Jedro

V pravdi zaradi motenja posesti je proti sklepu o začasni odredbi dovoljen ugovor, razen če poseben predpis določa drugače (npr. 442. člen Zakona o pravdnem postopku). V primeru, ko sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti po določbi 442. čl. ZPP, zoper tak sklep ni posebne pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tožene stranke proti sklepu z dne 14.10.1994 pod opr. št. P ....., s katerim je sodišče izdalo začasno odredbo. Tako je odločilo zato, ker je bila začasna odredba izdana po določilu 442. člena Zakona o pravdnem postopku in proti takemu sklepu ni dovoljena posebna pritožba.

Proti temu sklepu se je zaradi bistvene kršitve postopkovnih določil pritožila tožena stranka, ki predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da sodišče prve stopnje ni izdalo začasne odredbe po določilu 442. člena Zakona o pravdnem postopku, saj v konkretnem primeru ne gre za odvrnitev preteče nevarnosti protipravne poškodbe ali preprečitev nasilja ali odvrnitev nenadomestljive škode. Po njenem škoda, ki jo navaja sodišče, ni nenadomestljiva in se da oceniti v denarju. Zato meni, da je sodišče lahko izdalo le začasno odredbo po določilih Zakona o izvršilnem postopku, proti kateri sme stranka ugovarjati.

Sicer pa je tudi proti sklepu o izdaji začasne odredbe po določilih Zakona o pravdnem postopku dovoljen ugovor.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je iz obrazložitve sklepa o začasni odredbi ugotovilo, da je sodišče izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti. Tako je izrecno navedeno na drugi strani obrazložitve sklepa z dne 14.10.1994 pod opr. št. P ..... in tak je tudi pouk o pravnem sredstvu, kjer navedeno, da po določilu 442. člena Zakona o pravdnem postopku (očitno je napačno zapisan čl. 242 ZPP) ni posebne pritožbe.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na sklep Okr. s. Maribor z dne 21.7.1970, Gž 441/70, objavljen v Poročilu VS Sl., št. II/1970, str. 31-33 in v delu T. Frantarja: Stvarno pravo..., GV, Ljubljana 1993, str. 355, vendar spregleda opombo pod navedeno odločbo. V letu 1978 je bil namreč sprejet nov Zakon o izvršilnem postopku in Vrhovno sodišče SRS je v zvezi s tem sprejelo nečelno pravno mnenje o možnosti ugovora proti sklepu o izdaji začasne odredbe po določilih Zakona o izvršilnem postopku, toda: "če posebni predpis glede začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, določa drugače, je pravno sredstvo zoper sklep o začasni odredbi pritožba, tako kot to določa ta predpis (npr. 442. člen Zakona o pravdnem postopku)" (glej Poročilo o sodni praksi VS SRS št. I/86, str. 24).

Ker se je torej sodišče druge stopnje iz sklepa o začasni odredbi prepričalo, da jo je izdalo prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti po določilu 442. člena Zakona o pravdnem postopku, ni presojalo njene vsebine, marveč je glede na določilo 442. člena Zakona o pravdnem postopku, ki prepoveduje posebno pritožbo, in glede na sodno prakso zavrnilo pritožbo (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. (55/92) je uporabilo po pooblastilu 14. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/90 in RS št. 55/94), obojna pa na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).