15. člena ZDen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje niso utemeljene tožbene navedbe v zvezi s stališčem Upravnega sodišča, izraženim v sodbi, op r. št. U 620/2001-15 z dne 4.9.2004. Tožnik v pritožbi navaja, da ni sporno, da sta Rimskokatoliška župna cerkev S.J. in Župna nadarbina cerkve S.K. obe v Avstriji v času podržavljenja na sedanjem območju Republike Slovenije posedovali nepremično premoženje, da pa sta spadali po takratni organiziranosti v S. škofijo, s sedežem v Avstriji. Dejstvo, da sta formalno v skladu s cerkvenim pravom, spadali v S. škofijo, ne pomeni, da je ta škofija bila tudi lastnik omenjenih nepremičnin. Sporne nepremičnine so bile v lasti župnij, ki sta navedeni v tožbi. Da je župnija lahko lastnik nepremičnin, ni bilo sporno ne v času podržavljenja ne v času uveljavitve ZDen. Dejstvo, da sta župniji podrejeni določenemu škofijskemu ordinariatu oziroma "spadata" v škofijo, ki ima sedež v drugi državi, ne vpliva na lastnino župnij kot temeljnih "pravnoorganizacijskih" enot cerkvene organizacije v Sloveniji. Neutemeljeno je trditi, da je Škofijski ordinariat s sedežem v Avstriji lastnik nepremičnin na območju današnje Republike Slovenije, katerih lastnik so bile župnije ali cerkvene organizacije. Z Odlokom o spremembi mej, ki ga je 9.6.1964 izdala Sv. Konzistorialna kongregacija, so se meje med posameznimi škofijami uskladile z državnimi mejami. S tem so bile nepremičnine prenesene v pristojnost tožeče stranke, kar je treba obravnavati kot izvirno pravno nasledstvo po cerkvenem pravu. Splošno znano dejstvo je, da je tožeča stranka v času uveljavitve ZDen delovala na območju Republike Slovenije, kar ji v okviru avtonomnega prava daje podlago za pravno nasledstvo tožeče stranke. Če do podržavljenja ne bi prišlo, bi omenjeno premoženje danes bilo v funkciji cerkvene dejavnosti, ki bi spadala pod cerkveno jurisdikcijo upravičenca in bi bila njena last. ZDen v 14. členu ne določa pogoja, da imajo cerkev oziroma druge verske ustanove ob uveljavitvi ZDen tudi sedež na območju Republike Slovenije, ampak opredeljuje le delovanje. To pa ni sporno, saj na tem območju delujejo župnije, ki spadajo v pristojnost upravičenca. Sodišče napačno razlaga kanon 120 ZCP, češ da gre za pravno osebo iz Avstrije, ki je preko svojih župnij delovala v Sloveniji, in da je to delovanje prenehalo. Kanon 120 se nanaša tudi na župnije, ki so v spremenjeni organizacijski obliki ves čas obstajale. Nesporno je torej, da so sporne nepremičnine pripadale delu cerkvene organizacije, to je župnijam, ki so kot pravne osebe po cerkvenem pravu bile nosilke lastninske pravice v času podržavljenja, in da tudi reorganizacija župnije in prehod pod jurisdikcijo druge škofije ne pomenita prenehanja delovanja. Prehod premoženja iz ene v drugo škofijo ne pomeni nujno prenehanja pravnih oseb in da škofija, v katere jurisdikcijo so prešle omenjene pravne osebe, v imenu in za račun omenjenih organizacijskih oblik lahko uveljavlja njihove pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Navedena ureditev je specialna, saj se nanaša le na subjekte, navedene v tej določbi, in ne na druge pravne osebe. Po 14. členu ZDen ima položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja cerkev in druga verska skupnost, njena ustanova ali njen red, ki ji je bilo podržavljeno premoženje, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen ta subjekt še vedno deloval na območju Republike Slovenije. V sodni praksi je sprejeto stališče, da se pogoji iz 9.a člena ZDen ne nanašajo tudi na subjekte iz 14. člena ZDen (takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo v zadevah I Up 194/2003 z dne 12.1.2005 in I Up 1298/2002 z dne 17.2.2005). Pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, je torej vezana le na pogoj njihovega delovanja na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, ne pa tudi na pogoj, da bi ti subjekti morali imeti v času, ko je bilo njihovo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na navedeno ima položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le ustanova, ki je ob podržavljenju bila cerkvena ustanova in lastnica premoženja, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen še vedno delovala na območju Republike Slovenije (Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 657/2000 z dne 12.4.2001). Iz navedenega torej izhaja, da je po 14. členu ZDen upravičenec do vrnitve premoženja tista cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7. 12. 1991 delovala na območju Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo sporno premoženje podržavljeno zemljiškoknjižnima lastnicama Rimskokatoliški župni cerkvi S.J. in Župni nadarbini cerkve S.K. obe v Avstriji. Glede na to, da sporno premoženje ni bilo podržavljeno tožeči stranki, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka že iz tega razloga ne more biti upravičenec do vrnitve premoženja na podlagi 14. člena ZDen.

Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka tudi ne more uveljavljati pravice do vrnitve premoženja kot pravna naslednica Rimskokatoliške župne cerkve S.J. in Župne nadarbine cerkve S.K. obe v Avstriji po tretjem odstavku 15. člena ZDen. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDen se pravno nasledstvo za cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove oziroma redove, presoja po njihovem avtonomnem pravu. V konkretnem primeru je to ZCP. Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi Rimskokatoliška župna cerkev S.J. in Župna nadarbina cerkve S.K. obe v Avstriji prenehali obstajati v smislu kanona 120 ZCP, zato v tej zadevi ni mogoče uporabiti določb kanona 123 ZCP, saj se te nanašajo na pravno nasledstvo v primeru, ko javna pravna oseba preneha obstajati. Po presoji pritožbenega sodišča pa v konkretni zadevi pravno nasledstvo tožeče stranke tudi ni mogoče opreti na določilo kanona 122 ZCP oziroma smiselno enake določbe kanona 1500 ZCP, proglašenega v letu 1917, ki se je uporabljal v pravno relevantnem obdobju. Kanon 1500 ZCP/17 za primer, da se ozemlje cerkvene pravne osebe tako razdeli, da se ali njen del združi z drugo pravno osebo, ali pa se na odcepljenem delu ustanovi nova pravna oseba, določa, da mora za delitev pristojna cerkvena oblast v primernem razmerju, kakor je prav in pravično, razdeliti tudi skupno imovino, ki je bila določena v korist vsega ozemlja, in dolg, ki je bil napravljen za vse ozemlje; upoštevati pa se morajo volja pobožnih ustanoviteljev ali darovalcev, zakonito pridobljene pravice in posebne določbe, ki veljajo za pravno osebo. Po presoji pritožbenega sodišča navedena določba ureja delitev premoženja cerkvene pravne osebe, kadar se njen del združi z drugo pravno osebo, ali pa se ustanovi nova pravna oseba, delitev premoženja pa opravi pristojna cerkvena oblast. Z Odlokom o spremembi mej, ki ga je 9.6.1964 izdala Sv. Konzistorialna kongregacija in na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je prišlo do uskladitve meja med Mariborsko škofijo in G. - S. škofijo. Upoštevajoč, da sta tako župnija kot nadarbina cerkveni pravni osebi, se navedeni odlok zato lahko nanaša le na premoženje navedenih škofij, ne pa tudi na premoženje drugih pravnih oseb na njunem območju. Tožeča stranka ima namreč prav, da dejstvo, da sta Rimskokatoliška župna cerkev S.J. v M. in Župna nadarbina cerkve S.K. v G. sodili v G. - S. škofijo, ne pomeni, da je navedena škofija lastnica njunega premoženja. Prav zato z ureditvijo meja med obema škofijama ni prišlo tudi do delitve premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno Rimskokatoliški župni cerkvi S.J. v M. in Župni nadarbini cerkve S.K. obe v Avstriji, s tem pa tudi ne do pravnega nasledstva tožeče stranke za sporno premoženje. Glede na navedeno tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi bila prav ona lastnica spornih nepremičnin v primeru, če do njihovega podržavljenja sploh ne bi prišlo.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.