Jedro

Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se mu s tem začne tudi izplačevati. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje se ji je že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati. Tožbeni zahtevek, da se ji izplačuje že od dneva priznanja pravice, je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2014 in št. ... z dne 10. 2. 2014 ter se tožnici odmeri invalidska pokojnina v znesku 487,20 EUR na mesec od 13. 6. 2013 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neizplačanih mesečnih zneskov invalidske pokojnine, obračunanih od dneva zapadlosti izplačila posameznega mesečnega zneska do dneva dejanskega izplačila ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Sodišče je poudarilo, da je razlika med samo pravico in izplačevanjem te pravice. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Ker je odločba o priznanju pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna 22. 10. 2013, se je s tem dnem tožnica prenehala voditi v evidenci iskalcev zaposlitve in ji je posledično tudi prenehalo obvezno zavarovanje iz naslova prejemnice denarnega nadomestila med brezposelnostjo in se invalidska pokojnina tožnici izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, to je od 23. 10. 2013 dalje. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo višino odstotka za odmero pokojnine glede na upoštevano prišteto dobo. Za tožnico je najugodnejša 19 letna pokojninska osnova na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1982 do 2000, ki za tožnico znaša 666,70 EUR. Višina takšne pokojnine bi bila nižja, kot bi bila tožničina invalidska pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožničina najugodnejša pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove in ji je zato odmerila pokojnino od najnižje pokojninske osnove, tako da na dan 10. 2. 2014 ta znaša 434,19 EUR.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da se je z odločbo z dne 16. 9. 2013 le ugotovilo, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, gre torej za ugotovitveno odločbo, s katero se je le ugotovilo, da je nastopila določeno pravno razmerje ter je tako pravnomočnosti nerelevantno ugotavljanje. Do trajne nezmožnosti za delo je pri tožnici prišlo 13. 6. 2013. Na ta datum tožnica ni več izpolnjevala pogojev za brezposelno osebo po Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami, ZUTD). S tem dnem je odpadla podlaga za obvezno zavarovanje in je tožnica že tega dne izpolnjevala pogoje za invalidsko upokojitev ter bi ji morala toženka odmeriti in izplačevati invalidsko dajatev od tega datuma dalje. Bistveno je dejansko prenehanje zavarovanja. Meni, da je bila tudi višina pokojninske dajatve napačno odmerjena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2014, s katerim se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 10. 2. 2014. S slednjo se je tožnici odmerila invalidska pokojnina v znesku 434,19 EUR na mesec od 23. 10. 2013 dalje.

6. Napačno je stališče tožeče stranke, da je odločba tožene stranke z dne 16. 9. 2013, s katero se je tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do invalidske pokojnine od 13. 6. 2013 dalje, deklerativne narave. Gre za odločbo tožene stranke, s katero se je tožnica ne samo razvrstila v I. kategorijo invalidnosti iz razlogov bolezni, temveč se ji je tudi priznala pravica do invalidske pokojnine.

7. Ob navedenem je še kako pomembno, kdaj je navedena odločitev in priznanje pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna. Kakor pravilno navaja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi je potrebno ločevati med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti in izplačevanjem le-teh. Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, to pa še ne pomeni, da se mu takšna dajatev začne izplačevati tudi s tem datumom. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na Zavodu RS za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti dne 22. 10. 2013 to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje (23. 10. 2013), ko tožnica ni bila več vključeno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje se je tožnici že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati.

8. Odločba o pravici do invalidske pokojnine postane izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna, kakor to določa tretji odstavek 182. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2). V skladu s prvim odstavkom 111. člena ZPIZ-1 pa se pokojnine uživalcu izplačujejo od 1. naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč je odločitev prvostopenjskega sodišča glede datuma začetka izplačevanja invalidske pokojnine pravilen.

9. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je sporna tudi višina invalidske pokojnine, saj naj bi jo organ prve stopnje napačno odmeril. Prvostopenjsko sodišče je preizkusilo tudi pravilnost odmere ter pri tem ugotovilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala tako obseg prištete dobe (9. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kakor tudi, da je tožena stranka pri odmeri pokojninsko osnovo izračunala na podlagi 30. člena v zvezi s 45. členom ZPIZ-2 ter osnove pravilno valorizirala po 35. členu ZPIZ-2. V skladu s prvim odstavkom 49. člena ZPIZ-2 je pravilno določila višino odstotka za odmero invalidske pokojnine. Glede na skupno pokojninsko dobo s prišteto dobo je bila tožničina invalidska pokojnina po določbi 48. člena ter prvega in drugega odstavka 49. člena ZPIZ-2 odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove tako, da invalidska pokojnina znaša 381,68 EUR na mesec. Za tožnico je ugodnejša odmera od najnižje pokojninske osnove, tako da na dan 23. 10. 2013 njena invalidska pokojnina znaša 434,19 EUR na mesec. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča v 9., 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sama.