Jedro

Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna.

Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek poslej v celoti glasi: "V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi pravni učinek prodajne pogodbe, s katero je tožeča stranka prodala toženi stranki osebno vozilo FORD KUGA/1.5 DV5 88 A6 4x2, prva registracija ... in pravni učinek prenosa lastninske pravice na navedenem osebnem vozilu.

Tožena stranka je dolžna z naslova razveljavitve učinkov prodaje v stečajno maso tožeče stranki plačati denarno nadomestilo v višini 3.523,37 EUR.

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso tožeče stranke osebno vozilo FORD KUGA/1.5 DV5 88 A6 4x2, prva registracija ..., na način, da osebno vozilo v roku 15 dni izroči stečajnemu upravitelju tožeče stranke, in zahtevek za plačilo denarnega nadomestila v znesku 13.476,63 EUR, se zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 372,36 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 718,57 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med tožečo in toženo stranko (v nadaljevanju tožnico in toženko) razveljavilo pravni učinek prodajne pogodbe, s katero je tožnica prodala toženki osebno vozilo FORD KUGA/1.5 DV5 88 A6 4x2, prva registracija ... Razveljavilo je tudi pravni učinek prenosa lastninske pravice na navedenem osebnem vozilu. Razsodilo je, da je toženka dolžna vrniti v stečajno maso tožnice osebno vozilo na način, da ga v roku 15 dni izroči stečajnemu upravitelju tožnice, v primeru, da to ni več mogoče, pa v istem roku plačati v stečajno maso tožnice nadomestilo v višini 13.223,37 EUR. V presežku, do vtoževanega nadomestila v višini 17.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 2.799,24 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica dne 18. 2. 2021 v domnevno izpodbojnem obdobju osebno vozilo prodala toženki za kupnino v višini 9.700,00 EUR, ki je bila tožnici nesporno plačana, nakar je toženka dne 19. 2. 2021 to osebno vozilo prodala družbi A. d.o.o. za kupnino v znesku 13.400,00 EUR. Razlika v ceni po opravljenih poslih tako znaša 3.700,00 EUR. Tožnica navaja, da je bila zaradi tega zneska oškodovana stečajna masa. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo vrnitev osebnega vozila v stečajno maso tožnice oziroma, če to ni mogoče, plačilo zneska 13.223,37 EUR, ki predstavlja celotni znesek po sodnem cenilcu ocenjene vrednosti vozila, je zato nepravilna, saj ne upošteva, da je tožnica za navedeno vozilo toženki že plačala 9.700,00 EUR. Toženka bi morala tožnici plačati le razliko med prvo in drugo prodajo osebnega vozila v višini 3.523,37 EUR, kar je sodišče prve stopnje v tč. 21 obrazložitve sodbe celo samo ugotovilo. Ker pa je ta razlika neznatna, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari toženka izpodbija tudi sprejeto stroškovno odločitev. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da odločitev spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, ali je vrnitev osebnega vozila mogoča. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da vrnitev vozila ni mogoča, saj je bilo vozilo prodano naprej. Zato je tožnica upravičena do denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe (278. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Cenilec je v cenitvenem poročilu ugotovil, da znaša vrednost spornega vozila na dan izdaje sodne odločbe 13.223,37 EUR, čemur toženka ni ugovarjala. Dejstvo, da je toženka tožnici za vozilo že plačala 9.700,00 EUR, se bo lahko upoštevalo po pravnomočnosti sodbe ter bo tako toženka dolžna plačati v stečajno maso tožnice razliko med dosojenim povračilnim zahtevkom in že plačano kupnino. Tožnica stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba in glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da ima sodba zadostne razloge za sprejeto odločitev, ki objektivno omogočajo preizkus njene pravilnosti, zato pritožbeno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V izpodbijani sodbi tudi ni zaslediti nasprotij, ki bi ustrezala kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je tudi ta pritožbena graja neutemeljena. Utemeljena pa je pritožbena graja materialnopravne pravilnosti sprejete odločitve.

7. Tožnica je s tožbo uveljavljala izpodbojni zahtevek po 275. členu ZFPPIPP s tožbenim predlogom, da se v razmerju med tožnico in toženko razveljavijo učinki pravnega dejanja prodajne pogodbe, s katero je tožnica prodala toženki osebno vozilo FORD KUGA in učinki prenosa lastninske pravice na navedenem vozilu. Zahtevala je vrnitev osebnega vozila v stečajno maso oziroma, če to ni več mogoče, plačilo denarnega nadomestila v znesku 17.000,00 EUR. Zahtevek je utemeljevala z navedbami, da je bilo vozilo toženki prodano za kupnino 9.700,00 EUR (račun št. 2021-7 z dne ...), kar je manj, kot je znašala dejanska tržna vrednost vozila, s čimer je bila oškodovana stečajna masa.

8. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, opravljeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen ZFPPIPP), je izpodbojno, če sta hkrati podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP).

9. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje v tč. 14 obrazložitve sodbe, da je bilo dejanje opravljeno v obdobju izpodbojnosti, čemur toženka le pavšalno nasprotuje, ko navaja, da je do prodaje osebnega vozila prišlo v domnevno izpodbojnem obdobju. Pritožba tudi ne nasprotuje zaključkom in presoji sodišča prve stopnje o obstoju insolventnosti tožnice v času oprave izpodbojnega pravnega dejanja in glede izkazanosti subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnega dejanja. Pritožbeno sodišče je v tem obsegu zato opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal upoštevnih nepravilnosti.

10. V okviru objektivnega pogoja izpodbojnosti mora tožeča stranka dokazati, da je zaradi izpodbijanega dejanja prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, oziroma da je tožena stranka pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna.

11. V obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka tožnici za prodano osebno vozilo plačala 9.700,00 EUR. Izvedenec B. B. je v izvedenskem mnenju in njegovi pisni ter ustni dopolnitvi ocenil, da je znašala tržna vrednost vozila na dan 18. 2. 2021 14.210,39 EUR oziroma da znaša vrednost vozila na dan izdaje sodne odločbe 18. 10. 2023 13.223,37 EUR. Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

12. Pravna posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je, da mora oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe (278. člen ZFPPIPP).

13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna izročiti v stečajno maso tožnice osebno vozilo. Ugotoviti je, da tožnica v tem delu zahtevka, vsebovanega v odločitvi I/3. točke izreka izpodbijane sodbe, v bistvu uveljavlja vrnitveni zahtevek, ki ga ureja 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).1 Bistvo vrnitvenega zahtevka je, da lastnik na stvari prevzame posest in s tem pridobi pravico uporabe. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člen SPZ). Iz zakonskega besedila tako izhaja, da je eden od pogojev za uspešnost vrnitvenega zahtevka ta, da je stvar, katere vrnitev se zahteva, v dejanski oblasti toženca. To dejstvo je dolžan v pravdi dokazati tožnik.2 V obravnavanem primeru je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je toženka osebno vozilo že dne 19. 2. 2021 prodala tretjemu in ga nima več v lasti in dejanski oblasti. Z vrnitvenim zahtevkom zoper njo zato tožnica ne more uspeti in ga je potrebno kot neutemeljenega zavrniti.

14. Utemeljena pa je glede na predhodne ugotovitve sodišča druge stopnje pritožba tožnice tudi glede določitve višine denarnega nadomestila, ki ga je toženka dolžna plačati v stečajno maso tožnice. Ker je bila tožnica z izpodbojnim zahtevkom uspešna le v razliki med prodajno ceno vozila (9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), je dolžna toženka z naslova razveljavitve pravnih učinkov prodaje v stečajno maso plačati denarno nadomestilo v znesku 3.523,37 EUR.

15. Zatrjevanje tožnice, da gre pri prodajni in ugotovljeni tržni ceni za zanemarljivo razliko, ki narekuje zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo, da v stečajno maso tožnice plača nadomestilo v višini 3.523,37 EUR, tožbeni zahtevek za izročitev osebnega vozila v stečajno maso in presežni del zahtevka za plačilo denarnega nadomestila (še za 9.700,00 EUR) pa je zavrnilo.

17. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP), o katerih je sodišče druge stopnje odločilo skladno z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP na podlagi delnega uspeha pravdnih strank v postopku. Glede na 20,73 % uspeh se tožnici od na prvi stopnji pravilno odmerjenih 4.034,52 EUR prizna 836,35 EUR pravdnih stroškov, toženki pa se glede na 79,27 % uspeh od pravilno odmerjenih 1.524,81 EUR prizna 1.208,71 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov je tožnica dolžna povrniti toženki 372,36 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

18. Toženka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožnica povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST - 1) se toženki prizna 625 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 12,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk; tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV na odvetniško storitev (140,25 točk) ter 513,00 EUR sodne takse za pritožbo (tar. št. 1121 ZST - 1), kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR, skupaj znaša 979,65 EUR. Glede na 73,35 % pritožbeni uspeh je dolžna tožnica povrniti toženki 718,57 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

19. Tožnica krije sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje in nastali stroški niso bili potrebni v smislu določila 155. člena ZPP.

1 Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek 92. člen SPZ). 2 Tako Berden v Juhart et al, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 479.