Jedro

Odločba upravnega organa tuje države o dodelitvi otroka, ki je državljan Republike Slovenije, ne predstavlja "res iudicata". Otrok v starosti treh let se dodeli v vzgojo in varstvo očetu le, če so podane posebne okoliščine, da se ga ne dodeli materi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 17.3.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bila njena mladoletna hčerka zaupana v varstvo in vzgojo očetu. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ bil pristojen za odločitev v tej upravni zadevi glede na to, da sta oba otrokova starša kot tudi otrok imeli v času uvedbe postopka stalno prebivališče na območju prvostopnega organa in da ima mladoletna hči državljanstvo Republike Slovenije. Prejšnji sklep prvostopnega organa z dne 4.2.1992 o odstopu zadeve Centru za socialno delo ... (Republika Hrvaška) kot krajevno pristojnemu organu, je tožena stranka s svojo odločbo z dne 30.3.1992 odpravila glede na to, da je Republika Slovenija v času odločitve prvostopnega organa, že bila samostojna in neodvisna država in zato prvostopni organ ni imel podlage, da zadevo odstopi organu tuje države. V zvezi z okoliščinami in razmerami, v katerih otrok živi z materjo ter možnostih za stike očeta s hčerko, se je prvostopni organ obrnil na Center za socialno delo ... vendar se slednji na to zaprosilo ni odzval. Prav tako se na vabilo prvostopnega organa, ni odzvala tožnica. Od kar je tožnica otroka odpeljala s seboj na Hrvaško, otrokov oče zaradi tožničinega ravnanja sploh ni uspel vzpostaviti stika z otrokom. Čeprav je znano in priznano, da otrok v starosti treh in pol let potrebuje predvsem materino skrb in nego ter čustveno povezavo z materjo, je enako in za bodoči otrokov razvoj še pomembnejše, da otrok po ločitvi staršev ne izgubi enega od roditeljev. Ob vseh pravicah roditelja, ki z otrokom ne živi, da ima stike in to neomejene z otrokom, so v ospredju postopka o dodelitvi otroka njegove koristi in pravice. Tožnica od kar je otroka odpeljala od očeta, načrtno odteguje otroka od očeta, kar je v nasprotju z otrokovimi pravicami in koristmi. Mladoletna G. je bila, ko je še živela pri očetu, nanj močno čustveno navezana in pomeni zanjo ta nasilna prekinitev vseh stikov prav gotovo velik čustveni pretres in prikrajšanje njenih pravic za drugega roditelja. Dosedanje ravnanje in postopki roditeljev mladoletne G., na eni strani očeta, ki je v času, ko je za njo skrbel, dopuščal stike tudi z materjo ter na drugi strani materino dosledno zavračanje stikov in odtujevanje hčerke od očeta, dajejo po presoji tožene stranke podlago, da se v korist otroka mladoletna G. dodeli v vzgojo in varstvo očetu J.B. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka storila bistvene kršitve določb upravnega postopka in da je nepravilno uporabila zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V konkretni zadevi gre za pravnomočno presojeno stvar (res iudicata), saj je bila z odločbo Centra za socialno delo ... mladoletna G. dodeljena v varstvo in vzgojo materi - tožnici. Ministrstvo za delo, socialne zadeve in družino Republike Hrvaške je s svojo odločbo z dne 14.8.1992, zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo otrokovega očeta. Tožena stranka je spregledala, da se je Center za socialno delo v ... izrekel za nepristojnega in odstopil zadevo prvostopnemu organu Republike Hrvaške. Mladoletna G. je državljan Republike Hrvaške, je izvenzakonski otrok star 3 leta, ki za svoj biopsihični razvoj potrebuje stalno bližino in skrb svoje matere. Toženi stranki sploh niso poznane razmere, v katerih otrok sedaj živi, prvostopni organ Republike Slovenije pa je o zadevi odločil zgolj na podlagi izjave otrokovega očeta. Prvostopnemu organu je tudi znano, da je J.B. fizično maltretiral tožnico, da se je tožnica zaradi tega preselila na Hrvaško, da je on ugrabil otroka tožnici in ne tožnica njemu. Otrokov oče ne želi vzpostaviti stikov z otrokom, ni se odzval vabilom Centra za socialno delo ... in ne pošilja denarja za preživljanje otroka. Zoper njega teče postopek pred občinskim sodiščem zaradi neplačevanja preživnine, vendar se tudi vabilom sodišča ne odziva. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba in odločba prvostopnega organa odpravita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče iz razlogov navedenih v njeni odločbi, tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da so organi Republike Slovenije pristojni za odločitev o tej upravni stvari, zato teh razlogov ne ponavlja. Po mnenju sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da dokončna odločba upravnega organa Republike Hrvaške, s katero je bila mladoletna G. dodeljena v varstvo in vzgojo tožnici, predstavlja v tej upravni zadevi "res iudicata". Ta tožbeni ugovor ni utemeljen, ker je organ Republike Slovenije, ob uvedbi postopka bil pristojen za odločitev o dodelitvi mladoletne G., sklep prvostopnega organa o odstopu zadeve organu Republike Hrvaške je bil v pritožbenem postopku odpravljen in ker gre za otroka, ki je državljan Republike Slovenije. Zato odločba upravnega organa tuje države, ne more predstavljati v Republiki Sloveniji "res iudicata". Ne glede na to pa je sodišče tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Pri odločitvi o tem, kateremu od roditeljev se mladoletni otrok dodeli v varstvo in vzgojo, je potrebno zaradi koristi otroka ugotoviti in upoštevati osebnost ter postopke in ravnanje obeh otrokovih roditeljev, kot tudi razmere, v katerih živita. Tožena stranka je izpodbijano odločbo, v kateri ugotavlja, da se Center za socialno delo Z. (Hrvaška) ni odzval zaprosilu Centra za socialno delo B. (Slovenija), izdala dne 17.3.1993. V upravnih spisih te zadeve pa je poročilo z dne 15.3.1993, ki ga je na zaprosilo prvostopnega organa, poslal Center za socialno delo Z. in ki ga je prvostopni organ prejel 22.3.1993 - torej le nekaj dni po izdaji izpodbijane odločbe. Iz tega poročila izhaja, da živi mladoletna G. s svojo materjo pri njenih starših, da so razmere, v katerih otrok živi zelo ugodne, da je otrok zelo navezan na mater in da ni nobenega razloga, da ne bi bil zaupan materi. To poročilo tudi potrjuje tožbene navedbe, da otrokov oče ne prispeva za njegovo preživljanje, zaradi česar je sprožen sodni postopek, da se otrokov oče ni odzval vabilu Centra za socialno delo Z., da tožnici po telefonu grozi in da se ona boji, da ji bo otroka ugrabil. Sodišče meni, da je potrebno, da tožena stranka pri odločanju o tožničini pritožbi oceni tudi to poročilo organa Republike Hrvaške.

Otrok v starosti treh in pol let potrebuje predvsem materino nego, skrb in čustveno povezavo, kot pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato se otrok v tej starosti dodeli očetu le, če so podane posebne okoliščine, ki kažejo na to, da mati ni zmožna nuditi otroku normalnega psihičnega razvoja. Po mnenju sodišča dejstva ugotovljena v upravnem postopku, kot tudi razlogi izpodbijane odločbe glede ravnanja in postopkov obeh otrokovih roditeljev, ne dajejo zanesljive podlage za sklep tožene stranke, da bi koristi mladoletne G. zahtevale, da se jo dodeli očetu. Pri tem je po mnenju sodišča potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se mladoletna G. od začetka leta 1992 nahaja pri tožnici, v drugi državi. V tem času se je gotovo navadila na novo okolje. Zato njena dodelitev očetu - tudi če bi tako odločbo bilo mogoče izvršiti - ne bi pozitivno vplivala na otrokovo psihično stanje in njegov nadaljnji normalni razvoj.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).