11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A., Ž., Z. Z., ki jo zastopa B. B. iz V., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 94/2001 z dne 7. 3. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 320/2000 z dne 7. 6. 2001 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 162/1998 z dne 4. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo in delno zavrglo zahtevek ustavne pritožnice, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine (izgubljenega dobička) zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov. V preostalem delu je odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi. Pritožnica s pritožbo ni uspela, Vrhovno sodišče pa je revizijo zavrnilo.

2.Ustavna pritožnica odločitvam sodišč nasprotuje. Navaja, da je bila nasprotna stranka (takrat država SFRJ) v postopku močnejša stranka, ki je svoje procesne pravice zlorabljala, sodišča pa so to dopuščala in s tem kršila drugi odstavek 14. člena Ustave.

Meni, da so sodišča na vseh stopnjah napačno uporabila materialno pravo, ker so ji odrekla pravico do obresti, ki ji gre po samem zakonu, s tem pa naj bi bili kršeni 14., 23. in 33. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj bi kršilo zakon, ko je fingiralo, da je pritožnica umaknila tožbo, medtem ko je pritožnica zahtevek le zmanjšala, prav tako pa naj bi revizijska sodba do take mere napačno presodila izpodbijano sodbo Višjega sodišča, da je zaradi nezakonite odločitve kršena pritožničina pravica do povračila škode po 26. členu Ustave. Višjemu sodišču očita, da je kršilo 1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijanih odločb same po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic lahko presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na sodne odločbe, ki so predmet ustavne pritožbe. Zato ni upoštevalo pritožničinih navedb o kršitvi procesnih pravil s strani sodišč, ki zadevajo ravnanje bivše SFRJ v času pred izdajo izpodbijane sodbe. Predmet te ustavne pritožbe je namreč le sodba, v kateri sta kot nasprotni stranki nastopali Republika Slovenija in Zvezna republika Jugoslavija. Ustavno sodišče ni presojalo niti pritožničinih navedb, da je Višje sodišče kršilo ZPP, saj pritožnica v zvezi s temi kršitvami ni zatrjevala kršitev ustavnih pravic.

4.Pravna enakost, ki jo zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave, je splošno načelo, ki se v postopkih pred sodišči izraža kot načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz 22. člena Ustave izhaja, da mora sodišče v postopku spoštovati procesno ravnotežje in stranke obravnavati enakopravno. Pritožnica sicer zatrjuje kršitve 23. in smiselno tudi 22. člena Ustave, vendar jih s trditvami, da ji sodišča niso prisodila odškodnine v obliki obresti od vtoževanih zneskov, ne more uspešno uveljaviti.

Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sta 22. in 23. člen Ustave po svoji naravi ustavni procesni jamstvi, kršitve procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev po vsebini napačna.

5.Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi protizakonitega ravnanja državnih organov, Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v pravdnem postopku. Glede na navedeno pritožnica ne more uspeti z navedbami, da ji je bila zaradi nezakonite odločbe Vrhovnega sodišča kršena ustavna pravica do povračila škode. Za kršitev 26. člena Ustave bi lahko šlo le v primeru, če bi bilo stališče sodišča z vidika pravice do povrnitve škode zaradi protipravnega ravnanja nesprejemljivo. Tega pa sodišču, ki je ugotovilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, in je zato zavrnilo zahtevek za plačilo obresti, ki je po trditvah pritožnice njen izgubljeni dobiček, ni mogoče očitati. Tudi če bi bil očitek, da je izpodbijana sodba nezakonita, utemeljen, to še ne bi zadoščalo za sklep o kršitvi 26. člena Ustave.

7.Enako izhodišče velja tudi glede možnih kršitev 33. člena Ustave. Pritožnica očitno napačno razume pomen te ustavne pravice, ko meni, da nepravilna sodba, ki posega v njen premoženjskopravni položaj, že izkazuje kršitev pravice do zasebne lastnine. Pri presoji kršitev ustavnih pravic je bistveno, ali sodba temelji na takšnem pravnem stališču, ki je nezdružljivo s človekovimi pravicami, ne pa v ugotavljanju, ali je pravdno sodišče zakon uporabilo pravilno. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišča, ne pomeni, da je stališče, ki ga je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, v nasprotju s pravico do zasebne lastnine.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger