Jedro

Ker je tožnica tožbo umaknila, mora povrniti tožencu pravdne stroške, saj ni dokazala obstoja v zakonu predvidene izjeme, da je tožbo umaknila takoj, ko je toženec izpolnil njen zahtevek. Toženec je nesporno poravnal glavnico terjatve po vložitvi tožbe, a je tožnica tožbo v tem delu umaknila šele več kot leto dni kasneje, vmes pa vztrajala pri plačilu celotne terjatve. Presoja o tem, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna ali ne ter ali je toženec dal povod za tožbo, zato nima pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi glede zahteve za povrnitev zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 261,32 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka in navaja, da je ta nezakonita, neutemeljena ter neskladna s stanjem v spisu in položajem toženca. Predlaga spremembo sklepa tako, da ji toženec povrne njene priglašene stroške postopka ter pritožbene stroške. Tožba zoper toženca je bila izkazano potrebna. Terjatev je nastala od marca 2017 dalje, torej po uvedbi osebnega stečaja zoper toženca in ni mogla biti predmet prijave terjatve v postopek osebnega stečaja, ki je bil uveden z dnem 16. 10. 2015, kar je več kot dve leti pred dnevom vložitve tožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz odgovora na tožbo, vloženega 15. 1. 2018, je razvidno, da je toženec po stečajni upraviteljici1 v celoti nasprotoval tožbenemu zahtevku ter navajal, da mora po ZFPPIPP in sodni praksi variabilni del stroškov, ki so povezani z bivanjem v stanovanju, plačati stečajni dolžnik sam, stečajni upravitelj pa je dolžan poravnati fiksni del stroškov. Tekom pravdnega postopka pa je toženec dne 13. 9. 2018 poravnal tožnici glavnico v tem postopku sporne terjatve2, zaradi česar je v tem delu (za plačanih 1.785,48 EUR) tožnica umaknila tožbo in predlagala ustavitev postopka z vlogo z dne 22. 10. 2019. Kasneje pa je z vlogo z dne 19. 12. 2019 umaknila tožbo tudi v preostalem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek najprej ustavilo za plačani znesek glavnice s sklepom z dne 6. 11. 2019, z obravnavanim sklepom (v I. točki izreka) pa je odločilo tudi o ustavitvi postopka v preostalem delu.

6. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje sicer napačno oprlo na določbo 157. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ureja povrnitev stroškov postopka v primeru, če je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Kot izhaja iz zgoraj povzetega poteka postopka, toženec v odgovoru na tožbo ni pripoznal tožbenega zahtevka. Odločitev bi morala temeljiti na določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Kljub zmotnemu sklicevanju na določbo 157. člena ZPP ter delno napačnim ugotovitvam v četrti točki obrazložitve sklepa3, pa je odločitev materialnopravno pravilna. Ker je tožnica tožbo umaknila, mora povrniti tožencu pravdne stroške, saj ni dokazala obstoja v zakonu predvidene izjeme, da je tožbo umaknila takoj, ko je toženec izpolnil njen zahtevek. Toženec je nesporno poravnal glavnico terjatve po vložitvi tožbe 13. 9. 2018, a je tožnica po podatkih spisa tožbo v tem delu umaknila šele več kot leto dni kasneje, vmes pa vztrajala pri plačilu celotne terjatve, pri čemer je obrestni del zahtevka, po njenih navedbah v pritožbi, umaknila zaradi siceršnje težke življenjske situacije toženca, torej ne zaradi tega, ker bi tudi v tem delu izpolnil njeno terjatev. Presoja o tem, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna ali ne ter ali je toženec dal povod za tožbo, zato nima pomena. Glede tega je sicer tožena stranka ves čas poudarjala, da je morala stečajna upraviteljica pred plačilom terjatve najprej preveriti, ali gre za terjatve, ki jih je šteti kot strošek stečajnega postopka skladno z določili prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP, torej da gre za druge stroške iz stečajnega postopka, ki nastajajo mesečno ali v drugih rednih obdobjih med potekom stečajnega postopka. Dejstvo, da je sporna terjatev plačila stroškov upravljanja nastala po uvedbi postopka osebnega stečaja nad toženo stranko, v tem primeru ni odločilno.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

9. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Toženec v odgovoru na pritožbo ni navedel pravno pomembnih razlogov glede pritožbene odločitve. Zato tudi on sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Toženec je v postopku osebnega stečaja. 2 Po trditvah stečajne upraviteljice takoj potem, ko je prejela obvestilo tožnice z dne 3. 8. 2018, ki je vsebovalo zahtevano specifikacijo fiksnih stroškov. 3 Ne drži, da naj bi toženec terjatev po vložitvi tožbe poravnal, še preden se je spustil v obravnavo glavne stvari.