Jedro

V obravnavani zadevi je šele Vrhovno sodišče v revizijski odločbi izpostavilo pomen neodgovora na šesto vprašanje Ponudbe. Na navedeno dejansko okoliščino bi ob pravilnem materialnopravnem stališču morali stranki opozoriti že nižji sodišči v okviru načela materialnega pravdnega vodstva. Če nista, to ne more iti v breme strank. Toženi stranki zato tudi ni mogoče očitati, da bi navedbe o tem, da odgovor na šesto vprašanje ni bil odločilen za odločitev skleniti zavarovalno pogodbo, morala podati že prej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.575,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 08. 1998 dalje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.487,71 EUR.

2. Tožeča stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da odgovor na šesto vprašanje ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja (v nadaljevanju ponudba) ni bil bistven za odločitev o tem, ali bo tožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo z zavarovancem ali ne. Odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj je tožena stranka šele v ponovljenem postopku navajala, da odgovor na šesto vprašanje ponudbe, na katerega tožničin mož ni odgovoril, ni bilo bistveno za sklepanje zavarovalne pogodbe in je bila torej tožena stranka s temi trditvami prepozna. Podati bi jih morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, podala pa jih je šele v ponovljenem sojenju. Sodba se ne more opirati na nedovoljeno trditveno podlago in dokaze, ki služijo utemeljevanju teh prepoznih trditev. Zaradi prepoznih trditev tožena stranka ni uspela dokazati, da odgovor na šesto vprašanje ni bistven. Toženkine trditve o pomembnosti vprašalnika so neutemeljene. To izhaja iz dejstva, da zavarovanec ni odgovoril na postavljeno vprašanje, tožena stranka pa je vseeno z njim sklenila zavarovalno pogodbo, kar je treba presojati v luči nasprotij, ko toženka najprej trdi, da bi resnični odgovori na vprašanja privedli do odklonitve sprejema v zavarovanje, medtem ko se toženka očitno ni zmenila za neodgovorjeno vprašanje. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na kršitev sodelovalne dolžnosti (neresničnost odgovorov na postavljena vprašanja) medtem, ko je imela možnost drugo kršitev te dolžnosti (neodgovor na eno izmed vprašanj) ugotoviti že pred sklenitvijo pogodbe. Sodišče bi moralo zato ugotoviti, da toženka sodelovalne dolžnosti zavarovanca sploh ni preverjala, oziroma ji očitno ni bila dovolj pomembna, saj bi lahko zavarovanca pozvala, naj odgovori na vprašanje, na katerega ni odgovoril. Sodba zato temelji na napačnih razlogih. Navaja še, da ni mogoče pritrditi stališču, da je določba 7. člena splošnih pogojev tožene stranke enopomenska. Zavarovanec je zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da se riziko, zaradi katerega bi zavarovalnica odklonila sprejem v zavarovanje, ni uresničil. Zavarovanec je plačeval premijo in v zvezi s tem opozarja, da toženka niti z besedo ne pojasni, zakaj ne vrne premije, ki jo je zavarovanec več let plačeval. Tudi, če je zavarovanec ravnal nepošteno, toženka zaradi njegovega nepoštenega ravnanja ne bi bila oškodovana, če bi izplačala zavarovalnino, saj je zavarovalni primer nastopil zaradi okoliščin, ki ob sklepanju pogodbe nikomur niso bile znane. Razlaga sporne določbe splošnih pogojev je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prestrogo do nasprotne stranke. Zaključuje, da bi sodišče moralo podvomiti v resničnost navedb toženke, glede tega, da so neresnični odgovori na vprašanja pomenili razlog za odklonitev sklenitve pogodbe.

3. Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da v pripravljalni vlogi z dne 19. 05. 2011 ni navajala novih dejstev, pač pa zgolj argumentirala svoje stališče, da stališče, ki ga je vrhovno sodišče navedlo v 22. točki svoje sodbe, ni logična izpeljava stališča iz 21. točke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga odločitve v obravnavani zadevi so določila 7. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tožene stranke (ŽZ – 95/1). V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da je sklenitelj zavarovanja ob sklenitvi pogodbe dolžan prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane, in da za pomembne veljajo zlasti tiste okoliščine, za katere je zavarovalnica pisno vprašala v zavarovalni ponudbi. V drugem, tretjem in četrtem odstavku navedenega člena so urejene posledice namerne kršitve prijavne dolžnosti, v nadaljnjih treh odstavkih pa posledice njene nenamerne kršitve. V drugem odstavku je določeno, da v primeru, ko sklenitelj zavarovanja namenoma netočno prijavi ali namenoma zamolči kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, lahko zavarovalnica: 1) pri zavarovanju za primer smrti... v prvih treh letih trajanja zavarovanja pri zavarovanjih z zavarovalno dobo nad 12 let zahteva razveljavitev pogodbe ali odkloni izplačilo zavarovalne vsote, če zavarovanec umre, preden je izvedela za tako okoliščino;... Glede razlage navedenega določila Splošnih pogojev je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu (II Ips 221/2008 z dne 16. december 2010) zavzelo jasno stališče, da je besedilo jezikovno enopomensko: zavarovalnica odkloni plačilo zavarovalne vsote, če v primeru vednosti o resničnem stanju stvari ne bi sklenila pogodbe. Sankcija iz omenjenega relevantnega določila Splošnih pogojev torej ni odvisna od presoje, ali je nastop zavarovalnega primera v vzročni zvezi z neresnično navedeno okoliščino. Pritožbeno stališče, s katerim tožeča stranka vztraja na takšni (napačni) razlagi navedenega določila je zato neutemeljeno.

6. Med strankama ni sporno, da je zavarovanec (tožničin pokojni mož) na izrecno vprašanje v Ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja (vprašanje št. 5), ali je v zadnjih dveh letih jemal zdravila in če, naj navede vzroke, vrsto, količino in čas jemanja, odgovoril ne, čeprav je tedaj že jemal zdravila zaradi težav z želodcem, opravil je EKG in dobil tablete O., zdravila je dobil pri kardiologu in v zvezi s simptomi angine pectoris. Prav tako je dal neresničen odgovor pri vprašanjih 7 (ali ste kadarkoli opravili posebne preiskave, kot so rentgen, EKG, EMG, CT...), 9a (ali imate oziroma ste imeli kakršnokoli bolezen ali probleme, povezane s kardiovaskularnim sistemom kot npr. ..angina pectoris, …) in 9d (ali imate oziroma ste imeli kakršnokoli bolezen ali probleme, povezane s prebavnim sistemom, kot je čir ali druge želodčne bolezni, …).

7. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe pa še izhaja, da pokojni zavarovanec ni odgovoril na eno od vprašanj (vprašanje št. 6), ki se glasi: “Ali ste bili v zadnjih petih letih na pregledu, zdravljenju, operaciji, v zdravstvenem domu, specialistični ordinaciji, bolnišnici, kliniki, polikniki? Ali so vam kadarkoli svetovali specialistični pregled, zdravljenje, operacijo? Ali nameravate v prihodnosti na specialistični pregled, zdravljenje, operacijo?“ V omenjenem revizijskem sklepu je bilo zavzeto stališče, da za odločitev o tem, ali je imela zavarovalnica pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine ni bistvena le presoja ali bi zavarovalnica v primeru, da bi zavarovanec dal resnične odgovore, odklonila sklenitev pogodbe, ampak hkrati tudi, ali bi pritrdilen odgovor na omenjeno vprašanje št. 6, predstavljal razlog za zavrnitev sklenitev pogodbe. Pritrdilen odgovor na to vprašanje bi namreč pogojeval sklep, da zavarovalnica nima pravice odkloniti izplačilo zavarovalnine. Sama mora namreč nositi posledice opustitve odgovora na omenjeno vprašanje, če je s sklenitvijo pogodbe prevzela preveliko tveganje, ali mu zmotno ni pripisala odločilne teže (21. in 22. točka navedenega revizijskega sklepa).

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je imela tožena stranka, že iz razloga, ker je pokojni zavarovanec neresnično odgovoril na vprašanja št. 5, 7, 9/a in 9/d, pravico odkloniti izplačilo zavarovalne vsote. Zaključilo je še, da je imela to pravico ne glede na dejstvo, da zavarovanec na postavljeno vprašanje št. 6 sploh ni odgovoril. Navedlo je, da ta okoliščina ne spreminja dejstva, da je bila tožena stranka zavedena z neresničnimi odgovori na druga vprašanja in na podlagi katerih ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za zavarovančevo resnično stanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe bi to veljalo ne glede na to, kakšen bi bil odgovor na 6. vprašanje Ponudbe, torej tudi v primeru zavarovančevega resničnega (pritrdilnega) odgovora. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je predvsem negativen odgovor na 5. vprašanje, ki se nanaša na zavarovančevo (zdravstveno) stanje zadnjih 2 let, povzročil pri toženki zmoto, zaradi katere je bila zavarovalna pogodba sklenjena, pa ob vedenju o resničnih podatkih ne bi bila (tč. 13. obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre za dejanski zaključek sodbe, ki pa mu tožeča stranka nasprotuje zgolj z očitkom bistvene kršitve določb postopka, češ da nepravilno temelji na upoštevanju dejanske trditve tožene stranke o nebistvenosti neodgovora na 6. vprašanje, glede katere pa naj bi bila tožena stranka prekludirana. Brez upoštevanja te toženkine trditve bi bilo treba, po mnenju tožnice, dejstvo, da zavarovanec ni odgovoril na enega od postavljenih vprašanj, presojati zgolj v luči nasprotja, ko toženka trdi, da bi resnični odgovori na vprašanja privedli do odklonitve sklenitve pogodbe, hkrati pa, da se toženka očitno ni zmenila za neodgovorjeno vprašanje.

9. Tožena stranka je v ponovljenem postopku navedla, da resničen odgovor na 6. vprašanje Ponudbe ne bi bil odločilen oziroma bistven za odločitev o sklenitvi zavarovalne pogodbe. Gre za novo dejansko trditev, vendar pa z njo ni bila prekludirana, kot ji to nepravilno očita tožeča stranka. Pravilo iz 1. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po katerem morata stranki najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb, ni absolutno in je od njega v utemeljenih primerih mogoče odstopiti. Tako lahko stranki tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, vendar le pod pogojem, če izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku (4. odst. 286. čl. ZPP). V obravnavani zadevi je šele Vrhovno sodišče v revizijski odločbi izpostavilo pomen neodgovora na šesto vprašanje Ponudbe. Na navedeno dejansko okoliščino bi ob pravilnem materialnopravnem stališču morali stranki opozoriti že nižji sodišči v okviru načela materialnega pravdnega vodstva (285. čl. ZPP). Če nista, to ne more iti v breme strank. Končno: gre za dejansko okoliščino, ki bi bila v prid odločitvi v korist tožeče stranke, pa je ta niti sama ni izpostavila kot pravnorelevantne. Toženi stranki zato tudi ni mogoče očitati, da bi navedbe o tem, da odgovor na šesto vprašanje ni bil odločilen za odločitev skleniti zavarovalno pogodbo, morala podati že prej. Ker je tako izpolnjen pogoj nekrivde iz 4. odst. 286. čl. ZPP, je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je upoštevalo omenjeno dejansko navedbo tožene.

10. Iz razlogov pod tč. 7 te odločbe je neutemeljen tudi pritožbeni poskus drugačne dokazne ocene okoliščin neodgovora na eno od vprašanj Ponudbe, ki naj bi pogojeval sklep, da podatki iz vprašalnika sploh niso bili pomembni za sklenitev pogodbe oziroma da toženka sodelovalne dolžnosti zavarovanca sploh ni preverjala. V pritožbi pa ne izpostavlja pomena neodgovora na 6. vprašanje Ponudbe v vsebini, kot jo je opredelilo revizijsko sodišče v sklepu v tč. 22. V tem smislu tudi ne uveljavlja pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (obseg njegovega preizkusa je v dispoziciji pritožnika). Kot še izhaja iz sklepa revizijskega sodišča (tč. 17), je odločitev zavarovalnice za sklenitev pogodbe in za pogoje, pod katerim jo je pripravljena skleniti, odvisna od podatkov, ki so v sferi potencialnega zavarovanca in do katerih sama brez njegovega sodelovanja ne more priti. Že v fazi sklepanja pogodb je odločilno vezana na pošteno ravnanje (potencialnega) sopogodbenika. Če je rizik, ki bi ga ocenila na podlagi teh podatkov zanjo prevelik, lahko odkloni sklenitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da odgovor na šesto vprašanje ne bi imel vpliva na sklenitev pogodbe zaradi namerno neresničnih odgovorov na druga vprašanja. Iz takega stališča izhaja, da bi zavarovančev pritrdilni odgovor na šesto vprašanje pomenil, da je toženka s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzela riziko okoliščin, ki jih pokriva šesto vprašanje, ne pa tudi tistega, ki ga pokrivajo vprašanja 5., 7., 9a in 9d, ki so bolj specifična, ker se nanašajo na konkretne bolezni in na kasnejše obdobje in na katera je zavarovanec odgovoril negativno. Ta pokrivajo bistveno večji riziko od tistega, ki izhaja iz šestega vprašanja.

11. Iz navedenih razlogov in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa tudi toženka, katere je strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek.