Jedro

Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.

Dejstvo, da toženka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Če toženka, ki ji je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljala, je kršila tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti in obenem pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. To, da toženka svoje zakonske in pogodbene obveznosti ni izvrševala, ker je bila organizacija dela, nadzor nad delom in pogoji za varno opravljanje dela v domeni tuje družbe, za odločitev ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, da toženka ni sklenila pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče v tujini in da ni določila delavca za zagotavljanje varnosti lastnih delavcev.

Sporazum o skupnih varnostnih ukrepih, s katerim delavec morebiti niti ni seznanjen, delodajalca ne more razbremeniti zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer, lahko pa predstavlja podlago za morebitne regresne zahtevke med sklenitelji sporazuma v primeru nastanka škodnih primerov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2018 dalje in za plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki 3.712,41 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene oziroma je ta nepravilna, nima vsebinsko utemeljenih razlogov oziroma so ti nejasni, kontradiktorni, v nasprotju s ključnimi dokazi ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova vloga z dne 2. 9. 2022 prepozna in da zato navedb v njej ni upoštevalo. S tem je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izjave, ravnalo je očitno pristransko, v korist toženke. Zmotno je presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke, saj je zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, vključno z usposabljanjem za varno delo, temeljna obveznost delodajalca. Toženka se s tem, ker ni vodila gradbišča, ne more razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu. Prav tako bi toženka morala podpisati pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče in določiti delavca za zagotavljanje varnosti lastnih delavcev. Ker tega ni storila, je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da ugodi zahtevku po temelju in vrne zadevo sodišču prve stopnje zgolj v odločitev o višini tožbenega zahtevka oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik se je 11. 11. 2017 poškodoval v delovni nesreči, ko je delal na delovišču v Nemčiji. Na delo ga je napotila toženka, s katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe desne roke. Meni, da je toženka odgovorna objektivno in tudi krivdno, ker delo ni bilo organizirano tako, da bi bilo poskrbljeno za tožnikovo varnost in zdravje pri delu, kar je toženkina temeljna obveznost. 7. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala. Navajala je, da je poskrbela za primerno delovno okolje in delovna sredstva, da je tožnik sam odgovoren za škodo, da je tožnik opravljal delo po navodilih naročnika izvedbe del in da mu toženka ni odrejala delovnega procesa ter zato na nastanek poškodbe ni imela vpliva.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke, ker toženka ni izvajala nevarne dejavnosti in tudi ni upravljala z nevarno stvarjo. Ugotovilo je, da tudi ni podana krivdna odgovornost toženke, ker je delovni proces na delovišču v tujini potekal na podlagi navodil in pod nadzorom delavca, ki je bil zaposlen pri družbi A. GmbH. Navedena družba je bila tudi odgovorna za organizacijo delovnega procesa, kakor tudi za nadzor nad izvajanjem varnostnih ukrepov, zato je bila z vidika zagotavljanja varstva in zdravja pri delu tudi tožnikov dejanski delodajalec. Toženka pa je delavce, med njimi tožnika, zgolj posodila navedeni tuji družbi in ni niti organizirala dela na delovišču, niti ga ni nadzirala, zato tudi ni bila odgovorna za izvajanje ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na sklep VSRS VIII Ips 12/2019 ter odločbi VDSS Pdp 706/2013 in Pdp 161/2019. Zaključilo je, da je bila toženka le formalna delodajalka, ki bi lahko odgovarjala za nastalo škodo zgolj v primeru, če bi ji bilo mogoče očitati protipravnost, ki bi bila v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastalo škodo.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot prepozne zavrnilo tožnikove navedbe, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2022. Na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota ali zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Izhodišče presoje krivde po navedenem tretjem odstavku 286. člena ZPP je v namenu in učinkih določb o prekluziji, ki po eni strani zagotavljajo sodno varstvo v razumnem roku, po drugi strani pa posegajo v strankino pravico do izjave. Interpretacija te določbe mora odražati ustrezno ravnotežje med obema načeloma in je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem sporu je potrebno upoštevati, da so za presojo relevantne predvsem tožnikove trditve, ki jih je podal že v tožbi, in sicer, da toženka skladno z zakonsko obveznostjo ni poskrbela za varne delovne pogoje, da ni poskrbela za primerna delovna sredstva in za ustrezno organizacijo dela. V dokaz navedenih trditev je tožnik predlagal imenovanje izvedenca za varstvo pri delu. Ta dokazni predlog je konkretiziral, sodišče pa je dokaz nato izvedlo. Po pozivu sodišča, ki je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 18. 8. 2022, za opredelitev do izvedenskega mnenja, je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2022 pravočasno podal svojo opredelitev. Pri tem pa mu je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno očitalo, da je v navedeni pripravljalni vlogi širil trditveno podlago v zvezi z odgovornostjo toženke za nastali škodni dogodek (konkretno, da toženka ni poskrbela za usposabljanje za varno delo, da z družbo, h kateri je tožnika poslala na delo v tujino, ni podpisala pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih na delovišču in ni določila delavca za zagotavljanje varnosti svojih delavcev). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek tožniku o nedopustnem širjenju trditvene podlage ni utemeljen, za presojo v sporu pa so bistvene tožnikove trditve, da toženka ni poskrbela za varnost in zdravje tožnika pri delu, ki jih je tožnik podal že v tožbi. Prav tako je potrebno pritrditi pritožbi, da dodatne trditve v vlogi z dne 2. 9. 2022, ki se nanašajo na toženkino kršitev obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, ne morejo vplivati na zavlačevanje postopka, saj je bil zadnji narok opravljen šele skoraj 9 mesecev po vložitvi obravnavane vloge, to je 16. 5. 2023. Glede na navedeno tožniku tudi iz tega vidika ni mogoče očitati nedopustnega oziroma prepoznega širjenja trditvene podlage. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedene trditvene podlage oziroma je ni upoštevalo pravilno, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja v postopku in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na sklep VSRS VIII Ips 12/2019 ter odločbi VDSS Pdp 706/2013 in Pdp 161/2019 o odgovornosti "dejanskega" delodajalca oziroma naročnika del za varnost in zdravje pri delu, vendar pa okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.1 Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 12/2019 res obrazložilo, da mora obstajati vzročna zveza med delodajalčevo opustitvijo (kot protipravnim ravnanjem) in nastankom škode ter da bi moralo sodišče ugotoviti, kdo je bil zadolžen zagotavljati varnost in zdravje pri delu, pri tem pa odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo (enako velja tudi v zadevah VDSS Pdp 706/2013 in Pdp 161/2019). Delodajalec je namreč na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) dolžan povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nadaljnji), če je delavcu škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Navedeno pomeni, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost).

11. V obravnavanem sporu je tožnik poleg objektivne odgovornosti uveljavljal tudi krivdno odgovornost toženke. Trdil je, da je toženkino nedopustno ravnanje v njeni opustitvi ustrezne organizacije dela oziroma skrbi za varno delo, svoje trditve pa konkretiziral in v zvezi z njimi predlagal postavitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Tožnik ima prav, ko v pritožbi izpostavlja (enako že v postopku na prvi stopnji), da je zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu temeljna obveznost delodajalca skladno s 45. členom ZDR-1. Prvi odstavek 45. člena ZDR-1 namreč določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. K zagotavljanju ukrepov za varstvo pri delu pa se je toženka zavezala tudi v pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s tožnikom (prilogi A2 in B1). Zaveza zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu nedvomno velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav formalno tožnik niti ni imel položaja napotenega delavca).2 Ob takšni izrecni zakonski obveznosti in tudi pogodbeni zavezi je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da je izključena odgovornost delodajalca v formalnem smislu, to je subjekta, s katerim je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da toženka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Če toženka, ki ji je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljala, je kršila tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti in obenem pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer.3 To, da toženka svoje zakonske in pogodbene obveznosti ni izvrševala, ker je bila organizacija dela, nadzor nad delom in pogoji za varno opravljanje dela v domeni tuje družbe, to je družbe A. GmbH, za odločitev ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, da toženka ni sklenila pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče v tujini in da ni določila delavca za zagotavljanje varnosti lastnih delavcev, kot ji to nalaga 39. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11), kar sicer tožnik kot toženkino kršitev izpostavlja v pritožbi. Sklenitev takšnega sporazuma je po določbi prvega odstavka 39. člena ZVZD-1 naložena delodajalcem in samozaposlenim delavcem, ki hkrati opravljajo dela na deloviščih in torej sklenjen sporazum učinkuje med njimi. Takšen sporazum, s katerim delavec morebiti niti ni seznanjen, delodajalca ne more razbremeniti zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer, lahko pa predstavlja podlago za morebitne regresne zahtevke med sklenitelji sporazuma v primeru nastanka škodnih primerov. V obravnavanem sporu je pravno pomembno, da toženka temeljne zakonske obveznosti in obenem tudi pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjevala.

12. Za odškodninsko odgovornost toženke so odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da toženki ni mogoče očitati protipravnosti, ki bi bila v vzročni zvezi z nastalo škodo, ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker so bile ugotovljene tudi procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP).

13. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi procesne kršitve in v celoti upošteva tožnikovo trditveno podlago iz pripravljalne vloge z dne 2. 9. 2022. Skladno z navedenimi izhodišči naj dopolni dokazni postopek v zvezi z obstojem krivde (odgovornosti) in višino škode, ki je tožniku nastala zaradi škodnega dogodka, ter ponovno odloči o temelju in višini tožbenega zahtevka ter o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja, saj je treba ugotoviti celotne sklope dejstev glede uveljavljanja odškodninske odgovornosti toženke, tudi glede eventualne presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker se do teh dejstev sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ta ne morejo biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji, ne da bi nedopustno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva - ne bi šlo namreč za dopolnitev, ampak preselitev postopka pred sodišče druge stopnje. Zaradi razveljavitve sodbe ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče prve stopnje dokazni postopek v zvezi z nekaterimi od teh vprašanj vendarle že izvajalo in bo moralo v ponovljenem postopku dokaze le dopolniti in ustrezno oceniti ter o tožbenem zahtevku odločiti ob pravilni uporabi materialnega prava. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbenemu predlogu, da se zadeva v primeru razveljavitve sodbe vrne v ponovno sojenje pred drugim sodnikom, ker postopek pred sodiščem prve stopnje ni bil voden pristransko.

15. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sklep VSL I Cp 2201/2019; I. Vuksanović v prispevku, Kdo je delodajalec, ki odškodninsko odgovarja pri kršitvah delavskih pravic, Pravna praksa, št. 33, 2022 (z dne 8. 9. 2022), str. 8 in 9, zavzema stališče, da bi morali v primeru "divjih napotitev" biti formalni delodajalci solidarno odškodninsko odgovorni za kršitev pravil o varnosti pri delu, skupaj z dejanskim delodajalcem. Navaja, da _"formalnemu delodajalcu ne sme biti dopuščeno, da enostavno napoti svojega delavca na tuje delovišče k dejanskemu delodajalcu in se potem ob nesreči cinično brani, da s tistim deloviščem nima nič oziroma tam ni organiziral dela."_ 2 Toženka je predložila naročilo družbe A. GmbH z dne 7. 11. 2017 (priloga B7), iz katerega izhaja prošnja navedene družbe za zagotovitev dveh delavcev za storitev demontaže v Nemčiji za obdobje od 8. 11. do 15. 12. 2017 in podatek o plačilu toženki za zagotovljena delavca. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik z družbo A. GmbH ni bil v nobenem pogodbenem razmerju. 3 Vprašanje, ali je svojo obveznost poskrbeti za varno delo kršil tudi naročnik oziroma "dejanski delodajalec", za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevantno. Oškodovanec lahko odškodnino zahteva od vseh solidarno odgovornih ali le nekaterih od njih, vsak dolžnik solidarne obveznosti namreč odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (1. odstavek 395. člena OZ).