Jedro

Izhodišče za presojo spornih vprašanj v tej zadevi je, da je treba upoštevati naravo in predmet sporne najemne pogodbe. Namen najemne pogodbe ni prepustitev posesti in uporabe v zameno za plačilo, temveč izvajanje gospodarske javne službe, zlasti pa varovanje okolja (najemnina je po vsebini le strošek amortizacije infrastrukture). Zato najemne pogodbe ni mogoče presojati ločeno od vseh predpisov, ki urejajo varstvo okolja in gospodarskih javnih služb, zlasti pa ne ločeno od koncesijske pogodbe, na podlagi katere je bila najemna pogodba sploh sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.198,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 63453/2015 z dne 28.5.2015 za znesek 171.956,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški (iz naslova najemnine za infrastrukturo odlagališča odpadkov S.G. za obdobje oktober 2014 do februar 2015), ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče ne obstaja in toženi strani naložilo v plačilo pravdne stroške. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje dejavnosti zbiranja, prevoza in odlaganja zaradi predelave ali odstranjevanja komunalnih nenevarnih odpadkov sklenili najemno pogodbo o prenosu infrastrukture in najemu infrastrukture. Pogodba je bila sklenjena za čas veljavnosti koncesijske pogodbe. Na podlagi odločbe pristojnega inšpektorata je tožena stranka morala prenehati z izvajanjem odlaganja odpadkov na odlagališču S.G., vse njene aktivnosti za pridobitev okoljevarstvenega soglasja za nadaljnje obratovanje odlagališča so bile neuspešne, prav tako pa je bil zavrnjen tudi njen predlog za zaprtje odlagališča. Tožena stranka je v skladu s predpisi še vedno upravljalec odlagališča. Sodišče je zato ugotovilo, da predmet odlagališča še vedno obstaja, da ima sicer napako, vendar ta izvira iz sfere tožene stranke, zato se le-ta na napako ne more sklicevati. Prav tako tožena stranka ni izvedla ničesar, da bi na podlagi spremenjenih okoliščin dosegla znižanje najemnine. Ker torej pogodba še vedno velja, tožena stranka tudi ni izkazala, da dela infrastrukture v spornem obdobju ni uporabljala, je dolžna plačati najemnino v višini izstavljenih računov. Toženkini pobotni ugovori pa so bili zavrnjeni predvsem iz razloga, ker ni postavila konkretiziranih trditev o višini škode.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Najprej napada materialnopravno stališče sodišča, da pogodba lahko ostane v veljavi kljub popolni evikciji, če napaka izvira iz sfere najemnika. Do prenehanja po zakonu namreč po mnenju toženke pride ne glede na to, iz čigave sfere izvira napaka. V nadaljevanju pritožnik meni, da napaka ne izvira iz njegove sfere. Vzrok za upravne odločbe je bilo dejstvo, da tožeča stranka ni zagotovila finančnega jamstva. Gre namreč za dolžnost občine. Bistveno je, da je tožena stranka odstopila od najemne pogodbe in gospodarsko javno infrastrukturo izročila tožeči stranki, kar je posvedočeno v notarskem zapisu. Do te bistvene okoliščine se sodišče sploh ni opredelilo, čeprav je dokazno breme, da tožena stranka uporablja infrastrukturo, na tožeči stranki, tožena namreč ne more dokazovati negativnega dejstva. V nadaljevanju se pritožba podrobneje ukvarja z vsakim od gornjih očitkov. Nezmožnost nadaljnje uporabe predmeta dejansko pomeni nesmiselnost nadaljevanja najemne pogodbe. Tožena stranka ni najela konkretne nepremičnine in konkretnih strojev, temveč infrastrukturo za opravljanje gospodarske javne službe, ki ni več mogoče, zato je ta infrastruktura za toženo stranko brez vrednosti. Obstoja predmeta pogodbe tako ni mogoče presojati ločeno od namena pogodbe, kar pomeni, da odlagališče za toženo stranko obstoji zgolj in samo, če ga lahko uporablja v skladu z najemno koncesijsko pogodbo. Iz listin izhaja, da je bil projekt pridobivanja okoljevarstvenega soglasja skupen projekt tožene stranke in občin, pri čemer je bilo dovoljenje na koncu zavrnjeno zaradi neobstoja finančnega jamstva. Razlogi sodbe glede tega, da naj bi bil strošek finančnega varstva vključen v ceno storitve, so nerazumljivi in jih ni mogoče preizkusiti. Taki zaključki so tudi napačni in protispisni. Sodišče se sklicuje na pravilnik iz leta 2009, hkrati pa povzema nesporno dejstvo, da od leta 2001 tožeča stranka ni potrdila elaborata, ki bi omogočil dvig cene, tako da je nemogoče, da bi bil strošek finančnega jamstva vključen v ceno. Sodišče je napačno ugotovilo dejstvo, ki je bilo sicer med strankama nesporno, in sicer je ugotovilo, da so sredstva bila zbrana, čeprav to ne drži. Finančno jamstvo je vzpostavljeno v javnem interesu, tožeča stranka dviga cene storitve ni dopustila, hkrati pa je od tožene stranke dobila vrnjena vsa sredstva investicijskega evra, zato tožena stranka ni imela nobenih sredstev, da bi lahko zagotovila finančno jamstvo. Če bi sredstva zagotavljala iz svojega premoženja, bi postopala v škodo ostalih lastnikov. Dejansko Uredba ne izključuje, da bi lastniki javne infrastrukture zagotavljali finančno jamstvo, kar je še posebej nujno v primerih, ko to ni bilo omogočeno izvajalcu javne službe. Ker bi morala finančno jamstvo zagotoviti tožeča stranka, krivda za napako ne izvira iz sfere tožene stranke. Napačna je ugotovitev sodišča, da nobena od strank ni zatrjevala odstopa od pogodbe. Tožena stranka je namreč ves čas zatrjevala to dejstvo, priložila je tudi notarski zapis, iz katerega izhaja, da je gospodarsko infrastrukturo predala tožeči stranki. V dopisu je navedla, da v tem delu odstopa od pogodbe in zahteva znižanje zakupnine. Notarski zapis je javna listina in kot taka šteje za resnično, če se ne dokaže drugače. Tožena stranka je s časopisnimi članki izkazala, da je posest odlagališča prevzela tožeča stranka. Sodba je v tem delu v celoti napačna in krši toženkine ustavne pravice. Poleg tega je napačen tudi zaključek, da se v zvezi s koncesijsko pogodbo ni spremenilo nič, saj sta stranki sporazumno ugotovili, da se odpadke odvaža na nadomestno odlagališče. Sporazumna sprememba lokacije pa bistveno vpliva na veljavnost najemne pogodbe za prejšnje odlagališče. Tožena stranka iz previdnosti še navaja, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe o zapiranju odlagališču in da upravljalec delujočega odlagališča ni nujno isti kot upravljalec zapiranja odlagališča. V nasprotju sta si ugotovitvi sodišča, da bi tožena stranka morala poskrbeti za zapiranje odlagališča in da bi morala izkazati, da nekatere infrastrukture ne uporablja več. Tožena stranka se strinja, da je dolžna plačevati najemnino za zbirni center, ki ga dejansko uporablja, v zvezi s čimer je podala zadostno trditveno podlago (notarski zapis). Breme dokazovanja, da tožena to opremo kljub temu uporablja, je na tožeči stranki. Prav tako je tožeča stranka tista, ki določa višino najemnine. Če sodišče meni, da je mogoče uporabiti 12. člen pogodbe, bi moralo zavrniti vsaj zahtevka za januar in februar 2015. Protispisna je ugotovitev, da je tožena stranka predložila zgolj izločeno infrastrukturo za leto 2016, saj je to storila tudi za leto 2014. 3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke glede odločilnih dejstev tudi obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Izhodišče za presojo spornih vprašanj v tej zadevi je, da je treba upoštevati naravo in predmet sporne najemne pogodbe. Namen najemne pogodbe ni prepustitev posesti in uporabe v zameno za plačilo, temveč izvajanje gospodarske javne službe, zlasti pa varovanje okolja (najemnina je po vsebini le strošek amortizacije infrastrukture). Zato najemne pogodbe ni mogoče presojati ločeno od vseh predpisov, ki urejajo varstva okolja in gospodarskih javnih služb, zlasti pa ne ločeno od koncesijske pogodbe, na podlagi katere je bila najemna pogodba sploh sklenjena.

7. V času sklenitve pogodbe je že veljala Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 53/2009), ki je določala, da morajo obstoječa odlagališča pridobiti okoljevarstveno soglasje, brez tega soglasja pa lahko delujejo največ do pravnomočnosti odločbe o izdaji okoljevarstvenega soglasja. Stranki sta se dogovorili, da bo potrebna dovoljenja za opravljanje dejavnosti pridobila tožena stranka (12. člen koncesijske pogodbe). Odločba o zavrnitvi okoljevarstvenega soglasja za odlagališče S.G. je postala pravnomočna 16.11.2012 (odločba Upravnega sodišča), dne 21.12.2012 pa je pristojni inšpektorat izdal odločbo, s katero je toženi stranki prepovedal odlaganje nenevarnih odpadkov na odlagališču S.G.. Agencija RS za okolje pa je toženi stranki zavrnila tudi predlog za izdajo odločbe o zaprtju odlagališča. Na odlagališču nesporno še vedno deluje zbirni center, katerega upravljalec je tožena stranka.

8. Tožena stranka pa je še vedno upravljalec tudi na preostalem delu odlagališča, za katerega zatrjuje, da ga ne uporablja več za svojo dejavnost. Upravljalec odlagališča je postala na podlagi koncesijske pogodbe za odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v centru za ravnanje odpadkov, ta pogodba še vedno velja, v pogodbi o odvozu odpadkov na P. ni bilo določeno, da določbe koncesijske pogodbe, zlasti določba 11. člena, ne veljajo več. Navsezadnje je tožena stranka tudi sama ravnala kot upravljalec, saj je vlagala ustrezna pravna sredstva, s katerimi je želela doseči zaprtje odlagališča. Upravljalec odlagališča je namreč po 18. točki 2. člena Uredbe oseba, ki je odgovorna za odlagališče in ga upravlja med njegovo gradnjo, odlaganjem odpadkov, izvedbo zapiralnih del in po zaprtju. Obveznosti v zvezi z zapiranjem odlagališča torej niso neke naknadno prevzete obveznosti, temveč obveznosti, ki so sestavni del obveznosti, prevzetih s koncesijsko pogodbo. Zato ni pomembno, ali sta pravdni stranki naknadno sklenili še kakšno pogodbo v zvezi z zapiranjem, ali ne. Interventni ukrep tožene stranke, na katerega se sklicuje pritožnica, ne pomeni, da je tožeča stranka odlagališče prevzela v posest in postala njegov upravljalec. Odlagališče odpadkov in s tem dolžnost izvajanja preventivnih ukrepov, čemur prvenstveno služi najeta infrastruktura, obstaja vse dokler odlagališče ni sanirano in izdana odločba pristojnega organa o njegovem zaprtju. Odlagališče torej še ni zaprto, na njem je zbirni center, tožena stranka še vedno izvaja gospodarsko javno službo zbiranja, odlaganja in predelave nenevarnih odpadkov in je tudi še vedno upravljalec odlagališča, in že iz tega razloga o popolni evikciji ni mogoče govoriti. Tudi sicer pa gre v predmetni zadevi po mnenju pritožbenega sodišča kvečjemu za stvarno napako, saj predmet najema nima dogovorjenih lastnosti (nima okoljevarstvenega soglasja). Za pravno napako namreč gre, kadar ima na predmetu najema kakšno pravico tretji.

9. To pa hkrati tudi pomeni, da predmet najema še obstoji, le stvarno napako ima. Najemna pogodba zgolj iz tega razloga ni prenehala (tudi sicer se tožena stranka ne zavzema za prenehanje pogodbe v celoti). Kot je toženi stranki pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so se sicer res spremenile okoliščine, vendar tožena stranka v zvezi s tem ni postavila nobeni zahtevkov.

10. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na delno odpoved pogodbe, o čemer se je sodišče prve stopnje opredelilo. Kot že zgoraj povedano, določb najemne pogodbe ni mogoče razlagati brez upoštevanja določb koncesijske pogodbe. Najemna pogodba preneha, če preneha koncesijska pogodba. Ta pa lahko preneha tudi z odpovedjo, vendar po posebnem postopku (sodna odpoved), ki pa ga tožena stranka ni uporabila. Strožja ureditev prenehanja koncesijske in posledično najemne pogodbe je v skladu z naravo njunega predmeta. Najemna pogodba v 12. členu predvideva tudi možnost izločitve posamezne infrastrukture iz najema, vendar po posebnem postopku, ki predvideva predajni zapisnik, ki ga podpišeta obe stranki. Notarski zapis o dejstvih, podpisan zgolj s strani tožene stranke, ni v skladu s citirano določbo, zato v razmerju do tožeče stranke nima pravnega učinka.

11. Tožena stranka bi lahko imela jamčevalne zahtevke, vendar le, če bi napaka izvirala iz sfere najemodajalca. Ta okoliščina se sicer domneva, vendar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeči stranki uspelo izkazati, da napaka ne izvira iz njene sfere. V vseh upravnih postopkih je (tudi v skladu z dogovorom med strankama) kot stranka nastopala samo toženka (in nikoli tožnica). Vloga za izdajo okoljevarstvenega soglasja je bila zavrnjena, ker tožena stranka ni predložila vseh prilog, zlasti pa ne finančnega jamstva za izvedbo vseh ukrepov varstva okolja, določenih v okoljevarstvenem dovoljenju, za ves čas med obratovanjem, zapiranjem in po zaprtju odlagališča, in sicer v obliki bančne garancije, zavarovalne police ali namenskega depozita. Gre za financiranje aktivnosti, ki jih upravljalec mora izvajati v vsakem primeru, finančno jamstvo je namenjeno le za primer, da upravljalec svojih obveznosti glede varovanja okolja ne bi izpolnjeval in bi jih namesto njega morala izpolniti država. Pri izračunu višine finančnega jamstva se namreč upošteva ukrepe, ki jih mora upravljavec odlagališča izvajati glede obratovanja, zapiranja in po zaprtju odlagališča, v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem ali odločbo o zapiranju. Že glede na naravo navedenih instrumentov zavarovanja je jasno, da te instrumente zagotovi upravljalec (in izvajalec javne službe, ki tudi zaračunava storitve končnim uporabnikom). Navsezadnje je tako izrecno določeno v Uredbi. Res bi lahko finančno jamstvo upravljalcu zagotovila tudi tožeča stranka v obliki poroštvene izjave, vendar to ni njena obveznost, zlasti ta obveznost ne izhaja iz koncesijske pogodbe, poleg tega je treba upoštevati, da tožeča stranka ni plačnik storitve odlaganja odpadkov, temveč so to uporabniki (1). Tožena stranka nikjer ne pove točno, za kakšno višino jamstev gre in koliko bi bil njen dejanski strošek za zagotovitev na primer bančne garancije, prav tako niti ni poskusila izkazati, da sredstev v potrebni višini nima. Ob upoštevanju dejstva, da je bil strošek zapiranja odlagališča (kar je po vsebini v precejšnjem delu enako zahtevanemu finančnemu jamstvu) vedno sestavni del cene, je na podlagi vsega povedanega zaključek, da je za nepridobitev finančnega jamstva odgovorna tožena stranka, pravilen.

12. Tožena stranka s sklicevanjem na nesoglasje tožeče stranke za dvig cen komunalnih storitev ne more uspeti. Zaradi nespoštovanja obveznosti s strani tožeče stranke bi sicer od nje lahko zahtevala odškodnino, vendar doslej ni postavila sklepčnega odškodninskega zahtevka (zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem pritožba ne napada).

13. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka je v spis po izteku roka za pritožbo vložila pripravljalno vlogo, v kateri je navajala, da je svojo obveznost delno poravnala (glede infrastrukture, ki ni bila predmet notarskega zapisa). Te vloge pritožbeno sodišče kot prepozne ni moglo upoštevati, poleg tega se nanaša na dejstva, nastala po izdaji izpodbijane sodbe.

14. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.198,36 EUR (strošek sestave odgovora na pritožbo, povečan za materialne stroške in DDV).

Op. št. 1: Pritožbeno sodišče še dodaja, da sta pravdni stranki že ob sklenitvi koncesijske in najemne pogodbe vedeli, da bo treba pridobiti okoljevarstveno soglasje po novih predpisih, kljub temu pa se nista dogovorili, da bo finančno jamstvo morala zagotoviti tožeča stranka. Strošek za toženo stranko torej ni bil nekaj nepričakovanega.