Jedro

Zdravstvene težave (bolečine v hrbtnici) tožnika ne opravičujejo oz. ne morejo izključiti njegove disciplinske odgovornosti za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti (predčasen odhod z dela), lahko pa bi predstavljale tehtno olajševalno okoliščino, ki vpliva na izbiro disciplinskega ukrepa, oz. na presojo, ali je bil preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zakonit in primeren ukrep.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev odločbe tožene stranke št. 2/96 z dne 25.1.1996, potrjene s sklepom odbora za pritožbe tožene stranke št. 5/96, z dne 6.3.1996, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi preklica pogojne odložitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ter ugotovitev, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki mu je dolžna priznati za nazaj vse pravice iz delovnega razmerja in ga pozvati nazaj na delo ter mu povrniti stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni utemeljena in da bi sodišče moralo njegovemu zahtevku ugoditi, saj je nedvomno odšel z dela zato, ker se je slabo počutil. Ni možno, da bi zaradi njegovega odhoda pri toženi stranki nastale kakršnekoli posledice in motnje. Zdravstvena dokumentacija tožnika je nedvomno dokaz, ki bi moral biti upoštevan v njegovo korist. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Tožniku je bilo dokazano, da je 21.11.1995 huje kršil delovno obveznost, ker je zapustil delovno mesto in odšel domov, ne da bi o tem obvestil svoje nadrejene, čeprav je vedel, da je remont in da je izvedba dela skupine, v kateri je delal, vezana na delo drugih izvajalcev. Tudi naslednjega dne ni nikomur omenil, da bi imel kakšne težave z zdravjem, zato je sklicevanje tožnika na bolniški stalež, ki mu je bil odobren čez dva dni, neutemeljeno. Z zapustitvijo delovnega mesta je tožnik nedvomno povzročil motnje v delovnem procesu. Zato je bil preklic predhodno izrečenega pogojnega disciplinskega ukrepa povsem utemeljen. O navedeni pritožbi je pritožbeno sodišče že odločalo in s sodbo VDSS opr. št. Pdp 581/97 z dne 28.1.1999 delno ugodilo pritožbi ter delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je namesto preklica izvršitve pogojno odloženega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15% akontacije plače za obdobje treh mesecev, obenem pa je ugodilo njegovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. V ostalem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 298/99 z dne 3.10.2000 reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je pritožbeno sodišče pri odločanju bistveno kršilo določbo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi z določili 373. člena ZPP/77, ker je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni ugotovilo, niti jih ni ugotovilo pritožbeno sodišče, ki dokaznega postopka ni izvajalo, zato je bilo kršeno načelo neposrednosti v postopku. Med drugim je v razlogih sklepa tudi navedlo, da sodni nadzor nad odločitvami delodajalca ni nadaljevanje pri delodajalcu začetega postopka odločanja o odgovornosti, ampak nadzor nad zakonitostjo odločitev, ki jih sprejema delodajalec, v mejah, ki jih določa 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) Glede na odločitev revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelek v Kranju, opr. št. Pd .../96 z dne ...1997. Pritožba je utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede storitve hujše kršitve delovnih obveznosti, ki se očita tožniku, ter glede njegove disciplinske odgovornosti. Dokazano je,da je tožnik storil očitano hujšo kršitev po 8. točki 14. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (neizvrševanje, neredno, nepravočasno, malomarno izvrševanje delovnih nalog, ki jih delavcu odredi neposredni vodja). Dne 21.11.1995 je ob 8. uri zapustil delovno mesto in tega dne ni izvršil delovnih nalog, ki so mu bile odrejene. Ravnanje tožnika je bilo nepravilno, saj delavec ne sme samovoljno zapustiti delovnega mesta in opustiti opravljanja naloženega dela, zlasti ne v času remonta, ko gre za skupinsko delo, vezano na kratke roke. Dokazana je tudi tožnikova disciplinska odgovornost za očitano hujšo kršitev, saj niso podane nobene okoliščine, ki bi jo izključevale. Pritožba navaja, da je tožnik odšel z dela zato, ker se je slabo počutil in poudarja, da je tožnikova zdravstvena dokumentacija dokaz, ki bi moral biti nedvomno upoštevan v njegovo korist. Tožnik je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je spornega dne predčasno odšel z dela zaradi bolečin v hrbtenici, vendar k zdravniku niti tisti dan niti naslednji dan ni šel; 23.11.1995 je - kot je potrdila tudi priča A. D. - vzel dopust zaradi bolečin v hrbtenici, 24. 11.1995 pa je nastopil bolniški stalež. Zdravstvene težave, na katere se sklicuje tožnik, ga sicer ne opravičujejo in ne morejo izključiti njegove disciplinske odgovornosti za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, lahko pa bi predstavljale tehtno olajševalno okoliščino, ki vpliva na izbiro disciplinskega ukrepa, oz. na presojo, ali je bil preklic pogojno odložene izvršitve predhodnega disciplinskega ukrepa zakonit in primeren ukrep. Dejansko stanje s tem v zvezi ni popolnoma razčiščeno - sodišče prve stopnje je sicer o tem zaslišalo tožnika in priče ter vpogledalo v zdravstveno potrdilo, ni pa dovolj natančno preverilo tožnikove trditve, da je imel dne 21.11.1996 bolečine v hrbtenici, zaradi česar naj bi odšel predčasno domov, z izvedbo drugih primernih dokazov. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem olajševalnih okoliščin na strani tožnika, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, materialno pravo zmotno uporabljeno, kar ima za posledico napačno oz. vsaj preuranjeno odločitev. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče z zaslišanjem tožnikove lečeče zdravnice in po potrebi z izvedbo drugih dokazov preveri, ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje in potek zdravljenja od 24.11.1996 dalje (nekajdnevni bolniški stalež, zdravljenje z injekcijami zaradi bolečin v hrbtenici) verjetno, da je imel težave s hrbtenico že 21.11.1996 in v naslednjih dneh pred nastopom bolniškega staleža, kar naj bi bil razlog za njegov predčasen odhod z dela. Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94), in sicer na podlagi določila 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), ki določa, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.