Jedro

Glede na novo ureditev odgovornosti delavca za obveznost iz delovnega razmerja ni treba, da bi bile kršitve taksativno naštete v splošnih aktih (pravilniku) delodajalca, še manj, da bi bilo pri tem vnaprej opredeljeno, kako mora delodajalec ukrepati v primeru takšne ali drugačne kršitve. Razmejitev med disciplinsko odgovornostjo in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je odvisna od tega, ali so izpolnjeni dodatni, v zakonu določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je tožena stranka lahko podala odpoved (ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih) tudi za kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, čeprav je za te kršitve v pravilniku določeno, da predstavljajo disciplinske kršitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe (1., 3., 4., 6., 7. in 8. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2009 nezakonita in jo je razveljavilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za poziv in vrnitev nazaj na delo k toženi stranki (2. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi, opr. št. ... za delovno mesto strokovnjaka za razvoj mreže izvajalcev z dne 8. 5. 2009, ki sta jo stranki sklenili 29. 5. 2009, je razvezalo z 10. 6. 2010 (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 23. 6. 2009 do 10. 6. 2010 prizna delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in mu v skladu z določili te pogodbe obračuna plačo in vse ostale prejemke iz pogodbene bonitete, odvede pripadajoče davke in prispevke, ga prijavi v vsa socialna zavarovanja in izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (4. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za obračun in izplačevanje plač in ostalih prejemkov oziroma pravic po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007 oziroma ustreznih razlik v primeru zaposlitve tožnika za obdobje od 23. 6. 2009 do 10. 9. 2012 (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna 94.142,48 EUR odškodnine, od njega obračuna in odvede pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (6. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za obračun in plačilo odškodnine v znesku 47.071,24 EUR s pp (7. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 2.381,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (8. točka izreka).

Zoper 7. in 8. točko (v delu, v katerem tožniku niso bili priznani stroški postopka) izreka izpodbijane sodbe ter zoper tisti del 6. točke izreka, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti, se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine, dosojene na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) dosodilo od poteka paricijskega roka. Zakonske zamudne obresti tečejo od dneva nastanka škode. V tej zadevi se je škodni dogodek zgodil najkasneje z dnem, ko je tožena stranka prekinila delovno razmerje in ga odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj. V primeru uporabe 118. člena ZDR se delovno razmerje zaključi z dnem sodbe sodišča prve stopnje, za čas po tem dnevu pa je predvidena odmena v obliki odškodnine. Nevzdržno bi bilo, da zakonske zamudne obresti ne bi začele teči najkasneje z dnem sodbe sodišča prve stopnje. Sicer pa sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poteka paricijskega roka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnikov primarni cilj je bil čimprejšnja reintegracija nazaj v delovno razmerje k toženi stranki. Za tožnika, ki nima kverulantskih osebnostnih lastnosti, je najbolj žalostno in mučno, da je moral zadoščenje uveljavljati po sodni poti, kar ga je v strokovni in širši javnosti še bolj stigmatiziralo. In ravno v odmeno za to stigmo, ki je dobesedno uničila normalno kariero zelo delovnega in ambicioznega tožnika, bi mu moralo sodišče priznati odškodnino najmanj v znesku njegovih 12 plač. Tožnik je imel zelo močan interes, da se vrne na delo k toženi stranki, saj kljub številnim razgovorom še vedno nima zaposlitve. Tožnik se zelo dobro zaveda, da bo izredno težko dobil tako varno in tako dobro plačano zaposlitev, saj se ga vsi delodajalci izogibajo, kot da bi bil kužen. Razen finančnega interesa je tožnik imel tudi čisto osebni interes za delo pri toženi stranki. Celo življenje je bil navajen delati, še najbolj pa si želi delati tisto, kar zna in pri čemer je bil uspešen, to je na področju zdravstvenih zavarovanj. Ker pa se to glede na sodbo sodišča prve stopnje ne bo moglo uresničiti, tožnik pričakujem, da bo v odmeno dobil vsaj ustrezno odškodnino namesto reintegracije. Pri odmeni odškodnine je potrebno upoštevati, da tožnik ni bil odgovoren za „porušenje odnosov“, temveč je do tega prišlo zaradi ravnanj tožene strank. Upoštevati je potrebno vse okoliščine te zadeve, predvsem pa, da je bil tožnik že več let redno zaposlen pri toženi stranki, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka in brez odpravnine, da tožnik zaradi inscenirane medijske gonje in s tem povezane stigmatiziranosti ne more dobiti ustrezne zaposlitve in da je ves čas od prenehanja delovnega razmerja brezposeln, čeprav aktivno išče primerno zaposlitev. Ljudje vse bivše vodstvene delavce na V. mečejo v isti koš, zato se tožniku dogaja velika krivica in posredno tudi škoda zaradi nemožnosti zaposlitve, saj je bil tožnik prvi, ki se je zoperstavil spornimi in neutemeljeno tveganim poslom, zaradi česar je bil najprej razrešen s funkcije člana uprave, nato pa je prejel še odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet tega delovnega spora. Medijski napadi, izguba zaposlitvi za nedoločen čas in ostali dogodki (predvsem grožnje neznancev), so zelo obremenjujoče vplival na tožnika in njegovo ženo, ki se še sedaj mora zdraviti zaradi pretrpljenega stresa in strahu. Tožnik ob sklicevanju na primere tuje sodne prakse opozarja na kaznovalno in izravnalno naravo odškodnine in na upoštevanje načela pravičnosti. Tožnik opozarja, da je med iskalci zaposlitve nekajkrat več ekonomistov, kot pa je potrebe po njih, kar pomeni, da je s takšnim poklicem dejansko zelo težko dobiti zaposlitev, še posebej zaposlitev za nedoločen čas. Slovenska sodna praksa pa pri določanju višine odškodnine po 118. členu ZDR zelo veliko težo daje ravno kriteriju bodoče škode zaradi nemožnosti zaposlitve. Sodišče prve stopnje tožniku za odškodninski zahtevek na podlagi 118. člena ZDR neutemeljeno ni priznalo stroškov za postopek in za narok. Nepravilno pa je tudi, da stroškov za pristop na narok ni priznalo za vsak opravljen narok, temveč je priznalo zgolj eno nagrado. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 12 plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter da tožniku prizna stroške postopka tudi za zahtevek za plačilo odškodnine in ne zgolj za zahtevek iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj stroške prizna za vsak opravljen narok.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (1., 3., 4., 6. in 8. točka izreka) se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da očitka v zvezi s kršitvami 7. člena Pravilnika o komuniciranju delavcev Vzajemne zdravstvene zavarovalnice (v nadaljevanju pravilnik) in 14. člena Kodeksa ravnanja delavcev V.Z.Z. d.v.z. (v nadaljevanju kodeks) ne moreta predstavljati odpovednega razloga, ker gre za disciplinske kršitve, za katere bi bilo možno izreči le sankcije po 175. členu ZDR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pravilnik izvira iz obdobja, ko sta to tematiko urejala še stari Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki sta oba kot enega izmed disciplinskih ukrepov določala tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri tem celo spregledalo določbo 2. odstavka 16. člena pravilnika, ki izrecno določa, da kršitev pravil komuniciranja z mediji in kršitev dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti in dolžnosti varovanja ugleda V., predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer, v kolikor je v internem pravilniku delodajalca določeno, da gre za disciplinsko kršitev, to še ne pomeni, da zaradi nje delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tudi takšna kršitev namreč lahko predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja oziroma naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je oboje razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je tožnik storil očitani kršitvi, bi sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek moralo zavrniti, saj obe kršitvi predstavljata odpovedni razlog in je izpodbijana odpoved zakonita že zgolj na tej podlagi, torej tudi v kolikor bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati izdaje poslovne skrivnosti. Vendar pa se je sodišče prve stopnje na to stališče postavilo na podlagi zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče, da gre tudi pri tej kršitvi zgolj za disciplinsko kršitev, ki ne omogoča izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s podatki, ki jih je tožnik v članku izdal o projektu O., o projektu I., o sodelovanju s podjetjem N. d.o.o., o Strateškem razvojnem programu za leta 2009 – 2013, o pogodbi o delu z M.J., o projektu S. II, o sodelovanju V. s podjetjem G., je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka sploh ni navedla, kaj natančno naj bi bilo sporno, zato se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je napačen, saj je tožena stranka že v izredni odpovedi, še podrobneje pa tudi v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi navedla, katere podatke je tožnik izdal v zvezi s posameznim projektom oziroma pogodbo, to pa jasno izhaja tudi iz samih člankov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik navedenih poslovnih skrivnosti ni izkoriščal za svojo osebno uporabo, saj iz tožnikovih navedb izhaja, da je s podajanjem teh podatkov želel opraviti svoje dobro ime. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati izdaje oziroma razkritja poslovne skrivnosti tretjemu, češ da so o razkritih projektih in poslovnih partnerjih tožene stranke že prej pisali tudi drugi časopisi. Vendar pa to ne drži, saj so bila vsa predhodna pisanja o spornih projektih zgolj ugibanja, o njih pa so mediji pisali na podlagi anonimk, zato njihova objava v javnosti nikakor nima in ne more imeti enake teže kot izpoved bivšega člana uprave. Tedanji predsednik uprave dr. B.A. v svojih intervjujih podatkov ni navajal na način, da bi bilo iz njih razvidno, za katere projekte gre in na koga se posamezne izjave nanašajo, tožnik pa je storil prav to. Sicer pa tožnik ne bi bil prost dolžnosti varovanja podatkov, ki veljajo za tajne, tudi v kolikor bi ti prišli v javnost na drugačen način. Zaradi navedenega se na predhodno objavo nekaterih (večine pa sploh ne) podatkov tožnik ne more uspešno sklicevati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v zvezi z materialno in imaterialno škodo, ki jo je povzročil tožnik, ni predlagala nobenega drugega dokaza kot zaslišanje tedanjega predsednika uprave. Tožena stranka je namreč predložila tudi listinske dokaze, iz katerih je razvidno, da se je ravno v obdobju spornih ravnanj tožnika bistveno povečal obseg toženi stranki nenaklonjene publicitete. S škodljivimi objavami v medijih je tožnik sprožil plaz očitkov in negativnih objav o toženi stranki. Z izjavami, ki najmanj namigujejo na nezakonito poslovanje tožene stranke, je tožnik pri tedanjih oziroma potencialnih zavarovancih tožene stranke želel vzbuditi občutek, da s poslovanjem tožene stranke in njenih organov nekaj ni v redu, kar se je neposredno pokazalo tudi v samem portfelju tožene stranke. Ne le, da je število prejetih odpovedi v obdobju od aprila do junija 2009 bistveno večje kot v istem obdobju prejšnjega leta, temveč se učinek negativnih objav dodatno kaže tudi v tem, da je v obdobju od aprila do junija 2009 vidna občutna rast prejetih odpovedi za razliko od leta 2008, ko je število prejetih odpovedi v istem obdobju občutno padalo. Očitna posledica tožnikovih ravnanj je izguba občutka zaupanja in varnosti zavarovancev, kar ima v vsakem primeru neposredni škodljiv učinek na poslovanje tožene stranke. Zaradi napačne presoje, da tožnik v intervjuju ni izdal poslovnih skrivnosti, je sodišče zavzelo napačno stališče tudi v zvezi z obstojem znakov kaznivega dejanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je kršitve storil naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožnik sam je izpovedal, da je navedene podatke razkril javnosti zato, da bi se branil pred napadi v medijih, da se je dobro zavedal, kaj počne in kako oziroma s kakšnim ravnanjem delodajalca najbolj prizadeti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo ravnanje tožnika mogoče opredeliti kot silobran. Sicer pa po mnenju tožene stranke tožnikovo ime v medijih sploh ni bilo blateno, zagotovo pa ne z njene strani. V kolikor bi držale tožnikove navedbe, da toženi stranki ni hotel škodovati, ampak le racionalizirati poslovanje, v javnosti ne bi objavil spornih podatkov, ampak bi se obrnil na ustrezne organe. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Podredno tožena stranka ugovarja tudi višini dosojene odškodnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka višini vtoževane odškodnine ni ugovarjala, saj je to storila na naroku 11. 3. 2010. Dosojena odškodnina je pretirana. Tožnik je na višku moči in svojih delovnih sposobnosti, z izobrazbo, s katero bi lahko opravljal kar najbolj raznovrstno delo, je strokovnjak na svojem področju, z možnostjo zaposlitve na praktično vseh področjih, zato pri iskanju zaposlitve ne bi smel imeti težav in bi zaposlitev verjetno tudi že našel, v kolikor bi jo res aktivno iskal. Tožnik se je na Zavodu RS za zaposlovanje prijavil šele v začetku leta 2010, torej več kot pol leta po izgubi zaposlitve. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov o tem, da bi sam iskal zaposlitev. Dosojena odškodnina je neprimerno visoka tudi glede na tožnikov socialni status in trajanje zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen manj kot dve leti. V tem času je prejel 293.807,46 EUR bruto prihodka, prejel je odškodnino zaradi predčasne razrešitve s funkcije članov uprave v neto znesku cca. 80.000,00 EUR, z izpodbijano sodbo mu je sodišče prve stopnje presodilo še plačo in regres za obdobje od 23. 6. 2009 do 10. 6. 2010, kar znese še dodatnih 108.919,11 EUR ter izpodbijano odškodnino v bruto znesku 94.192,48 EUR. Vse skupaj bi tožnik, v kolikor se izpodbijana sodba obdrži v veljavi, za svojo manj kot dvoletno delo pri toženi stranki prejel 638.082,77 EUR, kar presega vse razumne meje. Pri odmeri odškodnine se sodišče prve stopnje sklicuje na posledice medijske vojne, čeprav tožena stranka ne prenehanje delovnega razmerja, ne poteka in izida ter delovnega spora v medijih ne komentira, pač pa to počne tožnik. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnik s svojim odškodninskim zahtevkom ni v celoti uspel. Gre za denarni zahtevek, v zvezi s katerim je potrebno upoštevati splošna določila ZPP. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, saj je stroške postopka odmerilo upoštevajoč vtoževano odškodnino, hkrati pa se je sklicevalo na določila, ki urejajo odmero stroškov v postopkih zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je tako v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložil sam, kot v odgovoru, ki ga je vložil po pooblaščencu, nasprotoval navedbam in pravnim stališčem tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika izpodbijala njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožene stranke Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje v nasprotju s 7. členom Pravilnika o komuniciranju delavcev ne more biti odpovedni razlog, ker je iz pravilnika razvidno, da gre za disciplinsko kršitev, za kakršno se lahko izreče le sankcije iz 175. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je bil Pravilnik o komuniciranju sprejet 13. 6. 2001, ko je še veljal Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je tudi za disciplinske kršitve predvideval disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. To je nenazadnje razvidno tudi iz drugega odstavka 16. člena Pravilnika o komuniciranju, v katerem je izrecno določeno, da kršitev pravil komuniciranja z mediji in kršitev dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti in dolžnosti varovanja ugleda V. predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da glede te kršitve sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj zavzeti stališča, da je tožnik sicer kršil določbe Pravilnika o komuniciranju, da pa bi tožena stranka zoper njega lahko uporabila le sankcije iz prvega odstavka 175. člena ZDR, kar pomeni, da bi mu lahko izrekla le opomin ali drugo disciplinsko sankcijo pod nadaljnjim pogojem, da bi bila ta druga disciplinska sankcija določena v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Sodišče prve stopnje bi tako delavcu očitano kršitev določbe 7. člena Pravilnika o komuniciranju moralo obravnavati po vsebini, kar pa velja tudi za očitano kršitev 14. člena istega pravilnika, ki se nanaša na varovanje ugleda tožene stranke. Tožniku je bilo namreč očitano tudi, da je v intervjuju za časopis ... in pismu bralca za isti časnik kršil dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti tožene stranke, ki je med drugim določena tudi v 14. členu Pravilnika o komuniciranju.

Pravilnik o poslovnih skrivnosti in Kodeks sta bila sicer res sprejeta že po uveljavitvi novega ZDR. Vendar pa njuni določbi, da je delavec v primeru kršitve določb Kodeksa disciplinsko oziroma odškodninsko odgovoren in pa, da so osebe iz 5. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti odškodninsko in disciplinsko odgovorne za škodo, nastalo zaradi kršitev dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti, ne pomenita, da bi tožena stranka te kršitve lahko obravnavala le v okviru določb 174. do 181. člena ZDR, ne pa tudi kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Nenazadnje tudi sodišče prve stopnje očitno ni povsem prepričano o pravilnosti takega stališča, saj sicer teh kršitev ne bi obravnavalo po vsebini. Iz določb Kodeksa in Pravilnika o poslovnih skrivnosti ni mogoče sklepati, da je tožena stranka z njimi želela doseči, da bi se kršitve obveznosti iz obeh aktov obravnavale le v okviru ugotavljanja disciplinske odgovornosti v smislu določb 174. do 181. člena ZDR. Dejansko se v obeh aktih navajajo obveznosti delavcev iz delovnega razmerja, vezane na dolžnost varovanja poslovne skrivnosti in ugleda delodajalca, pri čemer je od narave kršitev odvisno, ali so te kršitve lahko utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali le za disciplinske sankcije. Glede na novo ureditev odgovornosti delavca za obveznost iz delovnega razmerja ni več potrebno, da bi bile kršitve taksativno naštete v splošnih aktih delodajalca, še manj, da bi bilo pri tem vnaprej opredeljeno, kako mora delodajalec ukrepati v primeru takšne ali drugačne kršitve. Nenazadnje določbe 174. člena ZDR o tem, da je delavec dolžan izpolnjevati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je za kršitev teh obveznosti disciplinsko odgovoren, ni mogoče razumeti tako, da so za vse kršitve možne le disciplinske sankcije. Razmejitev med disciplinsko odgovornostjo in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je odvisna od tega, ali so izpolnjeni dodatni v zakonu določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s kršitvijo obveznosti varovanja poslovne skrivnosti in kršitvijo varovanja ugleda delodajalca pa je sodišče prve stopnje obstoj teh pogojev ugotavljalo vsaj glede vprašanja, ali je tožniku možno očitati naklep oziroma hudo malomarnost. V kolikor bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti v Pravilniku o poslovni skrivnosti predvidela le disciplinski postopek, potem sodišču te kršitve ne bi bilo potrebno obravnavati po vsebini, ne glede na določbo 36. člena ZDR, ki sicer določa obveznost varovanja poslovne skrivnosti.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja na neustreznost stališča sodišča prve stopnje, da se ne bo ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bilo spornega v objavljenih podatkih o projektu O., projektu I., sodelovanju z družbo N. d.o.o., o Strateškem razvojnem programu za obdobje 2009 – 2013, o pogodbi o delu z M.J., o projektu S. II in o sodelovanju z družbo G., ker to ni bilo opredeljeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo povsem jasno zapisano, da so vsi podatki, ki jih je tožnik o teh projektih navedel v obeh časopisnih prispevkih, poslovna skrivnost tožene stranke. V odgovoru na tožbo pa je tožena stranka podrobno pojasnila, zakaj po njenem mnenju ne drži tožnikovo zatrjevanje, da so bili ti podatki že prej znani širšemu krogu oseb, utemeljila pa jo je tudi, v čem naj bi se zaradi njihove objave kazala škoda za toženo stranko.

Navedeno pomeni, da bi se sodišče prve stopnje do teh razlogov moralo vsebinsko opredeliti, ne pa, da jih je zgolj pavšalno zavrnilo, češ da bi te navedbe morale biti vsebovane že v odpovedi. Pravici stranke do izjave v sporu na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb, ki so pravno relevantne.

Navedeno pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo relevantnih okoliščin glede kršitve Pravilnika o komuniciranju, delno pa tudi glede kršitev, storjenih v zvezi z obveznostjo tožnika, da varuje poslovne skrivnosti in ugled.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, da je tožnik kršil določbo 7. člena Pravilnika o komuniciranju, saj v času intervjuja ni bil govorec tožene stranke in tudi ni imel predhodnega soglasja uprave. Vendar pa zgolj ta ugotovitev ne zadostuje, da bi pritožbeno sodišče lahko zgolj s pravilno uporabo materialnega prava lahko odločilo o tem, ali je tožena stranka tožniku zaradi te kršitve zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Omejitve, ki jih Pravilnik o komuniciranju določa zaposlenim, ki niso uradni govorci, so zelo rigorozne. Takšni delavci brez predhodnega soglasja uprave medijem ne smejo posredovati uradnih izjav, intervjujev ali komentarjev v povezavi z V. in njenim poslovanjem. Takšnim delavcem je tako onemogočeno vsako nastopanje v medijih, celo v primeru, ko se njihovo ime v medijih pojavlja zaradi tega, ker o njih in o njihovem delu govorijo pooblaščeni govorci tožene stranke. Navedeno pomeni, da je pri oceni kršitve delovne obveznosti, storjene z nepooblaščenim nastopom v medijih, nujno potrebno upoštevati vsaj test sorazmernosti, za kakršnega se tožnik sicer zavzema predvsem v zvezi z očitkom kršitve dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti in ugleda tožene stranke. Predvsem pa je glede na vse konkretne okoliščine očitane kršitve nepooblaščenega nastopa v medijih potrebno oceniti, ali je to kršitev sploh možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je že v tožbi opozarjal, da bi tožena stranka morala dokazati, da je bila kršitev takšne narave, da ustreza kriteriju hujše kršitve. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljajo konkretnih okoliščin te kršitve, ki sta jih obe stranki sicer navajali, saj je zmotno menilo, da gre za kršitve, ki so lahko le podlaga za disciplinske sankcije iz 175. člena ZDR.

Že zgolj zgoraj navedena nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, je razlog za ugoditev pritožbi tožene stranke in za razveljavitev izpodbijanega ugodilnega dela prvostopenjske sodbe.

Podobno je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da se mu ni potrebno opredeljevati glede tega, kaj je bilo za toženo stranko s stališča varstva poslovnih skrivnosti in varovanja ugleda tožene stranke sporno v posameznih zadevah (projekt O., sodelovanje z družbo N. d.o.o., podatki iz poslovnega plana tožene stranke itd.), ker tožena stranka v odpovedi ni konkretno navedla, kaj naj bi bilo s tem narobe. Takšno stališče je zmotno. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče presojati z merili, ki veljajo za kazenski postopek. Zadošča, da delodajalec v odpovedi jasno navede, s čim naj bi delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je tožena stranka storila, podrobnosti v zvezi s tem pa je še vedno možno dokazovati tudi v sodnem postopku, kar je tožena stranka prav tako storila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo še podrobno pojasnila, zakaj posamezni v intervjuju in pismu bralca navedeni podatki zanjo predstavljajo poslovno skrivnost oziroma zakaj meni, da je tožnik s tem kršil obveznost varovanja ugleda tožene stranke.

Podobno je tožnik tudi v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 12. 5. 2010, podrobno razdelal, kaj vse od tistega, kar tožena stranka šteje za poslovne skrivnosti, je bilo že poprej objavljeno v posameznih člankih.

Sodišče prve stopnje je glede teh vprašanj sicer izvajalo dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki, ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo in tudi ne v celoti do izvedenih dokazov, čeprav je dolžnost sodišča, da se opredeli do pravno relevantnih navedb stranke.

Pritožba le delno utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati kršitve dolžnosti varovanja poslovnih skrivnosti, ker se je o teh skrivnostih že prej pisalo v javnosti. Morebitne predhodne medijske objave dela podatkov, ki so poslovna skrivnost, tistega, ki je dolžan varovati poslovno skrivnost, ne odvezujejo, da še naprej varuje nerazkriti del podatkov. Navedeno še zlasti velja, če podatke v celoti razkrije šele delavec, ki bi te podatke sicer moral varovati. S tem v zvezi tožena stranka utemeljeno opozarja, da ni vseeno, ali se domnevne poslovne skrivnosti v javnosti obravnavajo kot ugibanja neznanega vira, ali pa jih potrdi nekdo, ki bi te skrivnosti sicer moral varovati. Pač pa je navedeno okoliščino potrebno upoštevati v okviru presoje, ali so s kršitvijo za toženo stranko nastale kakšne škodljive posledice oziroma ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. S tem v zvezi tudi tožnik utemeljeno opozarja, da je potrebno presoditi sorazmernost med omejitvami, ki so tožniku naložene z dolžnostjo varovanja poslovnih skrivnosti, zlasti še ob upoštevanju, da so te pri toženi stranki bile opredeljene zelo široko in med pravico tožnika, da se vendarle tudi javno brani pred očitki, ki so bili javno izrečeni v zvezi z njegovim delom pri toženi stranki.

Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za izdajo poslovne skrivnosti, če je podatek javnosti že znan in javno objavljen. Navedeno pomeni, da z izdajo takšnega podatka tudi ne morejo biti uresničeni znaki kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu KZ-1. V tej zadevi pa je tudi sporno, ali sploh gre za podatke, ki ustrezajo definiciji poslovne tajnosti iz petega odstavka 241. člena KZ-1. Da se neka listina ali podatek šteje za poslovno tajnost, ne zadošča zgolj to, da so z aktom pristojnega organa razglašeni za industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost, temveč morajo biti tudi tako pomembni, da so z njihovo izdajo očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice. Navedbe tožene stranke, v čem naj bi bile te hujše škodljive posledice (izguba konkurenčne prednosti ipd.), so sicer dokaj neprepričljive (vendar se sodišče druge stopnje do njih ni v celoti opredelilo).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede neizkazanosti škode, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi tožnikovega ravnanja in ki naj bi se kazala v številnih drugih negativnih prikazih tožene stranke v javnosti ter v povečanem številu odpovedanih zavarovanj. Tožena stranka ni ponudila nobenih prepričljivih dokazov o povezanosti med obema tožniku očitanima nastopoma v medijih in številnimi drugimi negativnimi prikazi tožene stranke v javnosti, kakor tudi ne povezave med tožnikovim ravnanjem in odpovedanimi zavarovanji.

Pač pa bi sodišče prve stopnje moralo zavzeti povsem jasno stališče, ali tožnikove izjave o tem, da so nekateri nadzorniki V. postavili svoj osebni interes nad interes zavarovancev, o vmešavanju stare uprave in o visokih stroških analiz in izdelave projektne dokumentacije, ki jih bo dr. A. prej javnostjo težko upravičil, pomenijo kršitev prepovedi škodljivega ravnanja v smislu določbe 35. člena ZDR. Ta določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodijo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Citirane tožnikove izjave bi po svoji naravi lahko moralno škodile toženi stranki, vendar je tudi v tem primeru potrebno opraviti test sorazmernosti, kakor je to že navedeno zgoraj v zvezi z varovanjem poslovne skrivnosti. Zaradi navedenega ne zadošča, da se sodišče prve stopnje le sprašuje, ali so bile tožnikove izjave res neresnične in zato eventualno tudi žaljive in da se enako sprašuje, ali je bil prizadet ugled tožene stranke, temveč mora na ta vprašanja tudi odgovoriti.

Ne glede na to, da je ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega še preuranjeno zaključiti, ali je tožnikov zahtevek utemeljen, pa je kljub temu potrebno pritrditi stališču tožene stranke, da je denarna odškodnina, dosojena na podlagi 118. člena ZDR, po višini pretirana in odstopa od sodne prakse. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, vendar pa je glede na te okoliščine dosojeni znesek previsok.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Res je sicer, da pritožbeno sodišče v skladu s citirano določbo to lahko storile izjemoma, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo neracionalno ugotovljene pomanjkljivosti, ki se nanašajo le na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno z nepooblaščenim nastopanjem v javnosti in delno na kršitve dolžnosti varovanja poslovnih skrivnosti, odpraviti šele na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče bi zaradi načela neposrednosti ponovno moralo izvesti že vse izvedene dokaze, sodišču prve stopnje pa tega ne bo potrebno storiti, temveč bo na podlagi že izvedenih dokazov le dopolnilo dokazno oceno in nato o zadevi znova odločilo.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo zgoraj in nato o zahtevku znova odločilo.

- K pritožbi tožnika Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku zakonskih zamudnih obresti od denarne odškodnine, dosojene na podlagi 118. člena ZDR, ni prisodilo v skladu z zahtevkom. Tožnik je podredni tožbeni zahtevek postavil v pripravljalni vlogi, ki je bila na pošto priporočeno oddana 12. 2. 2010 in je v njem zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu izplača neto znesek odškodnine, obračunane od zneska 141.213,72 EUR v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti dosodilo v skladu s podrednim zahtevkom, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V kolikor pa bi držale tožnikove navedbe, bi drugostopenjsko sodišče v tem delu pritožbo moralo šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo svoje stališče glede višine dosojene odškodnine iz 118. člena ZDR, vendar pa je bilo glede na odločitev o razveljavitvi ugodilnega dela izpodbijane sodbe potrebno ugoditi tudi pritožbi tožnika, saj je zaradi razveljavitve ugodilnega dela izpodbijane sodbe odprta dejanska podlaga celotnega zahtevka, zaradi česar tudi delna zavrnitev tožbenega zahtevka nima opore v ugotovljenih dejstvih. Dokler ni v celoti in popolno ugotovljeno dejansko stanje, bi bilo neutemeljeno določiti zgornjo mejo odškodnine, saj je še vedno odprta možnost, da pride do zavrnitve tožbenega zahtevka.

Ne glede na navedeno pa je potrebno pojasniti, da je zmotno stališče tožnika, da bi mu sodišče prve stopnje v okviru odločitve o stroških postopka moralo priznati nagrado za vsak opravljeni narok posebej. Res je sicer, da tako odločajo nekatera sodišča splošne pristojnosti, vendar Višje delovno in socialno sodišče enotno odloča, da stranki povrnitev nagrade za narok pripada le enkrat, ne glede na to, koliko narokov je bilo dejansko opravljeno. Podlaga za takšno stališče je določba prvega odstavka 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnikov od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Tar. št. 3102 glede nagrade za narok ne določa kaj drugega, kot pa je določeno v citiranem prvem odstavku 14. člena ZOdvT. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da bi bilo nagrado za postopek in narok potrebno še posebej odmeriti tudi od podrednega denarnega zahtevka za odškodnino. Odškodnina iz 118. člena ZDR, kot odmena za reintegracijo, ni samostojen zahtevek, od katerega bi se nagrada posebej odmerjala, temveč se nagrada odmeri le na podlagi določbe drugega odstavka 24. člena ZOdvT.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo tudi pritožbi tožnika in v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje znova ocenilo vse izvedene dokaze in v kolikor bo znova ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, odločilo o celotnem zahtevku za plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.