Jedro

Za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru Center za socialno delo, oškodovankin skrbnik.

Protipravnost pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti je posebni zakonski znak in mora biti konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 1. točko prvega odstavka in drugega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A., s katerim se mu očita storitev poskusa kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po tretjem in prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da dovoli vložitev obtožnega predloga.

3. Pritožba je utemeljena.

**Glede opisa kaznivega dejanja**

4. Pritožnik v zvezi z opisom kaznivega dejanja pod točko 1 obtožnega predloga sicer priznava, da je iz opisa pomotoma izostala beseda _„protipravnost“_, vendar poudarja, da je ta opisana s konkretnim ravnanjem obdolženega, ki je že po svoji naravi protipravno. Obdolženec naj bi se tudi zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in naj bi ga tudi hotel storiti, tako da ne gre samo za objektivno ugotovitev, da je bilo storilčevo ravnanje protipravno, temveč naj bi se obdolženi zavedal, da tega ne sme storiti.

5. Pritožbeni senat pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da je zakonski znak protipravnosti kot poseben zakonski znak očitanega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 izostal iz abstraktnega kot tudi konkretnega opisa kaznivega dejanja iz 1. točke obtožnega predloga, zaradi česar opisanega dejanja ni moč opredeliti kot kaznivega dejanja po 133. členu KZ-1. Te presoje, glede na pravilne razloge izpodbijanega sklepa v tem delu, ne morejo omajati pritožbene navedbe o obdolženčevem naklepu in zavedanju protipravnosti, poleg tega tožilec s pritožbenimi navedbami ne more dopolniti opisa kaznivega dejanja pod točko 1 v obtožnem aktu, torej manjkajoče konkretizacije zakonskega znaka protipravnosti odvzema prostosti.

6. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče obtožni predlog glede 1. točke zavrglo preuranjeno. Pritožbeni senat ugotavlja, da konkretni opis kaznivih dejanj iz 1. in 2. točke obtožnega predloga oziroma izreka izpodbijanega sklepa predstavlja eno samo kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. V opisu pod točkama 1 in 2 obtožnega predloga je namreč opredeljen isti historični dogodek, ki se je zgodil v istih časovnih in krajevnih okoliščinah zoper isto oškodovanko. Tudi obdolženčevo ravnanje opisano v obeh točkah obtožnega predloga izpolnjuje vse zakonske znake po prvem odstavku 132. člena KZ-1: opisana je obdolženčeva uporaba sile (_„jo prijel za roko ter jo začel vleči proti osebnemu vozilu“_ in _„je pod prisilo, ko jo je držal za roko“_), kakor tudi njegov namen, da bi oškodovanka v posledici njegovega prisiljenja kaj storila (_„da bi podpisala pisno izjavo neznane vsebine“,_ „_dal B. B. v podpis list papirja, na katerem je bila napisana neznana izjava“ in „pod prisilo, ko jo je držal za roko, dosegel, da je list z izjavo proti njeni volji tudi podpisala“)_. Po prepričanju pritožbenega senata tako opisano ravnanje predstavlja eno dokončano kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, pri čemer so glede na ustrezno opredelitev zakonskih znakov, časa in kraja storitve, kakor tudi drugih okoliščin kaznivega dejanja, podane vse predpisane sestavine obtožnega predloga iz prvega odstavka 434. člena ZKP.

7. Glede na povedano je presoja prvostopenjskega sodišča, da dejanje pod točko 1 obtožnega predloga ni kaznivo dejanje, zmotna. Čeprav sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnem aktu, je sodišče prve stopnje očitno presodilo, da konkretni opis ne izpolnjuje zakonskih znakov nobenega drugega kaznivega dejanja, vendar je tudi ta odločitev nepravilna, ker so v opisu dejanja pod točkami 1 in 2 navedeni vsi zakonski znaki dokončanega kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. **Glede podaje predloga za pregon**

8. Pritožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da naznanila direktorice Centra za socialno delo ... (CSD) B. B. ni mogoče šteti kot predloga za pregon v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 54. člena ZKP. Izpostavlja uradna zaznamka z dne 20. 3. 2019, iz katerih izhaja, da je direktorica CSD policistu 15. 3. 2019 podala opis dogodka ter opravila razgovor s skrbnikom oškodovanke C. C., ta pa je dne 15. 3. 2019 na PP Ljubljana Vič podal poročilo o opravljenem razgovoru z oškodovanko. Poročilo vsebuje opis dogodka kritičnega dne, da je obdolženi skušal oškodovanko zvleči v avto, da bi podpisala izjavo, da je oškodovanka v prisotnosti policije in strokovnih delavcev potrdila napad nanjo, da ji je moški ponudil list papirja, kjer je nekaj pisalo ter da je pod prisilo, ko jo je držal za roko, nekaj podpisala. Tožilec navaja, da je pod poročilom naveden C. C., zato je to poročilo nedvomno šteti kot predlog za pregon kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. 9. Drugi odstavek 53. člena ZKP določa, če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo, se šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Prvi odstavek 147. člena ZKP določa, da se ovadba lahko poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno. Če je ovadba podana policiji, jo ta skladno z drugim odstavkom 147. člena ZKP sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu. Posebna obličnost glede podaje ovadbe ter s tem tudi predloga za pregon ni predpisana – odločilno je, da je oškodovančeva volja za uvedbo kazenskega postopka izražena jasno in nedvoumno. Ovadba pa mora vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan.1

10. Nadalje iz prvega odstavka 54. člena ZKP izhaja, da za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog njihov zakoniti zastopnik. Skladno s prvim odstavkom 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je veljal v času podaje ovadbe v konkretni zadevi, skrbnik zastopa varovanca. Skladno z drugim odstavkom 192. člena ZZZDR zastopa varovanca CSD, če sam opravlja dolžnosti skrbnika. Če CSD v vlogi oškodovančevega zakonitega zastopnika poda kazensko ovadbo, ni videti nobenega razloga, da se ta ovadba skladno s prvim odstavkom 54. člena ZKP in in drugim odstavkom 53. člena ZKP ne bi štela kot predlog za pregon.

11. V konkretni zadevi je bila oškodovanki z odločbo SK 1/83 z dne 1. 9. 1983 (l. št. 43) popolnoma odvzeta opravilna sposobnost in je bila postavljena pod neposredno skrbništvo Centra za socialno delo. Upoštevaje navedeno je v konkretni zadevi oseba, ki je za oškodovanko upravičena podati kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon, direktorica B. B. kot zastopnica CSD. Tako ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je upravičen predlagatelj C. C., ki je v kritičnem obdobju neposredno izvajal naloge skrbništva za oškodovanko – kdo konkretno opravlja naloge skrbništva v okviru CSD z vidika podaje ovadbe ni pomembno. Tudi ne drži, da je bil C. C. oškodovanki dodeljen kot skrbnik – iz navedene odločbe o odvzemu opravilne sposobnosti oškodovanki in postavitvi pod skrbništvo izhaja, da je postavljeni skrbnik CSD in ne C. C. 12. Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 20. 3. 2019 (l. št. 10) izhaja, da je nevabljena direktorica CSD B. B. na policiji 15. 3. 2019 navedla, da jim je oškodovanka 15.3.2019 povedala, da jo je prejšnjega dne moški pri vrtcu, kamor hodi po dnevno kosilo, napadel, s silo za roko zvlekel v avto in jo prisilil, da je podpisala nek obrazec, ker se ga je močno bala, je list podpisala, po dogodku je bila zelo pretresena in prestrašena. Temu uradnemu zaznamku je priložena tudi dobesedno zapisana izjava oškodovanke z opisom tega dogodka in poročilo o opravljenem razgovoru z oškodovanko na CSD (vsebujeta opis, da je moški oškodovanko prijel za roko in poskusil zvleči v vozilo, da bi podpisala izjavo, da se je zlagala, ...uspelo se ji je izmakniti iz prijema, zamahnila je proti moškemu... da jo je moški držal za roko in je pod prisilo nekaj podpisala).

13. Naznanitev kaznivega dejanja s strani direktorice CSD B. B. je razvidna tudi iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 20. 3. 2019 (l. št.13 - da je 14. 3. 2019 pred vrtcem moški oškodovanki grozil in jo silil v podpis neke izjave za sodišče) in uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 15. 3. 2019 (l. št. 14 – da je 14. 3. 2019 pred vrtcem moški oškodovanki grozil in jo silil v podpis neke izjave za sodišče). Iz slednjega tudi izhaja, da so policisti z oškodovanko v prisotnosti direktorice CSD B. B. opravili razgovor o obravnavanem dogodku.

14. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je ovadbo podala upravičena oseba, ki je konkretizirano opisala dogodek kritičnega dne, kot je bil nato opredeljen v obtožnem predlogu, ter tudi navedla ime domnevnega storilca ter opisala njegovo ravnanje na škodo oškodovanke. Naznanitev kaznivega dejanja policiji nedvomno izkazuje jasno in nedvoumno voljo skrbnika oškodovanke za uvedbo kazenskega pregona.

15. Pritožnik utemeljeno uveljavlja da je naznanitev kaznivega dejanja s strani direktorice CSD B. B. šteti za pravočasen predlog za pregon, ter da je stališče sodišča prve stopnje pravno zmotno. Po oceni pritožbenega senata navedena naznanitev skrbnika oškodovanke skladno s prvim odstavkom 54. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZKP predstavlja kazensko ovadbo, posledično pa je tako treba šteti, da je bil s tem podan tudi predlog za pregon.

16. Ob tem ne gre prezreti, da je državni tožilec skladno s 136. členom ZKP predložil dokaz, da je bil predlog za pregon podan. V obtožnem predlogu je namreč kot priloga (l. št. 4) navedena Kazenska ovadba PP Ljubljana Vič z dne 29. 3. 2019 s prilogami, tej ovadbi pa so priloženi vsi zgoraj omenjeni relevantni uradni zaznamki, iz katerih jasno izhaja naznanitev kaznivega dejanja s strani direktorice CSD.

17. Procesna predpostavka za uvedbo kazenskega pregona za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 kot predlagalnega delikta je po presoji pritožbenega senata izpolnjena. Prvostopenjsko sodišče je tako prekršilo določbe 53. člena in 54. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 277. člena in prvim odstavkom 437. člena ZKP, s čimer je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka glede obstoja predloga oškodovanca po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeni senat na podlagi tretjega odstavka 402. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP in 1. točko 372. člena ter 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodil in izpodbijani sklep razveljavil ter zadevo vrnil sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007 in I Ips 227/2009 z dne 10. 9. 2009.