Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v teku kazenskega postopka v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom ni uveljavljal ugovora litispendence, ker naj bi oškodovanec zahtevek uveljavljal že v pravdnem postopku. Tudi v zahtevi ne zatrjuje, da bi bilo v pravdnem postopku že pravnomočno odločeno. Glede na to v zahtevi za varstvo zakonitosti ugovora litispendence ni mogoče uspešno uveljavljati, saj takšen ugovor ni revizijski razlog po določbah ZPP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 5.12.1997 A.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 2 leti.

Pritožbo zagovornika obdolženega A.J. zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 21.4.1998 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge prve in druge točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi zahteve vložnik zatrjuje, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da obsojenec ni poškodoval ničesar tujega, oziroma da je bil zid, ki ga je porušil, v lasti njegove žene, prav tako kot zemljišče, po katerem teče potok. Pri tem se sklicuje na potrdilo Geodetske uprave iz S.k. z dne 18.9.1994 in mnenje vodnogospodarske inšpekcije. Po mnenju vložnika obsojeni ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja tudi zato, ker je saniranje (rušenje in ponovno zidanje) izvajal po zahtevi in z delovnimi sredstvi svojega delodajalca - L.J. Tako ni bilo dokazov, da je obsojeni storil dejanje, za katerega je bil obsojen in bi ga sodišče zaradi okoliščin po 2. točki 358. člena ZKP moralo oprostiti obtožbe. Z obsodilno sodbo so po vsebini podane kršitve 358. člena ZKP.

Vložnik tudi navaja, da ravnanje obsojenca ni mogoče šteti kot kaznivo dejanje. Po 7. členu KZ je kaznivo dejanje protipravno dejanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje.

Podana je kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev 8. točke istega odstavka tega člena, saj so bili uporabljeni "dokazi brez ustreznega postopka", takšne kršitve so podane tudi zaradi vrednotenja zidu v znesku 558.559,00 SIT.

Kršen je bil tudi 373. člen ZKP, ker sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo oziroma je bilo ugotovljeno zmotno.

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vložnik še dodaja, da je sodišče z odločitvijo o plačilu škode odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je oškodovanec pred tem že uveljavljal v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena. Po njegovem mnenju zatrjevanje glede lastništva poškodovane stvari pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, enako tudi trditev v zahtevi, da omenjena pregrada ni imela tolikšnih razsežnosti kot jih navaja izrek v sodbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vprašanje lastništva porušene betonske pregrade sta sodišči prve in druge stopnje rešili v skladu z določili 1. odstavka 18. člena in 1. odstavka 23. člena ZKP. Po načelu proste presoje dokazov sodišče pri presoji, ali je podana kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno (1. odstavek 18. člena ZKP); kazensko sodišče samo odloči o pravnih vprašanjih, za katero je sicer pristojno sodišče v kakšnem drugem postopku, ali kakšni drugi državni organ po določbah, ki veljajo za dokazovanje v kazenskem postopku (1. odstavek 23. člena ZKP).

V obravnavani zadevi je bilo v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljeno, da je bil oporni zid - betonska pregrada, ki jo je podrl obsojeni A.J., last oškodovanega S.B., ki je ta objekt zgradil leta 1962 namesto prejšnje lesene pregrade in ga potem do leta 1992 popravljal kot lastnik. Sklicevanje zahteve na potrdilo Geodetske uprave z dne 19.8.1994 za vprašanje lastništva zemljišča, na katerem je stal porušeni objekt, ni relevantno, še manj je relevantno za vprašanje lastnine podrtega zidu, enako velja za mnenje vodnogospodarske inšpekcije, na katere se sklicuje vložnik.

Izvajanje vložnika v zahtevi glede lastništva podrtega zidu kot tudi zatrjevanja, da so bile nepravilno ugotovljene njegove dimenzije in vrednost, predstavlja uveljavljanje dejanskih vprašanj, ki naj bi jih sodišče prve in druge stopnje napačno rešili in šele v posledici tega naj bi bilo kršeno pravo, to pa pomeni, da vložnik v tem delu uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, to vložnik tudi sam izrecno navaja v zvezi z zatrjevanjem, da je podana kršitev 373. člena ZKP. Tudi kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik očitno veže na svoje stališče, da dejansko stanje v tej zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, saj posebej ni pojasnil, v čem naj bi bile navedene kršitve podane.

Na enak način vložnik zatrjuje tudi kršitev 7. člena KZ, v zvezi s to kršitvijo namreč le zatrjuje, da očitek in vsebina obravnavanega vsekakor ne predstavlja kaznivega dejanja, da pa je po navedeni določbi KZ kaznivo dejanje protipravno dejanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje. V zvezi s tem očitkom je mogoče ugotoviti le, da so v ravnanju obsojenca, kakršno je ugotovljeno v izreku prvostopenjske sodbe, podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 224. člena KZ.

Iz vložnikovega zatrjevanja v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom izhaja, naj bi oškodovanec škodo uveljavljal že v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah. Ugovora litispendence vložnik v teku kazenskega postopka ni uveljavljal, prav tako sedaj ne zatrjuje, da bi bilo v pravdnem postopku o zahtevku že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno stanje stvari ugovora litispendence zoper pravnomočno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ni mogoče uspešno uveljavljati, saj takšen ugovor ni revizijski razlog po določbah ZPP.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik v njej sklicuje, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.