Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo – poškodba na rezkalnem stroju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri tožencu zaposlen kot mizar. 19. 8. 1995 se je poškodoval pri delu na rezkalnem stroju ter pri tem izgubil tri prste leve roke (kazalec, sredince in prstanec), zaradi česar je od toženca zahteval plačilo odškodnine za negmotno škodo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožna stranka tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16.366,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na 16.866,11 EUR.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dokazni postopek vsekakor omogoča zaključek, da je tožnik vedel, kako poteka delo pri tožencu ter delo na različnih strojih v mizarstvu. Toženec mu je odredil povsem druga dela, kot se jih je lotil tožnik. Ugotovljeno je namreč bilo, da mu je na dan škodnega dogodka odredil izdelavo razstavnih panojev za Pomurski sejem. Sodišči prve in druge stopnje sta ob tako ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabili materialno pravo, saj v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje omogoča zaključek, da toženec tožniku ni odredil dela na rezkalnem stroju, temveč mu je delo na njem celo prepovedal. Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Če je oškodovanec le delno kriv za škodo, pa je imetnik deloma prost odgovornosti. Tožnik je torej v celoti sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala, oziroma je k nesreči vsaj prispeval, saj stroja, ki je bil sicer brezhiben, pred uporabo ni ustrezno zaščitil, kar bi kot izkušen mizar moral storiti. Sodbi nižjih sodišč sta napačno prisodili tudi višino odškodnine. Obrazložitev višine odškodnine je povsem pavšalna, saj sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi skaženosti in strahu niso izkazane, glede ugotovitve intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi bilo potrebno postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker slednji zaradi nepravočasnega dokaznega predloga ni bil postavljen, je ta oblika škode ostala nedokazana. Poleg tega pa sodišči prve in druge stopnje tudi nista v zadostni meri ugotovili vseh dejstev, potrebnih za individualizacijo odškodnine.

4. Toženec je po vložitvi revizije (18. 3. 2008) to dopolnil tako, da je predložil še tri fotografije, ki prikazujejo rezkalni stroj brez varnostne zaščite in z njo. Dokazov v revizijskem postopku ni več dopustno predlagati, razen če se ti nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker toženec bistvenih kršitev določb ZPP v zvezi s predloženimi fotografijami ni zatrjeval, temveč je celo izrecno navedel, da fotografije pošilja na vpogled zaradi jasnejše predstave zatrjevanih dejstev, revizijsko sodišče teh dokazov ni upoštevalo ter se do njih tudi ni opredeljevalo.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370 člena ZPP), izhaja, da so pri izvajanju dejavnosti toženca obstajale nepravilnosti in pomanjkljivosti. Na delovnih napravah ni bilo nameščenih ustreznih varnostnih naprav, električna napeljava ni bila urejena, toženec ni sprejel splošnih aktov s področja varstva pri delu, na delovnih napravah niso bili opravljeni periodični pregledi in preizkusi, delodajalec ni odredil zdravstvenega pregleda delavcev in ni vzpostavil in vodil evidence za varstvo pri delu. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi opustitve varnostnih predpisov, saj bi moral delavec (tožnik) delovni stroj bolje zaščititi. Tožnik je rezkalni stroj uporabil na podlagi navodila toženca in ne samovoljno. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče navedb, da je toženec tožniku odredil drugo delo in ne dela na rezkalnem stroju ter da mu je dela na rezkalnem stroju izrecno prepovedal, ni upoštevalo. S temi navedbami toženec pod navideznim uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava skuša izpodbiti dejansko stanje, kar ni dovoljeno.

8. Navedeno velja tudi za revizijske trditve, da je bil stroj brezhiben, saj so te trditve v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, potrjenimi s strani pritožbenega sodišča. Navedbe, da bi moral tožnik kot izkušen mizar na stroj namestiti ustrezne zaščite, ki bi poškodbo preprečile, pa so revizijska novota, ki je prav tako nedovoljena (372. člen ZPP). Toženec namreč tekom postopka ni navajal, da bi moral tožnik rezkalni stroj zaščititi, da ne bi prišlo do poškodbe. Revizijski očitki, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali soprispevka oškodovanca k nastali škodi, zaradi pomanjkanja trditvene podlage niso upoštevni.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišče druge stopnje je za telesne bolečine odmerilo odškodnino v višini 4.172,92 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.345,85 EUR, za strah 1.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 3.338,34 EUR. Kljub temu, da izvedenec medicinske stroke, ki bi ocenil obseg tožnikove škode, ni bil postavljen, ne drži revidentova trditev, da je škoda iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zato ostala nedokazana. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na poškodbo, ki je nastala tožniku (izguba treh prstov leve roke), lahko ocenili obseg nastale škode. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine je korektiv načelu individualizacije, saj višina odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja škodnih posledic. Ker pa je prisojena odškodnina po višini na spodnji meji v primerjavi z odmerjenimi odškodninami pri primerljivih oziroma podobnih poškodbah, revizijsko sodišče ocenjuje, da je primerna, čeprav ni objektivizirana z izvedenskim mnenjem. Predstavlja pravično zadoščenje za nastalo škodo, saj je primerljiva s prisojenimi odškodninami, ki se prisojajo za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnika, ki so opisane na 3. in 4. strani sodbe sodišča prve stopnje ter na 4. in 5. strani sodbe pritožbenega sodišča. 10. S trditvami, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh dejstev, potrebnih za individualizacijo odškodnine, toženec smiselno zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar, kot je bilo že pojasnjeno, v postopku z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Nadalje ne drži, da je obrazložitev odškodnine s strani sodišč prve in druge stopnje pavšalna ter da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj sta sodišči navedli, katere trditve štejeta za dokazane in na podlagi česa sklepata na obstoj takšnega dejanskega stanja, kakršnega sta ugotovili. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je sledilo izpovedbi oškodovanca ter listinam, ki so vpisu (odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za delo, medicinski dokumentaciji in izvedenskemu mnenju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije), na 3. in 4. strani sodbe pa pojasnilo na podlagi katerih razlogov je odmerilo prisojeno odškodnino. Okoliščine, pomembne za odmero odškodnine, so pojasnjene tudi na 4. in 5. strani drugostopenjske sodbe.

12. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.