Jedro

S poroštveno izjavo se porok drugi strani, to je upniku, neodplačno zaveže, da bo jamčil za tujo obveznost. Namen določbe 998. člena ZOR je v tem, da poroka posebej varuje. Sodišče je na podlagi vsebine poroštvene izjave pravilno zaključilo, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. Bistveni elementi obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo, so višina obveznosti, njena zapadlost in obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je poroštvena pogodba med tožečo in toženo stranko za obveznost iz pogodbe o dolgoročnem posojilu nična in tudi podrejeni zahtevek, da se ugotovi ničnost tistega dela 1. točke poroštvene zaveze, ki govori o tem, da pristopa tožeča stranka s podpisom poroštvene izjave kot porok in plačnik ter solidarno jamči za vračilo posojila št. 3762/6. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Zoper sodbo sta se po svojem pooblaščencu pritožila tožnik in tožnica. Pritožbo vlagata zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očitata, da v obrazložitvi ni navedlo, ali so podani zakoniti pogoji za ničnost poroštvenih zavez tožnikov oziroma zakaj ti razlogi niso podani. Zahtevek je v celoti zavrnilo iz razlogov, s katerimi se pritožnika ne strinjata. Menita, da so nesprejemljivi in pravno nepomembni zaključki sodišča, da bi morala tožnika vsebino posojilne pogodbe pred podpisom prebrati oziroma zahtevati od bančne uslužbenke pojasnilo o vsebini pogodbe oziroma da sta bila pri tem premalo skrbna. Ocenjujeta, da pogoji pogodbe zanju sploh niso pomembni. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča, da bi bila lahko cela vsebina kreditne pogodbe skrbnemu državljanu obrazložena v petih minutah. Ob tem se sprašujeta, zakaj je sodišče v zvezi s tem verjelo le izjavi B.. Nadalje poudarjata, da poroštveni izjavi ne vsebujeta le podatkov iz posojilne pogodbe, temveč vsebujeta tudi podatke, s katerimi banka in kreditojemalec nista razpolagala, prav tako z njimi nista direktno razpolagala poroka. Zato je logično, da je banka oziroma kreditojemalec v hitenju in zelo formalnih postopkih dala, poleg ostalih obrazcev, v izpolnitev delodajalcu prazen obrazec, da sta poroka podpisala vse obrazce in jih nato vrnila kreditojemalki oziroma banki, slednja pa je nato v posamezen obrazec oziroma poroštveno izjavo zapisala še manjkajoče podatke. Pritožnika se tudi sprašujeta, zakaj sta bila pri svojih izjavah o tem, kje sta podpisala poroštveni izjavi, manj prepričljiva od B.. Sodišče bi moralo upoštevati, da je banka kot toženka poslovala pri odobravanju kredita zelo hitro in neformalno, da ji je bilo važno, da je odobrila kredit, in da je našla za to dva poroka oziroma drugo obliko zavarovanja. Priča B. pa je tudi izjavila, da nikoli niso razlagali razlike med solidarnim in subsidiarnim poroštvom, ker so v praksi upoštevali le solidarno poroštvo. Pritožnika zato menita, da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov napraviti drugačno dokazno oceno. Navesti pa bi moralo razloge, zakaj ni upoštevalo judikata, ki sta ga predložila, saj gre za smiselno enak primer. Jasno je obrazloženo, da poroštvena zaveza učinkuje le, če je opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je bila poroštvena izjava izpolnjena preden je bila podpisana. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, saj je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno kot tudi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem sporu. Sodišče prve stopnje je najprej utemeljeno štelo, da ugovor tožnika, da posojilne pogodbe ni podpisal, ne drži, saj je potrdil, da je podpis na posojilni pogodbi njegov. Tožnica pa je pogodbo podpisala v banki. Utemeljeno je zato tudi štelo, da ugovor tožnika in toženke, da nista bila seznanjena z vsebino posojilne pogodbe, nista utemeljena. Oba sta imela možnost, da pogodbo pred podpisom prebereta, oziroma da uslužbenko povprašat, kaj podpisujeta. Ker tako nista ravnala, sta ravnala malomarno, to pa ne more iti v škodo tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je življenjsko sprejemljivo in logično, da se določene listine izročijo kreditojemalcu, ker mora določene obrazce izpolniti porok sam oziroma njegov delodajalec. Med njimi pa ni poroštvene izjave ter generalnega pooblastila, ker poroštvena izjava vsebuje podatke iz posojilne pogodbe, ki jih lahko vnese samo banka in zato ni logično, da bi neizpolnjeno poroštveno izjavo že pred odobritvijo posojila moral podpisati porok. Poleg tega se tožnik ni spomnil, ali je bil obrazec za poroštveno izjavo prazen, ko ga je podpisal, prepričan je bil le, da so bili tisti obrazci, ki jih je podpisal doma, prazni. Glede na to, da se ni spomnil, katere obrazce je podpisal doma in katere v banki, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo njegovo izpoved za neprepričljivo. Tudi tožnica je izpovedala, da ji je sestra prinesla prazne obrazce v službo, da jih je podpisala v avtu, prav tako pa je dala izpolniti, koliko ima plače in odbitkov. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je bolj verjetno, da je istega dne, ko je tožnica podpisala v banki pogodbo kot porok, podpisala tudi poroštveno izjavo, pravilen. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in tožnica poroštveno izjavo podpisala, ko je bila ta izpolnjena. Poleg tega zahtevata ugotovitev ničnosti poroštvene izjave oziroma dela poroštvene izjave, da s podpisom pristopata kot poroka in plačnika ter solidarno jamčita za vračilo posojila, ki je del obrazca in je torej zapisan, preden se poroštveno izjavo izpolni. Ker je sodišče ugotovilo, da zatrjevani pogoji, ki bi pomenili ničnost poroštvene izjave, niso podani, je utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo judikata, na katerega sta se sklicevala. S poroštveno izjavo se porok drugi strani, to je upniku, neodplačno zaveže, da bo jamčil za tujo obveznost. Namen določbe 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v tem, da poroka, glede na navedeno, posebej varuje. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na strani 5 sodbe, natančno navedlo vsebino poroštvene izjave in na podlagi tega pravilno zaključilo, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. O tem govori tudi odločba II Ips 232/2005. Bistveni elementi obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo, so višina obveznosti, njena zapadlost, obresti. Kateri od teh elementov manjka, pa pritožba niti ne pove.

Ker razlogi, iz katerih pritožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, tako niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh tožnikov je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.