Jedro

Stranka mora procesni ugovor pobota podati povsem jasno in določno. To pomeni, da mora oblikovati zahtevek, s katerim zahteva od sodišča, da njeno pobotno terjatev ugotovi ter upošteva pri pobotanju s terjatvijo tožeče stranke. Če pa stranka uveljavlja zgolj materialno pobotanje, mora nasprotni stranki podati prav tako jasno in določno pobotno izjavo (312. člen OZ), da svojo terjatev pobotava z nasprotno terjatvijo. To lahko stori v pravdi ali izven nje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 791,54 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 16.642,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2013 do plačila (II. točka izreka), višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je razveljavilo (III. točka izreka). Toženo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 2.032,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo računov za blago - stroje in strojno opremo, dobavljeno toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena distribucijska pogodba, zaradi česar je bilo potrebno za obravnavo spornega razmerja uporabiti pravo Republike Slovenije. Pritrdilo je ugovoru tožene stranke, da je zahtevek delno zastaran, kot tudi, da je med strankama obstajal dogovor, da bo tožeča stranka za dobavljeno strojno opremo krila tudi stroške rezervnih delov in servisnih storitev v času garancijske dobe (in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo). V preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker tožena stranka ni dokazala trditve: 1. da je dobavljeno blago plačala in 2. da je med strankama obstajal dogovor, da bo tožeča stranka krila tudi stroške reklamiranja blaga, ki ga je izvajala tožena stranka.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o njenem pobotnem ugovoru, ker da je v postopku na prvi stopnji uveljavljala v pobot svojo nasprotno terjatev iz naslova opravljanja storitev oglaševanja, priprave promocijskega materiala, promocijskih aktivnosti in stroškov priprave promocijskega materiala po dveh računih v skupnem znesku 16.350,00 EUR (v nadaljevanju: stroški reklamiranja). Pritožbeno sodišče niti po vpogledu v vlogo tožene stranke z dne 19. 5. 2015, na katero se pritožba sklicuje, niti v druge vloge, podane v tem postopku, ne najde podlage za navedene pritožbene očitke. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo in se pri tem sklicuje tudi na relevantno sodno prakso, mora stranka, če uveljavlja procesno pobotanje, procesni ugovor pobota podati povsem jasno in določno. To pomeni, da mora oblikovati zahtevek, s katerim zahteva od sodišča, da njeno pobotno terjatev ugotovi ter upošteva pri pobotanju s terjatvijo tožeče stranke. Če pa stranka uveljavlja zgolj materialno pobotanje, mora nasprotni stranki podati prav tako jasno in določno pobotno izjavo (312. člen OZ), da svojo terjatev pobotava z nasprotno terjatvijo. To lahko stori v pravdi ali izven nje. Vendar tožena stranka ničesar od navedenega ni storila. Zatrjevala je le, da vtoževanega zneska ni dolžna plačati, ker je po dogovoru strank izvajala oglaševanje produktov tožeče stranke, zaradi česar so ji nastali stroški reklamiranja po dveh računih v skupni vrednosti 16.350,00 EUR, ki jih tožeča stranka ni nikdar zavrnila. Na podlagi teh trditev je sodišču predlagala, da tožbeni zahtevek (tožeče stranke) zavrne.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje terjatve iz naslova stroškov reklamiranja ni ugovarjala v pobot ne v pravdi niti izven nje. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Z ozirom na to, da je tožena stranka trdila, da so bile terjatve tožeče stranke že pred pravdo pobotane z njenimi drugimi terjatvami (iz naslova dostave opreme in izvedbe servisnih storitev), je blagohotno štelo, da je tožena stranka tudi za terjatev iz naslova stroškov reklamiranja smiselno uveljavljala predpravdni materialni pobot (čeprav tudi v navedeni smeri tožena stranka ni podala nobenih trditev).

7. Pravilen je bil tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bil s strani tožene stranke zatrjevani dogovor, da bo tožeča stranka krila tudi stroške reklamiranja produktov tožeče stranke, preveč splošen oziroma nedoločen. Pritožba navedeni zaključek izpodbija z razlogi, ki njegove pravilnosti ne morejo izpodbiti, saj ponavlja enako pavšalne in nedoločene trditve o domnevnem dogovoru pravdnih strank in izvedenih storitvah reklamiranja. Ali je tožena stranka zaračunane storitve reklamiranja dejansko opravila in ali so ji pri tem nastali stroški v skupnem znesku 16.350,00 EUR, ni bilo odločilno dejstvo v tem postopku. Sporno je namreč bilo, ali je te storitve tožeča stranka toženi stranki naročila (v višini, ki bi presegali odobrene popuste ob nakupu artiklov). O konkretni vsebini tega naročila oz. medsebojnega dogovora pravdnih strank pa tožena stranka ni navedla nobenih relevantnih dejstev. Zdi se, kot da bi imela tožena stranka povsem proste roke tako pri izbiri posameznih storitev in modelov oglaševanja kot tudi pri določitvi obsega in cene teh storitev, da je torej lahko poljubno ustvarjala stroške in izstavljala račune tožeči stranki s poljubnimi vrednostmi, kolikor je pač česa po njeni presoji naneslo. Razumljivo, da sodišče prve stopnje takšnemu „dogovoru“, oz. dogovoru, ki dopušča navedene implikacije, ni moglo slediti.

8. Niti za sklenitev distribucijske pogodbe niti za sklenitev dogovora o reklamiranju, ki naj bi bil njen sestavni del, se ne zahteva obličnost. Vendar pa obličnost olajšuje dokazovanje in olajšuje tudi trditveno breme stranke, saj je vse, kar je treba povedati, praviloma tudi že zapisano. To pa seveda pomeni, da stranka, ki se sklicuje na ustni dogovor, že po naravi stvari ne more biti v boljšem procesnem položaju, kot stranka, ki razpolaga z listino. Stranka, ki se sklicuje na (sporen) ustni dogovor o reklamiranju, mora zato že v trditveni podlagi predstaviti vsebino tega dogovora tako določno in konkretizirano, kot, če bi o njem obstajala listina, ki bi obveznosti in pravice strank specificirano opredelila. V konkretnem primeru pa tožena stranka o bistvenih sestavinah zatrjevanega dogovora o storitvah reklamiranja (o predmetu, obsegu in ceni teh storitev) ni navedla ničesar.

9. Glede porazdelitve dokaznega bremena za dejstvo, da je bilo blago plačano, je sodna praksa povsem stabilna in jasna. Dejstvo izvedenega plačila je v dokaznem bremenu stranke, ki ga zatrjuje, v konkretnem primeru tožene stranke. Ker je dejstvo plačila, zlasti pri finančnem poslovanju gospodarskih subjektov, praviloma dokumentirano (ne glede na način plačila) in zato tudi zelo enostavno dokazljivo, sodišča posrednim ali celo indičnim dokazom ne dajejo prevelike teže. Tožena stranka zato s trditvami, "da tožeča stranka blaga ne bi dobavila, če račun ne bi bil plačan" utemeljeno ni prepričala sodišča prve stopnje, da je račun plačala.

10. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 628,80 EUR, 20,00 EUR pavšal PTT, 22 % DDV).