Jedro

Sodišče je ugodilo zahtevku na izpraznitev stanovanja, saj toženca do uveljavitve SZ še nista 2 leti prebivala v stanovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 21.850,00 SIT v 15. dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da z družino izprazni stanovanje št. 6, v drugem nadstropju hiše ... v izmeri 55 m2, se iz njega izseli ter ga praznega izroči tožeči stranki. Tožencema je naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, v znesku 49.725,00 SIT.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni povedalo, na podlagi katerih pravnih dejstev ali predpisov naj bi Mestna občina Ljubljana postala pravni naslednik Mesta Ljubljane.

Zlasti ni razložilo, zakaj je Mestno občino Ljubljana šteti za pravnega naslednika tudi v lastništvu spornega stanovanja, zgrajenega s solidarnostnimi sredstvi. Znano je namreč, da delitvenega sporazuma med sedanjimi občinami še ni in zato tudi ni določeno, katera občina je pravni naslednik Mesta Ljubljana v lastništvu stanovanja, ki je predmet pravde. Sodišče bi moralo na aktivno legitimacijo paziti po uradni dolžnosti. Če je odločilo, da je Mestna občina Ljubljana glede spornega stanovanja pravni naslednik Mesta Ljubljane, bi moralo odločitev razložiti z navedbo ustreznih dejstev in predpisov. Sodba ima o tem le golo trditev brez kakršnihkoli razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Uporaba dveh zakonov za isto sporno razmerje je nezakonita. Tudi ugovore tožene stranke bi moralo sodišče presojati po ZSR. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni vedela za bivanje tožencev in da v to ni privolila. Sodba nima razlogov zakaj sodišče ni upoštevalo ugovora tožencev, da je bilo stanovanje povsem uničeno in da ga je obnovila ter usposobila za bivanje tožena stranka. Stanovanje je bilo zapuščeno že od leta 1981. Opuščeno stvar si je po veljavnih predpisih mogoče prilastiti. Na opuščenem stanovanju je mogoče z zasedbo pridobiti tudi stanovanjsko pravico. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prvo sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba nima razlogov o odmeri stroškov in zato te ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Mestna občina je na podlagi 100. člena Zakona o lokalni samoupravi ena od pravnih naslednic Mesta Ljubljane. Pravne naslednice so nerazdelne lastnice nepremičnega premoženja bivšega Mesta Ljubljane. Tožbo na izselitev lahko na podlagi ZTLR vloži samo eden od solastnikov oz. skupnih lastnikov stanovanja, tako da ni potrebno, da bi na strani tožeče stranke nastopali vsi nerazdelni lastniki stanovanja, oziroma vsi pravni nasledniki. S tem je po mnenju tožeče stranke njena aktivna legitimacija izkazana. Sodišče je pravilno ugotovilo dejstva, na podlagi katerih je tožbenemu zahtevku ugodilo. Dejstvo, da je tožena stranka adaptirala stanovanje in plačevala položnice, za sporno zadevo nista relevantni. Predlaga zavrnitev pritožbe, toženi stranki pa naj se naloži tudi plačilo njenih nadaljnjih stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejstva, odločilna za pravilno in zakonito odločitev o zahtevku tožeče stranke, ugotovilo popolno in pravilno.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Vsa svoja stališča, tako o dejanskih kot o materialno pravnih vprašanjih, je v razlogih sodbe obširno, jasno in zelo natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša, glede na pritožbena izvajanja pa k njeni obrazložitvi samo še dodaja: Nobene potrebe ni bilo, da bi sodišče prve stopnje posebej utemeljevalo ugotovitev, da je sedanja tožeča stranka pravni naslednik tiste, ki je vložila tožbo. Zakonska podlaga za to nasledstvo je Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (ZVODNO). Tožeča stranka je bila ustanovljena s tem zakonom (4. tč. 3. čl. ZVODNO) in to je akt, ki pomeni nasledstvo. Tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na določbo ZTLR, konkretno 43. člen, ki tožeči stranki daje materialno pravno upravičenje za uveljavljanje zahtevka, o katerega utemeljenosti je sodišče prve stopnje odločilo.

Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo ob upoštevanju Stanovanjskega zakona (SZ), Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) pa je upoštevalo le za ugotovitev ali sta toženca, na podlagi tega predpisa, pridobila pravice, ki izključujejo uporabo določb SZ. Razlogi o tem so v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasni in nedvoumni. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni vedela za bivanje tožencev in da k temu ni privolila. Takšne ugotovitve obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje. Pravilno se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ugotavljanjem stanja stanovanja predno sta ga toženca pričela uporabljati. To dejstvo namreč, glede na upoštevano materialnopravno podlago, ni relevantno. V nasprotju z določbo drugega odstavka 32. člena ZTLR je stališče pritožbe, da si je opuščeno stvar mogoče prilastiti. To namreč velja le za premičnine. Prav pa ima pritožba v delu ko trdi, da si je bilo po ZSR z zasedbo stanovanja mogoče pridobiti stanovanjsko pravico, vendar le, če je uporaba stanovanja trajala dlje od dveh let (čl. 50 ZSR), česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je povedalo, da so bili stroški tožeče stranke odmerjeni po odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah. Ob upoštevanju stroškovnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ugotovitev drži in je na tej podlagi ter ob upoštevanju določbe prvega odstavka 154. člena ZPP sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 49.725,00 SIT.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da nobeden od, v pritožbi uveljavljanih, pritožbenih razlogov ni izpolnjen. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov tožene stranke. Temelji pa na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela. V tem pa je podan tudi razlog, da mora nasprotni stranki povrniti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Stroški obsegajo nagrado odvetnici za sestavo pritožbe in končno poročilo stranki. Nagrada za to opravilo je bila odmerjena po Odvetniški tarifi ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta. Nagrade za posvet s stranko pa sodišče ni priznalo glede na to, da je obsežena v nagradi za sestavo pritožbe.