Jedro

Če sta delavec in delodajalec sklenila pogodbo o poravnavi, v kateri je delavec izrecno izjavil, da po izpolnitvi te pogodbe nima več nobenih zahtevkov, neutemeljeno zahteva odpravnino kot trajno presežni delavec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku A. Č., 2.200.000,00 SIT, z obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in napačne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi mu ob normalnih pogojih delovno razmerje pri toženi stranki moralo prenehati kot presežnemu delavcu zaradi ukinitve delovnega mesta. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo postaviti na stališče, kakšno bi bilo stanje v primeru, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo nezakonito. V tem primeru bi odšel iz podjetja kot trajno presežni delavec in bi imel pravico do odpravnine in sicer bi mu pripadala odpravnina v višini 19 povprečnih plač. Ker pa mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, bi mu po kolektivni pogodbi za gospodarstvo pripadalo še najmanj 6 povprečnih plač. Tožena stranka bi mu tako morala izplačati skupaj še 22 povprečnih plač. Navaja tudi, da se je tožena stranka sicer ves čas v postopku sklicevala na III. točko pogodbe o poravnavi, sklenjeni med njim in toženko, po kateri naj bi se odpovedal vsem zahtevkom do tožene stranke. Vendar ponovno zatrjuje, da mu je sklenjena poravnava zagotovila le odškodnino za materialno škodo, ne pa škode, ki jo uveljavlja v tem postopku. Tem zahtevkom se ni mogel odpovedati, ker jih takrat še ni mogel uveljavljati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pri tem ni bistveno kršilo določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje in razlogov odločitve ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da bi tožena stranka morala plačati tožniku odpravnino po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in pavšalno odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožniku odpravnina po 36. f členu ZDR ne pripada iz razloga, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, temveč na podlagi sklenjene poravnave med strankama z dne 19.2.1993. Pavšalna odškodnina pa mu tudi ne gre, saj v času nastanka tožnikove odškodninske odgovornosti takrat veljavna SKPG, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, še ni določala. Ne glede na navedeno, pa je po mnenju pritožbenega sodišča bistvenega in odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovljeno dejstvo, da je tožnik dne 19.2.1993 s toženo stranko sklenil pogodbo o poravnavi, s katero se je poravnal glede vseh zahtevkih do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja in da je v 3. točki te poravnave izrecno izjavil, da po izpolnitvi obveznosti iz 2. točke te pogodbe do tožene stranke in pri njej zaposlenih delavcih, nima več nobenih zahtevkov. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi mu delovno razmerje prenehalo nezakonito in kot trajno presežnemu delavcu, zahtevkov, ki jih je postavil do tožene stranke v obravnavanem primeru, ne bi mogel uveljavljati, saj se je s sklenjeno poravnavo z dne 19.2.1993, vsem zahtevkom odpovedal. Pritožbene navedbe, da pripada tožniku odpravnina kot trajno presežnemu delavcu in pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, so zato neutemeljene. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).