Jedro

Dolžnik je za ugotavljanje dejstva, da podpis na povratnici sklepa o izvršbi ni ne njegov ne od katerega od njegovih družinskih članov predlagal zaslišanje strank. Takšen dokaz pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni primeren za dokazovanje, čigav je oziroma ni nečitljiv podpis na povratnici. Dolžnik ob predlaganju tega dokaza namreč ni navedel nobenih posebnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tudi on sam zmožen ugotavljati identiteto podpisa oziroma da ima za to ustrezna znanja. Ob navedenem bi bil primeren dokaz za ugotavljanje resničnosti dolžnikovih navedb predvsem dokaz z izvedencem grafologom. Izvedbe tega dokaza pa dolžnik v tem postopku ni predlagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog dolžnika V. S. K. za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi zavrne, da se ugovor tega dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrže ter da se ugovor tega dolžnika o dodatni izvršbi zavrne.

Zoper navedeni sklep se je pritožil drugi dolžnik V. S. K.. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep neutemeljen in nepravilen.

Pravi, da je zatrjeval, da podpis na povratnici pripeti k sklepu o izvršbi ni njegov. niti od koga od njegovih družinskih članov ter da mu sklep o izvršbi z dne 23.12.1994 sploh ni bil vročen oziroma mu ni bil pravilno vročen. Vendar pa meni, da v tej fazi postopka kaj drugega tudi ni mogel storiti, saj je za to, da teče zoper njega izvršilni postopek zvedel šele, ko je prejel sklep o dodatni izvršbi z dne 1.7.2005. Pravi tudi, da je kot dokaz o njegovih navedbah predlagal zaslišanje obeh strank, tako dolžnika, ki bi vedel pojasniti zakaj predmetni podpis na povratnici ni njegov, kot tudi upnika, ki bi na njegovo zatrjevanje moral izkazati, da je podpis njegov. Tako upnik kot dolžnik pa sta v primeru izpovedovanja zavezana k podajanju resnične izpovedi, saj je krivo pričanje kaznivo dejanje po 2. odst. 289. člena KZ. Ker gre za dokazovanje negativnega dejstva, bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti pravila o obrnjenem dokaznem bremenu po 214. členu ZPP. V nasprotnem bi lahko v podobnih primerih prišlo do hudih zlorab, saj bi zgolj nekakšen podpis na povratnici za dolžnika imel hude in nepopravljive posledice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno (1. odst. 224. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004; prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2003 z dne 15.1.2004). Gre za izpodbojno domnevo, katere resničnost bi moral izpodbiti dolžnik, in sicer ne le z zatrjevanji ampak tudi s predlaganjem ustreznih dokazov (7. odst. 149. člena ZPP). Dolžnik je za ugotavljanje dejstva, da podpis na povratnici sklepa o izvršbi ni ne njegov, ne od katerega od njegovih družinskih članov, predlagal zaslišanje strank. Takšen dokaz pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni primeren za dokazovanje, čigav je oziroma ni nečitljiv podpis na povratnici. Dolžnik ob predlaganju tega dokaza namreč ni navedel nobenih posebnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tudi on sam zmožen ugotavljati identiteto podpisa oziroma da ima za to ustrezna znanja. Ob navedenem bi bil primeren dokaz za ugotavljanje resničnosti dolžnikovih navedb predvsem dokaz z izvedencem grafologom. Izvedbe tega dokaza pa dolžnik v tem postopku ni predlagal. Ker tako dolžnik domneve iz 1. odst. 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 40/2004) v ugovoru z dne 22.7.2005 ni uspel izpodbiti, je sodišče prve stopnje pravilno določilo, da se njegov predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi zavrne ter da se njegov ugovor zoper sklep o izvršbi kot prepozen zavrže (3. odst. 9. člena ZIZ). Sklep o izvršbi je namreč dolžnik prejel že 27.6.2000, ugovor zoper sklep o izvršbi pa je podal šele dne 22.7.2005 skupaj z ugovorom zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 1.7.2005. Ker dolžnik v pritožbi ne navaja nobenih pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom oziroma na odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se zavrne tudi njegov ugovor zoper sklep o dodatni izvršbi, in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.