Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi, nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi, ker meni, da ni zavezanka za plačilo RTV prispevka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da takšno zatrjevanje ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z zgoraj navedenim sklepom je Javni zavod RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV) tožnici kot zavezanki za plačilo RTV prispevka izdal sklep zaradi neplačanih prispevkov za program RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek), s katerim je bilo odločeno, da se opravi davčna izvršba dolgovanega zneska na ime tožnice kot zavezanke skupaj z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dneva izdaje sklepa do dneva plačila posamezne obveznosti in so razvidne iz seznama neplačanih RTV prispevkov po izvršilnih naslovih za mesece maj do december 2018 (točka 1. izreka sklepa). Med drugim je bilo tudi odločeno, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev zavezanke pri banki (2. točka izreka).

2. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je RTV dolžnici (sedaj tožnici) predhodno z odločbo št. 74500457-02653867-01 (izvršljivo 12. 6. 2019) naložila plačilo dolgovanega zneska iz naslova neplačanega RTV prispevka. Zavezanka naložene obveznosti, v roku določenem z odločbo, ni poravnala, zaradi česar je RTV, skladno z določilom 393. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in v skladu s 143. členom ZDavP-2, začela davčno izvršbo.

3. Pritožnica je v pritožbi navedla, da ni mogoče na noben način posegati v njeno premoženje in lastnino ter da nima sklenjene nobene pogodbe ali sporazuma, ki bi ga morala spoštovati. Z doseženo tehnologijo pa ima možnost zakleniti radijski in televizijski program in s tem zaščititi svoje premoženje. Ščiti se tako, da sprejemnikov valov nima v svojem zasebnem prostoru, zaradi česar prosi, da se ji naj več ne pošiljajo pošiljke, saj le-te ne odpira.

4. Pritožba pritožnice je bila kot neutemeljena zavrnjena.

_Tožbene navedbe_

5. Tožnica vlaga tožbo, iz katere izhaja, da jo po njeni oceni državni javni zavod RTV Slovenija neupravičeno izsiljuje k plačevanju RTV prispevka, pri čemer ga pri tem podpira Ministrstvo za kulturo RS. Zahteva razveljavitev sklepa o izvršbi in odločbe z dne 15. 4. 2020 št. 61540-118/2019/2. Prav tako zahteva vračilo vseh stroškov s strani tožene stranke.

6. Tožnica v tožbi dodatno izpostavlja, da sama nima svojega RTV sprejemnika, da pa tudi tujih sprejemnikov ne uporablja v svojih prostorih, o čemer je obvestila tudi RTV Slovenija. Navaja, da je pomotoma še vedno registrirana kot plačnica električne energije, vendar da nikoli z nobeno elektro distribucijo ni sklenila nikakršne pogodbe, kakor tudi ne pogodbe z Javnim zavodom RTV Slovenija, zaradi česar meni, da ni zavezana plačevati RTV prispevka. Tožnica sicer ne negira, da se je nekoč ob pričakovanju nakupa stanovanja kot bodoča lastnica ob takratni dejanski lastnici pri Elektro A., d. o. o. vpisala kot naslovnik za prejem položnic, vendar na koncu ni postala lastnica predmetnega stanovanja. Meni, da ni odgovorna za dejstvo, da je še vedno registrirana pri Elektro A., d. o. o. _Navedbe tožene stranke_

7. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem navaja, da je bil izpodbijani prvostopenjski sklep RTV Slovenija tožeči stranki izdan zaradi neplačanega RTV prispevka, in sicer na podlagi 393. člena ZDavP-2 ter je tako tožena stranka uvedla davčno izvršbo na dolžničina denarna sredstva na podlagi izvršilnega naslova, to je odločbe RTV Slovenija št. 74500457-02653867-01 (izvršljive 12. 6. 2019) kot to določa njeno potrdilo o izvršljivosti. Tako tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke in poudarja, da se tožbeni ugovori in navedba tožeče stranke ne nanašajo na samo davčno izvršbo, kar je predmet tega upravnega spora, ampak se nanašajo izključno na izpodbijane zakonske obveznosti plačila RTV prispevka, kar pomeni, da tožeča stranka s svojimi navedbami izpodbija izvršilni naslov torej izvršljivo odločbo obveznosti plačila RTV prispevka, kar pa skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni dopustno oziroma ni mogoče. Tako tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

8. Senat tukajšnjega sodišča je na seji dne 1. 3. 2023 odločil, da bo o zadevi odločeno po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sklep pa je bil vročen obema strankama.

_Presoja sodišča_

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. RTV je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožničinih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče najprej pojasnjuje, da 40. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Po določbi 393. člena ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah tega zakona o davčni izvršbi.

11. Davčna izvršba, tudi izvršba za izterjavo neporavnanih RTV prispevkov, se tako na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, prične z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, številka 74500457-02653867-01 za leto 2018 (izvršljiva dne 12. 6. 2019) kot to določa njeno potrdilo o izvršljivosti, tožnica pa obveznosti po tej odločbi, to je plačilo zapadlih prispevkov za RTV, ni izpolnila.

12. Tožnica ugotovitvam in izdanemu izvršilnemu naslovu v tožbi ne nasprotuje. Prav tako ne navaja, da predmetnega izvršilnega naslova ne bi prejela.

13. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi, nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi, ker meni, da ni zavezanka za plačilo RTV prispevka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da takšno zatrjevanje ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.1 Zato tožničina zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, kar vse je tožnici v drugostopenjski odločbi pojasnila že tožena stranka.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, med strankama niso sporna, in ker gre zgolj za pravno vprašanje ali je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova, pri čemer tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) tovrstne zadeve ne sodijo v okvir garancij, ki izhajajo iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)2. Dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi bi se lahko ugotavljala in presojala zgolj v okviru izdaje izvršilnega naslova in ne več v okviru sklepa o davčni izvršbi.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 28.