Jedro

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu.

Šele z obvestitvijo dolžnika nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve (veljavno) izpolni njenemu prevzemniku. Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik (iz)ve za odstop terjatve in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, kako oziroma na kakšen način je dolžnik za odstop izvedel.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 234,09 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 74618/2014-2 z dne 4.6.2014 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka za glavnico v znesku 3.549,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2014 do plačila in izvršilne stroške v znesku 54,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2014 do plačila, (II.) v presežku, to je za glavnico v znesku 1.260,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2014 in izvršilne stroške v znesku 19.98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 501,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki (tožeča stranka zoper II. in III. točko izreka, tožena stranka pa zoper I. in III. točko izreka). Obe se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Obe sta priglasili pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na navedbe tožene stranke v pritožbi odgovorila. Vsem navedbam nasprotuje, predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija v delu, v katerem je zavrnilo vtoževane kapitalizirane (zakonske zamudne) obresti od zapadlosti vsakega zapadlega razdelilnika dalje do 16.5.2014, ko je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo. Pritožnik se ne strinja z navedbo sodišča, da kljub ugovorom tožene stranke obrestnega dela zahtevka ni specificiral in tudi ne predložil obračuna zamudnih obresti, posledično pa ni bilo mogoče ugotoviti, kakšen znesek zamudnih obresti tožeča stranka terja na račun tistega dela terjatve, ki jih v tem postopku utemeljeno zahteva (nezastarane terjatve). Iz istega razloga sodišče prve stopnje tudi ni moglo preveriti pravilnosti obračunanih obresti od utemeljeno zahtevanega zneska.

7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji (v prvi pripravljalni vlogi, točka VIII) navedla, da dolg tožene stranke na dan 16.5.2014 znaša 4.810,66 EUR, kar naj bi bilo razvidno iz kartice št. 11238 z dne 16.5.2014, na katero se je tožeča stranka sklicevala kot na del trditvene podlage. Pojasnila je, da vtoževani znesek poleg zapadlih glavnic vključuje tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa oziroma razdelilnika do 16.5.2014 (ter stroške opominjanja), hkrati pa je naštela (v IV. točki prve pripravljalne vloge) vse razdelilnike, ki jih vtožuje in za vsak posamezni razdelilnik zapisala datum zapadlosti. Po ugovoru tožene stranke, da je vtoževana terjatev neizkazana, je ponovno pojasnila (v XI. točki vloge z dne 25.10.2017), da je v vtoževani terjatvi zajet tudi kapitaliziran izračun obresti v višini 668,95 EUR in da so bile obresti izračunane od zapadlosti vsakega posameznega razdelilnika oziroma računa do vložitve predloga za izvršbo. Obračuna obresti ni predložila ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi.

8. Iz vpogleda v kartico št. 11238 z dne 16.5.2014 (A51) višje sodišče ugotavlja, da so iz njega razvidni „dat dok“, „vrsta prometa“ in „debet“. Sodišče prve stopnje zato povsem pravilno navaja, da na podlagi predložene kartice ni bilo mogoče ugotoviti (in preveriti), kakšen znesek zamudnih obresti tožeča stranka terja na podlagi nezastaranega dela terjatve. Iz predložene kartice namreč ni mogoče razbrati, kako je tožeča stranka obračunala zakonske zamudne obresti, saj je navedla le skupno višino obračunanih obresti, ki je vsebovana v vtoževani terjatvi. Tožeča stranka je sicer v vlogah opredelila račune in razdelilnike, ki jih vtožuje, toda to ne pomeni, da bi moralo sodišče samo na podlagi njenih navedb in kartice 11238 ugotavljati, kako je obresti izračunala. Navedba velikega števila razdelilnikov še ne pomeni dokaza o utemeljenosti obrestnega dela zahtevka. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko tožeča stranka zahteva obračunane (kapitalizirane) zamudne obresti od večjega števila dokumentov, pri čemer je del terjatve že zastaran. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pregledovati in kontrolirati vsakega v vlogah navedenega računa in razdelilnika posebej, še zlasti, ker so v kartici št. 11238 kot identifikacijski znaki navedeni zgolj datumi in glavnice. Ko so dokumenti označeni tako, kot je to v kartici 11238, obračun obresti pa ni predložen, utemeljenosti skupno izračunanih obresti ni mogoče preveriti.

9. Preverjanje obračuna zakonskih zamudnih obresti pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Toda v primeru, ko tožeča stranka obračunane zakonske zamudne obresti zahteva na podlagi večjega števila dokumentov in nepopolne dokazne listine (kartice 11238), pri čemer je del terjatve že zastaran, ne more od sodišča pričakovati in zahtevati, da namesto nje izračuna zakonske zamudne obresti, do katerih je upravičena. Sodišče ni niti knjigovodska služba niti računski servis, njegova naloga pa ni, da samo ugotavlja, kateri računi oziroma razdelilniki, vsebovani v skupnem znesku obračunanih obresti so zastarani, glede nezastaranih pa samo izračuna, koliko znašajo zakonske zamudne obresti. To presega okvir pravilne uporabe materialnega prava.

10. Upnik, ki zahteva plačilo obračunanih obresti, je ne glede na procesno neaktivnost nasprotne stranke (za kar pa v tej zadevi niti ne gre, saj je tožena stranka izrecno ugovarjala obračunanim obrestim) dolžan dokazati obstoj vtoževane terjate. To pomeni, da mora dokazati, da mu je tožena stranka dolgovala določen znesek iz naslova glavnice, ki ga je plačala z zamudo (ali pa sploh ne, kot v obravnavani zadevi). Tožeča stranka ni predložila obrestnega obračuna, pač pa zgolj kartico z navedbo datumov in glavnic posameznih dokumentov ter skupni znesek obresti, kar pa ne more zadoščati. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno tožečo stranko pozivati, da odpravi pomanjkljivosti (prim. 286. člen ZPP), saj je že tožena stranka ugovarjala, da kartica št. 11238 ni verodostojna listina (kar sicer ne drži) in da iz nje ni razvidno, da se nanaša na predložene račune in razdelilnike, prav tako pa iz nje ni razvidno, kako so bile obračunane obresti, čemur je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo. Terjatev glede kapitaliziranih zamudnih obresti od nezastaranega dela terjatve ni izkazana, tega pa tožeča stranka ni izkazala niti v pritožbi, saj zgolj ponavlja, da je že v vlogah navedla, da vtoževani znesek vključuje tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa oziroma razdelilnika do vložitve predloga za izvršbo.

O pritožbi tožene stranke:

11. Tožeča stranka kot novi upnik v tem postopku zahteva plačilo terjatev, ki jih je do tožene stranke imel prvotni upnik iz naslova pogodbe o upravljanju. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala s številnimi ugovori, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo z jasno, pregledno in logično obrazložitvijo, ki ji višje sodišče v celoti sledi, in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje.

Aktivna legitimacija

12. Tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke kot novega upnika, ki je terjatev prevzela od D. d.o.o. kot odstopnika terjatve, nasprotuje z navedbami, da ni bila obveščena o odstopu terjatve, prejem dveh opominov tožeče stranke pa ne predstavlja okoliščine, ki bi izpolnjevala zahtevo glede potrebnega informiranja dolžnika glede odstopa terjatev.

13. Po določbi 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Obvestitev dolžnika o sklenjeni pogodbi o odstopu pogodbe je pomembna (zgolj) za dosego končnega uspeha / cilja pogodbe o odstopu terjatve, saj se z njo preseže učinkovanje inter partes pogodbe in se zagotovi transparentnost dogovora tudi navzven (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 583). Šele z obvestitvijo dolžnika namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve (veljavno) izpolni njenemu prevzemniku. Po določbi 2. odstavka 419. člena OZ je za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve odločilno, da dolžnik (iz)ve za odstop terjatve in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, kako / na kakšen način je dolžnik za odstop izvedel. Način seznanitve dolžnika za nastop posledic pogodbe o odstopu dolga ni odločilen (prim. VSRS sodba III Ips 109/2015 z dne 9.12.2016). Odveč so zato pritožbena polemiziranja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena najmanj z dvema pisnima opominoma za plačilo (iz katerih je izrecno razvidno, da je tožeča stranka nov upnik, ki je prevzel terjatve od podjetja D. d.o.o.), za katera je sodišče prve stopnje prepričano, da ju je tožena stranka prejela (kar je v izpodbijani sodbi tudi logično obrazloženo). Toda, tudi v primeru, da navedenih opominov ne bi prejela, ni dvoma, da je bila s pogodbo o odstopu terjatve seznanjena v tem sporu, kar zadošča. Razlogi sodbe v tem delu zato niso niti pomanjkljivi niti nejasni in nepreverljivi, kot to pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje.

Litispendenca oziroma ugovor pravnomočno razsojene stvari

14. Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je zavrnilo oba ugovora tožene stranke, oprlo na navedbe in dokaze tožeče stranke, s katerimi je po zaključku sodišča prepričljivo izkazala, da v tem sporu ne vtožuje istih razdelilnikov, kot so bili vtoževani v zadevi VL 139070/2016. Pritožnik odločitev izpodbija z navedbami, da je breme dokazovanja neutemeljeno prevaljeno na toženo stranko, odločitev pa naj bi sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi neverodostojnih izpovedi prič. Sodišču še očita, da ni presojalo vpliva narave predloženih IOP, in sicer, da gre za računalniški neoverjen izpis, kar bi moralo vzbuditi dvom v pristnost listine.

15. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne drži, da zgolj dejstvo, da gre za računalniški in neoverjen izpis, to (samo po sebi) vzbuja dvom v pristnost dokazne listine. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razumnega razloga, da listin ne bi upoštevalo v dokaznem postopku, zaradi česar so pritožbene navedbe v tem delu ne samo povsem pavšalne, pač pa tudi neutemeljene.

16. Ne drži niti pritožbena navedba, da je bilo breme dokazovanja prevaljeno na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je toženo stranko (zgolj) pozvalo, da se opredeli do navedb in dokazov tožeče stranke (prim. 286. člen ZPP), v sodbi pa ji je očitalo, da je bila pri dokazovanju ugovora litispendence (189. člen ZPP) oziroma pravnomočno razsojene stvari (319. člen ZPP) pasivna, saj ni predlagala dokazov, ki bi potrdili njene navedbe o dvakratni izterjavi istih terjatev.

17. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje terjatve, zapadle v plačilo do vključno 25.11.2013, v postopku, ki je tekel pod opr. št. VL 139070/2016, pa so bile vtoževane terjatve, ki so nastale kasneje in niso bile odstopljene tožeči stranki. Kot prepričljivo je ocenilo izpoved priče, da se niso odstopale terjatve, ki so bile že izterjevane ali delno plačane, česar tožena stranka ne more izpodbiti zgolj s posplošenim pritožbenim očitkom o neverodostojnosti pričevanja. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj – če šteje, da so bile iste terjatve kot v obravnavani zadevi vtoževane tudi v zadevi VL 139070/2016 – ugovora litispendence ni podala v izvršilnem postopku, ki se je na predlog D. d.o.o. začel bistveno kasneje kot obravnavani spor. Predlog za izvršbo v tem postopku je bil namreč vložen 29.5.2014, v zadevi VL 139070/2016 pa šele 24.12.2016. Tožena stranka zoper sklep o izvršbi v zadevi VL 139070/2016 ni ugovarjala, tako da je postal pravnomočen. Če je menila, da so bile v izvršilnem postopku VL 139070/2016 vtoževane iste terjatve kot v tem postopku, bi bilo logično pričakovati, da bo kasneje vloženemu predlogu oziroma sklepu o izvršbi ugovarjala, česar pa ni storila, niti ni pojasnila, zakaj ne. Katere terjatve je D. d.o.o. vtoževal v zadevi VL 139070/2016, tožeča stranka tudi sicer ne more izkazati, saj gre za listine tretje osebe, ki jih niti ne more predložiti. Zaradi tega tudi ni na njej dokazno breme dokazovanja, da tretja oseba v drugem postopku zoper toženo stranko ne uveljavlja odstopljenih terjatev, pač pa je bila tožena stranka tista, ki bi lahko dokazala svoje trditve, da so bile v kasneje začetem postopku vtoževane iste terjatve kot v obravnavani zadevi, česar pa ni storila.

Zastaranje

18. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri določba o enoletnem zastaralnem roku iz 6. točke 1. odstavka 355. člen OZ ne pride v poštev, ko gre za terjatve upravnika zoper lastnika poslovnega prostora (sklep VSRS III Ips 120/2015 z dne 7.3.2017). Ni povsem jasno, kam pritožnik meri z navedbami, da je tožeča stranka zahtevek utemeljevala na določbah SZ-1 in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb ter da ni predložila dokazov za to, da bi se v konkretnem primeru uporabljala določila SPZ. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, zaradi česar so pritožbene navedbe neutemeljene tudi iz tega razloga. V konkretnem primeru enoletni zastaralni rok, na katerega se je sklicevala tožena stranka, ne pride v poštev, kar je povsem pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Utemeljenost vtoževanih računov oziroma razdelilnikov

19. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da zaključki glede utemeljenosti vtoževanih računov oziroma razdelilnikov temeljijo na pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo glede na določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP tožena stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku. Pritožbena ponavljanja, da tožena stranka ni podpisnica pogodbe o upravljanju, ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo (in obrazložilo), da je Pogodbo o opravljanju upravniških storitev z dne 26.8.2010 (v nadaljevanju: Pogodba) podpisala zakonsko predpisana večina lastnikov, zaradi česar zavezuje tudi toženo stranko, četudi je sama ni podpisala. Pravilni in izčrpno obrazloženi so tudi zaključki o tem, da se Pogodba nanaša zgolj na T. - stari del (kar nenazadnje izhaja iz Pogodbe), zaradi česar se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje.

20. Višje sodišče kot napačne ocenjuje pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na vprašanje deleža, ki ga je tožena stranka dolžna plačevati. Ne drži namreč, da je tožeča stranka terjala povračilo stroškov po več različnih odstotkih, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je zgolj pojasnila izračun odstotka solastniškega deleža tožene stranke (oziroma postopek izračuna) na skupnih prostorih stavbe T. – stari del, ni pa stroškov obračunavala po različnih odstotkih, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožeča stranka je solastniški delež tožene stranke in način obračunavanja obratovalnih in upravniških stroškov obrazložila in v zvezi s tem predložila ustrezne dokaze; sodišče prve stopnje zato pravilno navaja, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bil način zaračunavanja upravniških storitev v nasprotju z dogovorom med etažnimi lastniki, in tudi ne, da je strošek upravljanja nesorazmeren glede na njen solastniški delež.

21. Ne da bi se višje sodišče posebej opredeljevalo do vprašanja, ali je bila tožena stranka z vlogo z dne 27.11.2017 prekludirana ali ne (to za odločitev niti ni bistvenega pomena), pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe (iz 29. točke obrazložitve), da je tožena stranka zgolj pavšalno navajala, da upravnik svojih nalog ni izvrševal oziroma jih ni izvrševal ustrezno. Nenazadnje pa dokazni postopek ni potrdil, da bi tožena stranka račune iz razloga domnevno neopravljenih storitev upravljanja (obrazloženo) zavrnila.

22. Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita pavšalne zaključke glede vprašanja ali je tožena stranka določene opravljene storitve (pometanje in čiščenje, kidanje snega, posipanje, odvoz smeti, popravilo vrat...) naročila oziroma imela od njih kakšne koristi. Vse sporne storitve so sodile v okvir vzdrževanja in obratovanja skupnih delov, kot pa izhaja iz izpodbijane sodbe, so bile naročene v skladu s Pogodbo in dogovori upravnika z etažnimi lastniki (nadzornim odborom ali s soglasjem zadostne večine lastnikov), opravljene pa v korist etažnih lastnikov kompleksa T. – stari del. Tožena stranka tudi sicer ni pojasnila, kateri konkretni strošek naj bi se ne nanašal na skupne dele T. – stari del, niti ni bilo glede na predložena dokazila izkazano, da storitve niso bile opravljene v zvezi s skupnimi deli in napravami T. – stari del. Pravilno zato sodišče prve stopnje opozarja, da tudi v primeru, če tožena stranka določene storitve (čiščenje in kidanje, odvoz smeti) dodatno opravlja za svoj del poslovnih prostorov, to ne pomeni, da ji ni treba poravnati tudi nastalih skupnih stroškov, kar velja za sporne stroške odvoza smeti oziroma komunale. Ni namreč izkazano, da morebitni dogovor tožene stranke s Komunalo X zajema tudi odvoz odpadkov s skupnih prostorov stavbe oziroma skupnih površin, na kar se vtoževani računi nanašajo, saj tožena stranka pogodbe s Komunalo ni predložila, prav tako pa ni izkazala, da bi upravnika D. d.o.o. obvestila o sklenjeni zatrjevani pogodbi s Komunalo, zaradi česar naj se ji ti stroški ne bi obračunavali. Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke iz 29. do 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki niti ne potrebuje dodatne obrazložitve.

23. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena in tožeča stranka s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške pritožbe. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.