Jedro

Revidentka z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-94413/2013-2 z dne 20. 5. 2013, s katerim je prvostopenjski carinski organ sklenil, da je revidentka na podlagi izvršljive odločbe Mestne občine Ptuj dolžna plačati komunalni prispevek v višini 6.641,34 EUR z zamudnimi obrestmi in stroški za izdajo sklepa o izvršbi v višini 25,00 EUR ter da se izvršba opravi z rubežem revidentkinih denarnih sredstev. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 498-2-315/2013-3 z dne 31. 7. 2013, revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega carinskega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje in da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Up 322/2013 odločilo, da ima stranka pravno zavarovan interes, da v sporu izpodbija opravljena dejanja izvršbe, saj podaja dovoljene ugovore za presojo zakonitosti izvršenih dejanj (prenehanje obveznosti).

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.(1)

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2)

6. Revidentka z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.

7. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in sklep VSRS X Ips 211/2014 z dne 10. 12. 2015. (2) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.