Jedro

Uporaba določb XXVII. poglavja ZKP (postopek proti mladoletnikom) je vezana izključno na starostni kriterij, zato odvzem poslovne sposobnosti pri polnoletni osebi ne more utemeljiti obravnave po teh določbah.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega B. U. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil tri kazniva dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivo dejanje pranje denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1. S popravnim sklepom z dne 25. 3. 2013 je bil sklep o odreditvi pripora spremenjen tako, da se je iz izreka izpustil priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa je sklep ostal nespremenjen. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve Ustave RS. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obdolženčev zagovornik v izjavi z dne 19. 4. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata izhaja, da je bila pritožba usmerjena predvsem na izpodbijanje utemeljenega suma. Drugostopenjski sklep je zato samo v tem delu obrazložen, nima pa razlogov glede pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na obstoj utemeljenega suma. Tako je po mnenju zagovornika izostala zlasti obrazložitev, ki se nanaša na nedopustnost posega v prostost obdolženca glede na njegov osebni status, ki hkrati opredeljuje procesni status obdolženca. Opozarja, da je bila obdolžencu s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki N 35/95 z dne 6. 9. 1996 popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, postavljen pa mu je bil tudi skrbnik. Zunajobravnavni senat je opozoril le na časovno odmaknjenost sklepa o odvzemu poslovne sposobnosti, ni pa se opredelil do narave in posledic takšne odločbe. Odločba o odvzemu poslovne sposobnosti je konstitutivnega značaja, interese obdolženca, ki ima položaj osebe, ki še ni stara petnajst let (208. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR), pa varuje skrbnik (njegova žena). Sprememba obdolženčevega statusa brez ponovnega postopka, v katerem bi se ugotavljala njegova poslovna sposobnost, ni mogoča. Ker ima obdolženec položaj otroka (mladoletnika), bi bilo po mnenju zagovornika pri odreditvi pripora treba upoštevati določbe Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP) in določbo 472. člena ZKP, ki predpisuje izjemnost odreditve pripora zoper mladoletnika.

6.

Neutemeljen je očitek zagovornika, ki se nanaša na uporabo določb KOP in 472. člena ZKP v konkretnem kazenskem postopku. Čeprav je v civilnopravnem smislu položaj osebe, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, izenačen s položajem mladoletnika, ki še ni star petnajst let, to ne pomeni, da zoper polnoletno osebo, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, pripora ni mogoče odrediti oziroma ga je mogoče odrediti le po določbah XXVII. poglavja ZKP (postopek proti mladoletnikom). Uporaba določb navedenega poglavja ZKP je namreč vezana izključno na starostni kriterij, zato odvzem poslovne sposobnosti pri polnoletni osebi ne more utemeljiti obravnave po teh določbah. Lahko pa predstavlja eno od okoliščin, ki vzbuja sum v prištevnost te osebe ob storitvi kaznivega dejanja. Ker je izhodišče zagovornika, da ima obdolženec v konkretnem kazenskem postopku status otroka, očitno napačno, izostanek obrazložitve na tovrstne pritožbene očitke ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve. Vrhovnemu sodišču se zato tudi ni treba ukvarjati z očitki v zahtevi, ki temeljijo na izhodišču, da bi obdolžencu v kazenskem postopku morali priznati status otroka.

7.

Vrhovno sodišče se pridružuje presoji zunajobravnavnega senata, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne izključuje kazenske odgovornosti, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Prištevnost obdolženca se v kazenskem postopku domneva. Vrhovno sodišče je že pojasnilo,(1) da s um na obdolženčevo neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca uvede preiskava. Če je že ob sprožitvi kazenskega pregona podan sum, da gre za neprištevnega storilca, je namen preiskave to okoliščino razjasniti ter ugotoviti, ali so podani pogoji za vložitev predloga za izrek varnostnega ukrepa. Sum na obdolženčevo neprištevnost iz istih razlogov tudi ni ovira za odreditev pripora. Takoj, ko je zoper obdolženca, ki je v priporu, podan predlog za izrek varnostnega ukrepa, pa se takega obdolženca namesti v ustrezen zdravstveni zavod (drugi odstavek 491. člena ZKP). Odvzeta poslovna sposobnost torej avtomatično ne izključuje prištevnosti storilca ob izvršitvi kaznivega dejanja – takšen zaključek bo mogoč šele, ko bodo na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca (265. člen ZKP) razjasnjene vse okoliščine, ki so ključne za presojo, ali je storilec ob storitvi očitanega dejanja mogel razumeti pomen svojega dejanja in svoje ravnanje tudi obvladovati (29. člen KZ-1).

8.

Zagovornik v zahtevi tudi navaja, da zgolj teža kaznivega dejanja na zadošča za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti, ampak mora sodišče v sklepu obrazložiti vsaj eno okoliščino subjektivne narave. V nadaljevanju navaja, zakaj okoliščini, ki ju je navedla preiskovalna sodnica, ne moreta biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca, in opozarja, da drugih subjektivnih okoliščin v sklepu ni mogoče zaslediti. Ker iz pritožbe zagovornika ni razvidno, da bi bil v pritožbi (vsebinsko) uveljavljan očitek, ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve subjektivnih okoliščin pri ponovitveni nevarnosti oziroma na pravilnost presoje sodišč, da je ta priporni razlog podan, zahteva po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev glede tega očitka ni izpolnjena. Vrhovno sodišče zato utemeljenosti navedb zagovornika v tem delu ni moglo presojati (peti odstavek 420. člena ZKP). Enako velja tudi za trditve zagovornika, ki se nanašajo na objektivno možnost ponovitve kaznivega dejanja.

9. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izostala obrazložitev nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Kot je razvidno iz prvostopenjskega sklepa, ki mu je zunajobravnavni senat pritrdil, je bila presoja nujnosti odreditve pripora zaradi varnosti ljudi in njihovega premoženja (zlasti premoženja podjetij) opravljena. Ob takšni obrazložitvi sodišči nista bili dolžni še posebej navajati razlogov, zakaj hišni pripor v konkretnem primeru ne zadošča. Izjemnosti odreditve pripora v smislu 472. člena ZKP pa iz razlogov, navedenih v 6. točki obrazložitve te sodbe, sodiščema ni bilo potrebno utemeljevati.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbo VS RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 11. 2013.