Jedro

Napačno je strankino stališče, da pojem „sedanja vrednost“ iz prvega odstavka 44. člena ZDen zahteva primerjavo s tržno vrednostjo. Ustavno sodišče RS je namreč že pojasnilo, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavka 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) ne pomeni, da je pri določanju višine odškodnine treba upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe.

Glede na to, da metoda spremljanja cen kmetijskih zemljišč v Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije ni predpisana, sodišče meni, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano uporabilo ustrezen način zbiranja podatkov (iz uradno dostopnih cen kmetijskih zemljišč, ki jih pridobiva iz evidenc upravnih enot, ko le te odločajo o prodaji kmetijskih zemljišč).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Jesenice (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da se A.A. prizna pravica do denacionalizacije podržavljenih parc. št. 192, 193/1 in 196/8 vse k.o. ... (1. točka izreka); da se za navedene nepremičnine odmeri odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 1793,10 DEM (2. točka izreka); da se Slovenski odškodninski družbi d.d. naloži, da v roku 3 mesecev od pravnomočnosti te dopolnilne odločbe obveznice izroči skrbnici za posebni primer (3. točka izreka); da se za skrbnico za poseben primer postavi B.B. (4. točka izreka) in da so bili stroški postopka plačani po posebnem sklepu (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je B.B. dne 29. 11. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja pok. upravičenca A.A. Zemljišča, ki so predmet te odločbe, so bila podržavljena z odločbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. Zp 396/46-13 z dne 3. 5. 1946, izdano na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46). Pravni temelj pravice do denacionalizacije je 19. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 97/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen). Podržavljene parcele, v času podržavljenja št. 192, 193/1 in 196/8, vse vl. št. 440 k.o. ..., so v času odločanja parc. št. 193/1 vl. št. 440 k.o. ..., parc. št. 196/12, 190/2, 192, 190/1, 190/3 in 197/13, vse vl. št. 899 k.o. …. O parc. št. 193/1 je bilo že odločeno z odločbo št. 321-55/97 z dne 3. 5. 2000, s katero je bila parcela vrnjena v naravi. Ostale parcele so v lasti družbe A. d.d., ki po tretjem odstavku 16. člena ZDen ni zavezanka za vračilo. Vlagateljica je z vlogo z dne 9. 4. 2010 zahtevala denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Upravni organ je ugotovil, da je predmetne parcele treba vrednotiti kot kmetijska zemljišča. Na tak status kaže akt o določitvi upravljavca (na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je zemljišče prešlo v upravljanje Ministrstva za kmetijstvo LRS), iz Odloka o gradbenih okoliših v občini Jesenice iz leta 1957 pa izhaja, da do leta 1957 za območje Občine Kranjska Gora ni bil sprejet noben planski akt, ki bi predmetna zemljišča uvrščal med stavbna. Zato se vrednost izračuna po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok). Upravni organ je podatke o površinah, kulturah in bonitetnih razredih povzel iz potrdila Geodetske uprave št. Z8 z dne 15. 5. 1997, količnik za katastrski okraj Kranjska Gora in po predpisani formuli (m2 x izhodiščna vrednost zemljišča x količnik) izračunal, da skupna vrednost premoženja znaša 1793,10 DEM. Predlagateljica je izračunu ugovarjala in zahtevala odškodnino po tržni vrednosti, sklicujoč se na drugi odstavek 5. člena Odloka in na odločbo Ustavnega sodišča U-I-82/92-27 z dne 11. 11. 1993. Upravni organ njenih pripomb ni sprejel. Nanje je odgovoril, da izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka pristojno ministrstvo ni spremenilo. Zato se upošteva ta predpis in izhodiščna vrednost 3,94 DEM za m2. Glede statusa zemljišč pa se je skliceval na kriterij, ki ga je oblikovala sodna praksa in po katerem se za stavbno šteje zemljišče, ki je bilo z aktom o podržavljenju ali s planskim aktom, veljavnim v času podržavljenja, opredeljeno kot stavbno. Ostala zemljišča se vrednotijo kot kmetijska.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo. Menil je, da je glede na ugotovljeno stanje zemljišč v času podržavljenja prvostopenjski organ pravilno uporabil Odlok, po katerem je izhodiščna vrednost 3,94 DEM za m2. Pojasnjuje, da na podlagi 5. člena Odloka redno spremlja gibanje cen kmetijskih zemljišč na podlagi podatkov iz ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč, ki se vlagajo pri upravnih enotah v postopkih po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih ter na podlagi teh podatkov ugotavlja, da so cene kmetijskih zemljišč po posameznih območjih Slovenije v posameznih obdobjih presegle z Odlokom ugotovljeno izhodiščno vrednost zemljišča za več kot 10 %, kar pa ne velja za povprečno vrednost kmetijskih zemljišč v Republiki Sloveniji, ki se izračunava na podlagi podatkov za celotno območje Slovenije. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe, da bi bilo treba upoštevati sedanji status zemljišč in na tej podlagi določiti odškodnino, ki bi ustrezala vrednosti zemljišč na današnji dan.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se predmetne parcele nahajajo neposredno ob hotelu B., na njih je sezidan športni park in so kot take stavbne parcele in ne kmetijska zemljišča. Upravni organ je postopal nepravilno, saj bi moral njihovo vrednost ugotavljati po statusu, ki ga imajo zemljišča v času vračanja. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/92-27 z dne 11. 11. 1993, v kateri je to sodišče razlogovalo, da se v primerih, ko vrnitev v naravi ni možna, denacionalizacija opravi s plačilom odškodnine. Če vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti po merilih, določenih z ZDen, se uporablja Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Ustavno sodišče je tudi navedlo, da mora Navodilo temeljiti na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Ustavno sodišče je razveljavilo prvi in drugi odstavek 11. člena Navodila, ker mimo zakona opredeljujeta, katera zemljišča se štejejo za stavbna. Stavbna zemljišča so lahko različne vrste in gre zato za različno višino odškodnine, vendar pa mora biti osnova vrednost zemljišča na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. V spisu se nahajajo starejši dokumenti Občine Kranjska gora, iz leta 1999, iz katerih izhaja, da se predmetne nepremičnine nahajajo v območju stavbnih zemljišč. Upravni organ bi moral pridobiti novo poročilo Občine Kranjska Gora, s katerim bi se ta opredelila glede statusa zemljišč, ter nato izračunati tržno vrednost zemljišč na današnje stanje. Pomembno je stanje leta 1946 in ne leta 1957, o katerem pa prvostopenjski organ ne pove nič. Tožeča stranka navaja, da je zemljišče že takrat bilo stavbno, saj je predstavljalo funkcionalno zemljišče ob stavbi in samo stavbišče stavbe, ki je bila v postopku nacionalizacije zaplenjena. Iz dokumentov je razvidno, da je šlo za vilo A.A., ki je bila prodana Ministrstvu za obrambo. Zato je brezpredmetno sklicevanje na odlok iz leta 1957, saj po tem tam sploh ne bi smela stati vila, ki je bila izvzeta iz nacionalizacije, pa gotovo ni bila zgrajena v gozdu, ampak sredi parcel, ki so predmet tega postopka. Treba je upoštevati dejansko stanje in ne stanja v zemljiški knjigi. Prvostopenjski organ bi moral opraviti ogled na kraju samem in se dejansko prepričati, da je bilo v času zaplembe zemljišče dejansko stavbno zemljišče. Pa tudi če gre za kmetijsko zemljišče, je treba odškodnino določiti pravično, glede na smisel Odloka. Ta predvideva, da se v primeru, če pristojno ministrstvo ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem odloku, večja od 10 %, določi nova izhodiščna vrednost. Smisel predpisa je torej ohranjati odškodnino za odvzeto zemljišče, ki ni vrnjeno v naravi, v višini, ki ne more biti nižja od 90 % tržne cene. Tržna cena za tovrstna zemljišča se v Kranjski Gori giblje okoli 20 EUR in zato odškodnina ne bi mogla biti nižja od 18 EUR za m2. Pasivnost ministrstva ne more biti strankam v škodo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči tako, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek, podrejeno pa, da sodišče samo odloči o stvari. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o višini odškodnine za podržavljene parcele. Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje odškodnino pravilno določil glede na vrednost nepremičnin, ki jih je v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZDen na podlagi Odloka ovrednotil kot kmetijska zemljišča. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. ZDen ne določa, katera zemljišča se štejejo za stavbna in katera za kmetijska, vsebinske opredelitve statusa zemljišč pa tudi ni v veljavnih v podzakonskih aktih, saj bi bilo v takem primeru prekoračeno zakonsko pooblastilo urejanja (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I- 82/97 z dne 11. 11. 1993). Po oceni Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 pa so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Ta zemljišča ne predstavljajo posebne kategorije stavbnih zemljišč, čeprav je bila pozneje njihova namembnost spremenjena (3. točka obrazložitve).

Po tretjem odstavku tega člena se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Vlade RS. Na tej podlagi izdan Odlok v 1. členu predpisuje, da se z njim določa način vrednotenja kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ne glede na to, ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost. V skladu s prej navedenimi pravnimi podlagami je ugotovitev upravnega organa, da so podržavljene parcele kmetijska zemljišča. Kot konkretno podlago za tak sklep je upravni organ navedel akt o določitvi upravljavca podržavljenega premoženja (iz akta, ki je v upravnem spisu in s katerim so bila zaplenjena zemljišča prenesena v upravljanje Državnemu gozdnemu gospodarstvu Bled, sodišče ugotavlja, da se nanaša na parc. št. 194 in 195, ki pa nista predmet obravnavanega postopka) in Odlok o gradbenih okoliših v Občini Jesenice iz leta 1957, iz katerega izhaja, da so predmetna zemljišča še 11 let po podržavljenju ležala izven meje gradbenih okolišev.

Trditev tožeče stranke, da dokumenti iz leta 1999 izkazujejo, da se podržavljene parcele nahajajo v območju stavbnih zemljišč, za odločitev ni pomembna, ker izhaja iz njenega napačnega stališča (je v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen), da se upošteva stanje podržavljenih parcel v času vračanja. Kolikor tožeča stranka ugovarja, da se upravni organ ni opredelil o stanju v letu 1946, ko so bile parcele zaplenjene, sodišče meni, da njegova razlaga, da iz Odloka o gradbenih okoliših v Občini Jesenice iz leta 1957 izhaja, da so parcele še 11 let po podržavljenju ležale izven gradbenih okolišev, jasno izraža, da so bile v letu 1946 kmetijska zemljišča. Strankina trditev, da so bile v času podržavljenja stavbna zemljišča, saj so predstavljala funkcionalno zemljišče ob stavbi in samo stavbišče stavbe, pa so tožbena novota, ki jo sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Da naj bi šlo za stavbna zemljišča, je namreč tožeča stranka navedla šele v tožbi; da bi take ugovore uveljavlja v upravnem postopku, sodišče v upravnem spisu ni zasledilo, niti se na tako trditev ni opirala v pripombah na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 14. 6. 2010. Ker gre za navedbo o dejstvu, ki bi jo lahko podala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi prej navedene določbe ZUS-1 odklonilo presojo njene utemeljenosti in tudi izvedbo dokaza (ogled na kraju samem) v zvezi s tem.

Napačno je po presoji sodišča tudi strankino stališče, da pojem „sedanja vrednost“ iz prvega odstavka 44. člena ZDen zahteva primerjavo s tržno vrednostjo. Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, s katerim je presojalo 13. in 14. člen Navodila (navedena člena urejata vrednotenje stavbnega zemljišča, ki temelji na izhodiščni vrednosti kmetijskega zemljišča) pojasnilo, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavka 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) ne pomeni, da je pri določanju višine odškodnine treba upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe. Ocenilo je, da po metodi vrednotenja glede na stanje zemljišč ob podržavljenju in glede na vrednost takega zemljišča ob uveljavitvi ZDen, vsi upravičenci dobijo enako višino odškodnine za m2 zemljišča. Ohranjanje realne vrednosti višine odškodnine je zagotovljeno s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta (prej DEM, sedaj EUR). Menilo je, da bi bili upravičenci celo v ustavno nedopustnem različnem položaju, če bi se vrednost odškodnine določala glede na tržno vrednost zemljišča v času odločanja o denacionalizaciji, saj bi za enako zemljišče prejeli večjo ali manjšo odškodnino zgolj zaradi sprememb tržnih cen zemljišča. Poudarilo je tudi, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na civilno pravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja in da na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Tudi v sklepu št. U-I-137/98 z dne 18. 3. 1999 je presodilo, da je bil zakonodajalec upravičen, da glede na posebnosti, ki jih je povzročilo podržavljenje in dalj časa trajajoče stanje podržavljenja, na poseben način uredi odškodovanje in sprejme poseben predpis za to. Tako razmere, v katerih je zakonodajalec uzakonil denacionalizacijo, in razmere, v katerih se ta izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin.

Nazadnje mora sodišče zavrniti še tožbeni očitek o nepravilni uporabi oziroma o neusklajenosti 5. člena Odloka, ki določa, da če Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je dolžno tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem odloku, večja od 10 %, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da se za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščna vrednost, določena v 4. členu odloka na 3,94 DEM/m2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v svoji odločbi odgovorilo, da se izhodiščna vrednost za m2 zemljišča ni spremenila. Pojasnilo je, da redno spremlja gibanje cen kmetijskih zemljišč na podlagi podatkov iz ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč, ki se vlagajo pri upravnih enotah v postopku po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih. Ugotavlja, da so cene kmetijskih zemljišč po posameznih območjih Slovenije v posameznih obdobjih presegle z Odlokom ugotovljeno izhodiščno vrednost za več kot 10 %, kar pa ne velja za povprečno vrednost kmetijskih zemljišč v Republiki Sloveniji, ki se izračunava na podlagi podatkov za celotno območje Slovenije. Sodišče nima pomislekov, zaradi katerih navedenega pojasnila ne bi moglo sprejeti. Ministrstvo je pojasnilo, kako pridobiva relevantne podatke. Glede na to, da metoda spremljanja cen kmetijskih zemljišč v Odloku ni predpisana, sodišče meni, da je uporabilo ustrezen način zbiranja podatkov (iz uradno dostopnih cen kmetijskih zemljišč, ki jih pridobiva iz evidenc upravnih enot, ko le te odločajo o prodaji kmetijskih zemljišč), v verodostojnost njihove obdelave pa ne dvomi.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.