Jedro

I. Za oddajo zemljišča zaradi zaokrožitve funkcionalnega zemljišča javni razpis ni potreben (51. člen zakona o stavbnih zemljiščih, Ur.l. SRS, št. 14/84 in 33/89).

II. Javni pravobranilec po 2. členu zakona o javnem pravobranilstvu (Ur.l. SRS, št. 19/76 - 5/91) zastopa občino pred sodiščem v sporih iz premoženjskopravnih razmerij.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti sodne poravnave, ki so jo pravdne stranke sklenile dne 14.6.1988. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke le glede odločitve o stroških, pritožbo zoper izrek o glavni stvari pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je poravnava v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj je s stavbnim zemljiščem razpolagal javni pravobranilec in ne pristojna občinska komisija. Prav tako ni bila opravljena javna dražba. Sodišče druge stopnje napačno ugotavlja, da je bilo sporno zemljišče odsvojeno že leta 1984. Za to ni nobenega pravnega temelja in se v tem delu sodba sodišča druge stopnje tudi ne da preizkusiti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi in s tem tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka. S prikazom dejanskega (ne pravnega) ravnanja s spornim zemljiščem že nekaj let pred sklenitvijo sodne poravnave je sodišče druge stopnje le pojasnilo, zakaj je Občina T. lahko pristopila k takšnemu reševanju spora s tožečo stranko. S tem je pritrdilo sodišču prve stopnje in dodatno utemeljilo veljavnost sodne poravnave kot pravnega temelja za prenos spornega zemljišča (str. 2 izpodbijane sodbe). Preizkus izpodbijane sodbe je torej mogoč in očitana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sporna sodna poravnava vsebuje dva sporazuma. Tožnica in Občina T. sta se dogovorili, da bo tožnica odplačno izročila (vrnila) občini del leta 1984 njej oddanega zemljišča, prvotožena stranka pa se je zavezala za vrnjeni del plačati ustrezno protivrednost. Toženka in toženec pa sta se sporazumela, da bo toženka tožencu oddala to zemljišče zaradi zaokrožitve funkcionalnega zemljišča k njegovi stavbi. Poenostavitev, ki je povzročila prenos zemljišča neposredno med tožnico in tožencem (v prisotnosti in s soglasjem občine ter njeno zavezo, da bo predlagala vpis v zemljiško knjigo), na pravno naravo navedenih dogovorov ni vplivala. Samo zato sodna poravnava ni nična.

Sicer pa tožeča stranka v tem postopku ne uveljavlja ničnosti dogovora, s katerim sama vrača del zemljišča, čeprav naj bi se prav s tem delom poravnave končal spor med njo in občino. Tožnica vztraja na tem, da bi občina pri nadaljnjem razpolaganju s spornim zemljiščem morala razpisati javno dražbo, nato pa bi pogodbo morala skleniti pristojna komisija. Napada torej tisti del poravnave, ki ureja razmerje med občino in tožencem. Toda tožnica prezre, da tudi če bi bil ta del poravnave ničen, zemljišča ne bi dobila nazaj ona, temveč občina. Tožeča stranka zato nima pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti tega dela poravnave.

Le zaradi odgovora na revizijske trditve pa revizijsko sodišče ugotavlja naslednje. Za oddajo zemljišča zaradi zaokrožitve funkcionalnega zemljišča javni razpis ni potreben (51. člen zakona o stavbnih zemljiščih, Ur.l. SRS, št. 14/84 in 33/89). Komisija za oddajo stavbnega zemljišča ni pravna oseba in zato ne more sklepati pogodb in tako tudi ne sodne poravnave. Javni pravobranilec po 2. členu zakona o javnem pravobranilstvu (Ur.l. SRS, št. 19/76-5/91) zastopa občino pred sodiščem v sporih iz premoženjskopravnih razmerij.

Tožeča stranka iz navedenih razlogov s svojim tožbenim zahtevkom ni mogla uspeti. Reviziji zato ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).