Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je brez soglasja strank na glavni obravnavi prebralo izpovedi dveh prič, ki sta bila prijeta kot begunca ob prestopu državne meje in zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj preden sta bila vrnjena v Republiko Hrvaško, kamor naj bi tudi ilegalno prišla iz Republike BiH, tja pa naj bi pripotovala z letalom iz Turčije. Po oceni pritožbenega sodišča je zaradi navedenih okoliščin pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prebralo izpovedi prič iz tehtnih razlogov.
Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako, da se obt. I. V. izrečena kazen 8 mesecev zapora zviša na 1 (eno) leto zapora, obt. R. T. pa se po čl. 311/II KZ izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora, po čl. 40 KZ se obt. I. V. izreče s t r a n s k a k a z e n izgona tujca iz države za 3 (tri) leta, sicer pa se pritožbi zagovornikov obtožencev zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I ZKP morata obtoženca plačati kot stroške pritožbenega postopka vsak povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.
Okrožno sodišče v Krškem je s citirano sodbo spoznalo obt. I. V. za krivega zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/II KZ, obt. R. T. pa zaradi pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/II v zvezi s čl. 27 KZ. Obt. V. je izreklo kazen 8 mesecev zapora, obt. T. pa 7 mesecev zapora, obema je v izrečeno kazen vštelo pripor. Obt. T. je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za 3 leta in odločilo, da morata obtoženca plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino vsak v znesku 50.000,00 SIT.
Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obt. T. zaradi kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in predlagal oprostitev obtoženca, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zagovornica obt. V. je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala oprostitev obtoženca, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji ter stroških postopka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z izrekom daljše zaporne kazni obema obtožencema, obt. V. pa še izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
Višji državni tožilec je na seji senata predlagal zavrnitev pritožb obeh zagovornikov in ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke.
Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbi zagovornikov obeh obtožencev nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je ob pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, svoje zaključke pa je tudi primerno obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča so zato neutemeljene pritožbene navedbe, češ da naj bi bil podan dvom v objektivnost prepoznave obtožencev s strani enega od beguncev, oziroma naj bi bila celo nezakonita, kajti iz podatkov v spisu je razvidno, da policisti niso delali nobene prepoznave niti na kraju, kjer so odkrili obtoženca in begunce niti na Policijski postaji v Brežicah, ampak sta begunca B. S. in B. N. takoj ob prijetju in potem še na policijski postaji pokazala obt. V. kot osebo, ki jih je vodila preko državne meje in to tudi podrobno opisala na zaslišanju pri dežurni preiskovalni sodnici. Izpoved priče S. P., češ da je Turek, s katerim je vodil razgovor, to je B. S. na kraju prijetja z roko pokazal proti obema obtožencema, češ da sta ju vodila preko državne meje, je subjektivno nedvomno resnična, vendar pa njegova drugačna izpoved v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je bil obt. V. tisti, ki je vodil begunce preko meje, obt. T. pa mu pomagal na opisani način. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravnanje obeh otožencev po skrbni analizi njunih zagovorov in izpovedi prič ter je zato neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da naj bi sodišče prve stopnje samo povzelo naključja v celoto, skonstruiralo dogodek in postopek vodilo celo pristransko.
Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker zagovornika obtožencev nista bila vabljena na zaslišanje prič B. in B., njuni izpovedi pa naj bi brez soglasja tudi nezakonito prebralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je dežurna preiskovalna sodnica zaslišala obe priči v okviru nujnih preiskovalnih dejanj dne 4.7.1999, oba obtoženca pa sta bila zaslišana 5.7.1999, ko sta jima bila določena tudi oba zagovornika po uradni dolžnosti, zaradi česar seveda nihče od njih ni mogel prisostvovati zaslišanju prič. Sodišče prve stopnje pa je v skladu z določilom čl. 340/I tč. 1 ZKP na glavni obravnavi tudi brez soglasja strank iz tehtnih razlogov utemeljeno prebralo izpovedi obeh prič, ki sta bila begunca, kot taka takoj vrnjena v Republiko Hrvaško, od koder sta prišla, tamkajšnji državni organi pa so ju nedvomno vrnili v Republiko Bosno in Hercegovino, kamor sta prvotno pripotovala z letalom iz Istanbula, pri tem pa je vprašljivo ali sta lahko ostala tam ali pa so ju vrnili v Turčijo.
Glede na take okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno prebralo obe izpovedi prič brez soglasja strank. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da naj bi begunca zaradi strahu in neznanja jezika poskušala prevaliti krivdo na slučajno mimoidoča obtoženca. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni nobenega pomisleka glede poti, po kateri so bili vodeni begunci ter se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi obtožencema izrečeni kazenski sankciji in ocenilo, da je sodišče prve stopnje, ki je sicer pravilno ugotovilo olajševalne in obteževalne okoliščine, vendarle olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in spremenilo v izpodbijani sodbi odločbo o kazenskih sankcijah ter obt. V. zvišalo kazen z 8 mesecev na 1 leto zapora, obt. T. pa je izreklo kazen 10 mesecev zapora. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazni obt. T. brez potrebe uporabilo omilitvena določila KZ, saj bi jih glede na zagroženo kazen zapora do 5 let uporabilo le, če bi obtožencu izreklo denarno kazen. Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da je obt. V. grobo izkoristil gostoljubnost naše države in mu je kljub temu, da ima tu tudi premoženje, izreklo kot primerno stransko kazen izgona tujca iz države za 3 leta.
Pritožbeno sodišče je zavrnilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroški kazenskega postopka, ki so bili odmerjeni obt. V., kajti iz podatkov v spisu je razvidno, da ima kar precejšnje premoženje in bo stroške nedvomno lahko plačal, ne glede na to, da pritožnica svojih pritožbenih navedb tudi ni posebej obrazložila.
Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, niti takih, na katere mora ob preizkusu izpodbijane sodbe v korist obtožencev paziti po uradni dolžnosti, je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter zavrnilo obe pritožbi zagovornikov obtožencev, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obema obtožencema pa določilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo povprečnine, in sicer vsakemu v znesku 50.000,00 SIT.