Jedro

Golo zatrjevanje lastnika, da je stanovanje, glede katerega se zahteva privatizacija, predvideno za rušenje, še ni podlaga za odklonitev prodaje po 129. členu stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določbo 117. člena stanovanjskega zakona tožniku prodati dvosobno stanovanje na B. v K. Štelo je, da niso izpolnjeni razlogi za odklonitev prodaje po 129. členu stanovanjskega zakona. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prezrto je bilo očitno dejstvo, da je predmet zahtevane privatizacije funkcionalno stanovanje v poslovnem kompleksu, ki je v lasti tožene stranke. Tako je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi le primerno drugo stanovanje v zamenjavo, kar bi zaradi velikega poslovnega interesa bila pripravljena storiti celo brezplačno. Sodišči nižje stopnje sta torej nepravilno uporabili določbi 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih in 129. člena stanovanjskega zakona.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, sledi, da je tožnik postal imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 13.5.1983. Ob dodelitvi in vselitvi stanovanje ni bilo opredeljeno kot službeno. Tudi kasneje, do uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) tožnikov status v tem stanovanju ni bil spremenjen, posebej ne v smeri začasne uporabe stanovanja (40. člen ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82). Tožena stranka je namembnost stanovanja (oziroma stanovanj v zadevni stavbi) spremenila šele po uveljavitvi SZ dne 19.3.1992. Iz takih dejanskih ugotovitev sledi sklep, da je tožnik bil ob uveljavitvi stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 na stanovanju imetnik stanovanjske pravice in da naknadna opredelitev stanovanja kot funkcijskega na njegov status retroaktivno nima vpliva. Kot imetnik stanovanjske pravice pa je tožnik na podlagi določbe 117. člena SZ oseba, kateri je tožena stranka kot lastnik stanovanje dolžna prodati. Ovire, ki jih za tako pravno razlago postavlja določba 128. člena SZ niti niso predmet tožbene trditvene podlage, zatrjevane ovire glede na določbo 129. člena SZ pa ne obstojajo. Poleg argumenta, da stanovanje tožniku ni bilo oddano kot službeno (in da je kasnejša - po uveljavitvi SZ - opredelitev stanovanja v tej smeri neupoštevna), obvelja tudi sklep, da zaradi izostanka dejstev, ki se nanašajo na zatrjevano spremembo namembnosti stavbe, v kateri je stanovanje, ni mogoče pravno upoštevno sprejeti teze o oviri za prodajo stanovanja (prvi odstavek 129. člena SZ) zaradi predvidenega rušenja ali prenove stavbe. Tožena stranka namreč ni predložila akta upravne narave, ki bi njene trditve mogel pravno opredeliti. V reviziji ponovno predlagana zamenjava spornega stanovanja z drugim stanovanjem pa je v opisanem obsegu zgolj ponujena možna rešitev, ki pa ostaja le v dispoziciji strank.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker v postopku na nižjih stopnjah tudi ni bilo mogoče najti kršitev, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo torej treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).