Jedro

Predhodna kaznovanost (za katerokoli kaznivo dejanje) je lahko relevantna pri presoji obdolženčevega prejšnjega življenja oziroma njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom obdolženim R. M., M. K., K. K., M. M., M. H. in R. B. na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za en mesec, to je do vključno 29. 1. 2013. 2. Zoper ta sklep vlagajo zagovorniki obdolžencev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obdolženega R. M., I. I., odvetnik v Celju, vlaga zahtevo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa predlaga odreditev milejšega ukrepa (hišnega pripora ali ukrepa javljanja na policijski postaji). Zagovornica obdolženega M. K., - D. Z., odvetnica v Celju, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora zoper obdolženca. Zagovornica obdolžene K. K. - M. M., odvetnica v Šmarju pri Jelšah, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga odpravo pripora zoper obdolženko, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Zagovornica M. M. - M. V., odvetnica v Šentjurju, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga odpravo pripora zoper obdolženko. Zagovornica obdolženega M. H. - A. V., odvetnica v Celju, pa vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga odpravo pripora, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev vseh zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. Zagovornik obdolženega R. M. v izjavi z dne 29. 1. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. H. 5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi, saj v sklepu ni navedeno, zakaj je kljub zaslišanju prič D. H. in A. S., ki sta obdolženca razbremenili, še vedno podan utemeljen sum (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Očitek zagovornice ni utemeljen. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je Vrhovno sodišče pri podaljšanju pripora opravilo presojo utemeljenega suma ter pri tem izpostavilo dokazno gradivo, ki kljub spremenjenim izpovedbam nekaterih prič, še vedno izkazuje navedeni dokazni standard.

6. Neutemeljen je tudi očitek zagovornice, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv in nerazumljiv, ker se Vrhovno sodišče pri obstoju pripornega razloga le sklicuje na razloge, podane v prejšnjem sklepu z dne 28. 11. 2012, ne navede pa dodatnih razlogov za svoj zaključek glede ponovitvene nevarnosti. Ker se od izdaje sklepa o podaljšanju pripora z dne 28. 11. 2012 okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obdolženca, niso spremenile, se je Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljeno sklicevalo na razloge, navedene v sklepu z dne 28. 11. 2012. Kljub sklicevanju na navedeni sklep pa je tudi samo izpostavilo objektivne in subjektivne okoliščine v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (str. 4-6 izpodbijanega sklepa), ki so bile ključne pri ponovnem podaljšanju pripora zoper obdolženca.

7. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Izpostavljanje predhodne kaznovanosti obdolženca zaradi storitve kaznivih dejanj zoper premoženje (goljufija, velika tatvina in zatajitev) ni nerazumljivo, saj je bila tudi storitev očitanega kaznivega dejanja po 186. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pri obdolžencu motivirana s pridobitvijo premoženjske koristi. Tudi sicer je predhodna kaznovanost (za katerokoli kaznivo dejanje) lahko relevantna pri presoji obdolženčevega prejšnjega življenja oziroma njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda. Obdolženčeva predhodna kaznovanost tako lahko predstavlja eno od okoliščin, ki v povezavi z drugimi (teža kaznivih dejanj; vloga obdolženca v hudodelski združbi; slabe premoženjske in socialne razmere obdolženca, ki je brez zaposlitve in odvisen od mamil) utemeljuje zaključek o ponovitveni nevarnosti obdolženca.

8. Glede na visoko stopnjo ogrožanja varnosti (zdravja) potencialnih oškodovancev je s podaljšanjem pripora zoper obdolženca tudi po presoji Vrhovnega sodišča še vedno ohranjeno ustrezno ravnovesje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in vrednoto, ki jo odvzem prostosti v obravnavanem primeru varuje.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolžene M. M. 9. Zagovornica v zahtevi izpodbija izključno ugotovitev, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost. Opozarja na časovno odmaknjenost sodbe, s katero je bila obsojena zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Izpostavlja tudi, da obdolženka zaradi slabega zdravstvenega stanja, zlasti hudih bolečin, ki jih ima v trebuhu in zaradi katerih je bila že večkrat prepeljana na urgenco, ni več sposobna izvrševati kaznivih dejanj.

10. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje presoji v izpodbijanem sklepu, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost. Časovni vidik sodbe, s katero je bila obdolženka že pravnomočno obsojena, ni (edina) okoliščina, na kateri je utemeljen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolženki. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, se je sodišče oprlo zlasti na težo očitanih kaznivih dejanj, na vlogo obdolženke v hudodelski združbi, na njene slabe premoženjske razmere in vpletenost njene družine v očitano kriminalno dejavnost. Nenazadnje je bila obdolženka z zgoraj navedeno sodbo iz leta 2001 spoznana za krivo storitve istovrstnega kaznivega dejanja, in sicer nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu pretehtalo tudi navedbe zagovornice, ki se nanašajo na zdravstveno stanje obdolženke, in pri tem utemeljeno presodilo, da le-to zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more spremeniti. Narava zatrjevanih zdravstvenih težav namreč ni takšna, da obdolženka zaradi tega ne bi bila objektivno zmožna nadaljevati z očitano kriminalno dejavnostjo. Ob takšnem izhodišču tudi ni bilo potrebe po pridobivanju dodatnih podatkov, ki se nanašajo na zdravstveno stanje obdolženke.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. K. 11. Zagovornica v zahtevi opozarja, da Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu le na abstraktni ravni ugotavlja, da je pri obdolžencu še vedno podana ponovitvena nevarnost, ki se nanaša na konkretno oziroma istovrstno dejanje. Navaja, da je bil obdolženec sicer res že obsojen, vendar je bila teža tistega dejanja, ki je predstavljalo poseg v nedotakljivost stanovanja, zelo majhna. Ponovitvena nevarnost po presoji zagovornice ni več podana tudi iz razloga, ker se vsi ostali akterji, ki so udeleženi v tem kazenskem postopku, nahajajo v priporu.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da presoja ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu ni bila posplošena (abstraktna), temveč se je sodišče oprlo na konkretne objektivne in subjektivne okoliščine (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), ki kljub dejstvu, da obdolženec še ni bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, še vedno izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženi na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval (str. 4 in 5 izpodbijanega sklepa). Ker možnost ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ni vezana le na osebe, za katere je bilo ugotovljeno, da so kakorkoli sodelovale pri očitani kriminalni dejavnosti, je pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti nepomembno, da so ostali akterji hudodelske združbe v priporu.(1) Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolžene K. K. 13. Zagovornica v zahtevi navaja, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Njena vloga v kriminalni združbi je v sklepu o preiskavi, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, le pavšalno omenjena, medtem ko izpodbijani sklep v tem delu sploh ni obrazložen. Izpodbijani sklep je po presoji zagovornice nerazumljiv tudi iz razloga, saj v njem ni bila opravljena presoja, ali so v preiskavi izvedeni dokazi stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da ta ni več podan. Zaslišanje obdolženega M. K., zaslišanje dveh tajnih delavcev, poslušanje telefonskih razgovorov obdolženke so namreč močno omajali obstoj utemeljenega suma glede obdolženke. Zagovornica nadalje opozarja, da vloga obdolženke, tudi če ji pripišemo udeležbo pri kaznivih dejanjih, vsekakor ni bila odločilna in bi ostali obdolženci dejanja lahko izvršili tudi brez njene prisotnosti. V nadaljevanju zahteve izpodbija zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. Opozarja na obdolženkino nekaznovanost, na njeno zaposlitev in skrb za tri mladoletne otroke. Podredno izpodbija tudi zaključek o nujnosti odreditve pripora.

14. Vrhovno sodišče se je v izpodbijanem sklepu glede utemeljenega suma oprlo na pravnomočen sklep o preiskavi z dne 21. 9. 2012, nato pa pojasnilo, da ta dokazni standard z dokazi, izvedenimi v preiskavi, ni bil ovržen, pri čemer je izpostavilo zlasti rezultate posebnih preiskovalnih ukrepov (str. 4 izpodbijanega sklepa). Vloga obdolženke v hudodelski združbi je v sklepu o preiskavi, na katerega se opira izpodbijani sklep, v zadostni meri pojasnjena, navedeno pa je tudi dokazno gradivo, ki je preiskovalnemu sodniku omogočalo takšno sklepanje. Uveljavljani procesni očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako niso utemeljeni. Dokončna opredelitev vloge posameznega udeleženca pri storitvi očitane kriminalne dejavnosti pa bo mogoča šele po izvedbi in oceni dokazov v nadaljnjih fazah postopka.

15. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornice, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost obdolženke. Vrhovno sodišče se pridržuje presoji v izpodbijanem sklepu, da dosedanja nekaznovanost obdolženke, dejstvo, da mora skrbeti za tri mladoletne otroke in da je zaposlena, ne morejo omajati zaključka o realni in konkretni nevarnosti, da bi lahko obdolženka na prostosti nadaljevala s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji. Takšno sklepanje utemeljuje zlasti obseg kriminalne dejavnosti, vloga obdolženke v hudodelski združbi, delovanje v daljšem časovnem obdobju, pridobivanje dodatnega zaslužka, njena vztrajnost, odločenost ter količina prepovedane droge (heroin in konoplja), ki naj bi jo obdolženka nabavila zaradi nadaljnje prodaje. Glede na navedene okoliščine je bilo podaljšanje pripora tudi nujno za zagotavljanje varnosti ljudi, zato so navedbe zagovornice, da bi bilo v konkretnem primeru pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), neutemeljene.

16. S trditvami, da je obstoj zunajzakonske skupnosti obdolženke z M. K. edini razlog za njeno prisotnost v času, ko je M. K. izročal prepovedano drogo R. M., da so nerazumljivi zaključki sodišča, da se je obdolženka dogovarjala o nabavi in dostavi heroina, da je varovala kraje prodaje in pri partnerjevih starših skrivala večje količina mamila, pa zagovornica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka ZKP, temveč ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega R. M. 17. Zagovornik v zahtevi navaja, da zaradi dokazov, izvedenih v preiskavi, pri obdolžencu ni več podan dokazni standard (utemeljen sum), ki se zahteva za podaljšanje pripora. Izpovedba priče R. namreč vzpostavlja dvom v obdolženčevo prištevnost, priča J. je v preiskavi izpovedala drugače, kot je navedeno v policijskem zapisniku, priča O. pa je pojasnila, da od obdolženca ni kupovala droge. V sklepu o preiskavi naj bi bila tudi neskladja glede vlog posameznih tajnih sodelavcev.

18. Že v izpodbijanem sklepu je bilo pojasnjeno, da se v postopku o podaljšanju pripora sodišče omeji le na presojo, ali izvedeni dokazi omogočajo sklepanje, da je pri obdolžencu (še vedno) podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je natančna presoja dokazne vrednosti izvedenih dokazov oziroma njihove verodostojnosti pridržana sodišču v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. V izpodbijanem sklepu je pojasnjeno, da v sklepu o preiskavi izkazani utemeljen sum doslej še ni bil ovržen oziroma, da je dokazni standard, ki se zahteva za podaljšanje pripora, še vedno podan. Določene priče, zaslišane v preiskavi, sicer res niso potrdile svojih izjav iz predkazenskega postopka, vendar pa utemeljen sum, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, še vedno potrjujejo rezultati posebnih preiskovalnih ukrepov. Očitek zagovornika tako ni utemeljen.

19. Zagovornik v nadaljevanju zahteve opozarja, da je podan dvom v zakonitost delovanja tajnih delavcev policije, zlasti glede izzivanja kriminalne dejavnosti in glede podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Po mnenju zagovornika naj bi šlo za prima facie nedovoljen dokaz, na katerem sklepanje o utemeljenem sumu ne more temeljiti. Ker je bilo na vsebinsko enak ugovor pravilno odgovorjeno že v izpodbijanem sklepu, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 4. strani tega sklepa.

20. Zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti zagovornik izpodbija iz razloga, ker je obdolženec že tri mesece odstranjen iz svoje okolice in zaradi odvzema prostosti njegovim dobaviteljem nima več možnosti, da bi od kogarkoli kupoval drogo. Poudarja tudi, da bi bil ustreznejši hišni pripor oziroma ukrep javljanja na policijski postaji. Glede na okoliščine, navedene v izpodbijanem sklepu, zlasti pomembnost obdolženčeve vloge v hudodelski združbi, njegovo predhodno kaznovanost za istovrstna kazniva dejanja ter slabe premoženjske in socialne razmere, je pravilno sklepanje v izpodbijanem sklepu, da je le s priporom (in ne z milejšimi ukrepi, predlaganimi v zahtevi) mogoče učinkovito preprečiti, da bi obdolženec nadaljeval z očitano kriminalno dejavnostjo. Presoje, da je pri obdolžencu izkazan navedeni priporni razlog, ne omaje niti dejstvo, da sta M. K. in K. K., ki sta obdolžencu dobavljala drogo, tudi v priporu. Navedbe, da obdolženec ne more vplivati na zaslišanje kriminalistov in policistov ter na izvedbo ostalih dokazov, pa so za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantne, saj pripor zoper obdolženca ni bil odrejen (podaljšan) zaradi koluzijske nevarnosti (2. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

21. Z ostalimi navedbami, zlasti tistimi, ki se nanašajo na sodelovanje (vlogo) obdolženca v hudodelski združbi oziroma s katerimi se pojasnjujejo drugi viri sredstev za obdolženčevo preživetje, pa zagovornik nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

22. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahteve zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

23. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. tudi odločbo VS RS XI Ips 41447/2011-252 z dne 13. 10. 2011.