Jedro

Izjemo od ureditve, ki bi zavezovala k vračanju sredstev v naravi, pomenijo le primeri, ko se pri obravnavanju posameznega primera posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.1.2005, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo zainteresirane stranke (zavezanca v denacionalizacijskem postopku) odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 5.1.2004, in ji zadevo vrnila v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v korist upravičenca pok. O.O. vzpostavil lastninsko pravico na poslovnem prostoru v izmeri 95 m2 v pritličju hiše v Ljubljani, parc. št.... ter ugotovil, da je vrednost objekta v času nacionalizacije znašala 79.843,45 DEM ter v času denacionalizacije 96.831,42 DEM. Sporna nepremičnina je bila upravičencu podržavljena na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo pri ObLO z dne 6.5.1960, izdane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ZNNZ).

Tožena stranka je v razlogih svoje odločbe navedla, da je bilo prvostopenjsko odločbo treba odpraviti zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po njeni presoji so nepravilne ugotovitve prvostopenjskega organa, da je takratna družbeno-pravna oseba D. p.o. sklenila pogodbo o vlaganju z družbo F. d.d. ter se na ta način preoblikovala v d.o.o. z mešano lastnino iz špekulativnih razlogov v smislu 89. člena ZDen, da se je s tem izognila vračilu premoženja v denacionalizacijskem postopku.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe: 4. odstavka 16. člena, 44. člena in 1. odstavka 89. člena ZDen. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995, s katero je le-to razveljavilo določbo 4. odstavka 16. člena ZDen, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki, za preostali del te določbe pa je ocenilo, da ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, če se razlaga in uporablja tako, kot ustavno sodišče navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Odločbi ustavnega sodišča je v svoji prejšnji sodbi sledilo tudi upravno sodišče v svoji sodbi, opr. št. U 797/98 z dne 24.5.2000, in je bil prvostopenjski organ vezan na razloge te sodbe, ko je vodil ponovni postopek, v katerem je izdal odločbo, s katero je odločil, da se sporni poslovni prostor upravičencu vrne v naravi. Pri tem se je organ prve stopnje oprl na pravna zaključka o tem, da je zasebni vložek v gospodarski družbi D. v mešani lastnini nesorazmeren z družbenim premoženjem v tej družbi in o tem, da je bil prehod predmetnega premoženja iz družbene v zasebno lastnino špekulativen. S tako odločitvijo prvostopenjskega organa se strinja tudi sodišče prve stopnje. Zato ne more pritrditi odločitvi in razlogom tožene stranke v njeni odločbi. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi z dne 24.5.2000 izdalo napotke, da naj denacionalizacijski organ to razmerje ugotovi tako, da najprej ugotovi vrednost celotnega premoženja, ki je predmet denacionalizacije, z vrednotenjem po 44. členu ZDen in jo primerja z zasebnim vložkom, pri čemer morata biti obe vrednosti preračunani na isti čas. Kot izhaja iz odločbe prvostopenjskega organa, je le-ta navedeno razmerje ugotavljal s pomočjo izvedenke finančne stroke, ki je pripravila več variantnih izračunov odstotka podržavljenega premoženja v zasebnem vložku F. V vseh variantnih izračunih je zahtevano premoženje denacionalizacijskih upravičencev znatno več vredno kot zasebni lastninski vložek (75 % oziroma 153 % oziroma 126 % več vredno). Špekulativnost je v smislu 1. odstavka 89. člena ZDen treba razlagati drugače, in sicer v smislu poštenega izvrševanja pravic v konkretnem primeru pravice do svobodne gospodarske pobude in v postopku oceniti, ali so se pravno dopustna abstraktna upravičenja kot vsebina te pravice izvrševala tako, da ni bilo s tem poseženo v upravičena pričakovanja denacionalizacijskih upravičencev. V postopku lastninskega preoblikovanja družbe D. je treba upoštevati tudi začasno odredbo, ki je bila izposlovana v korist tožnika (sklep z dne 25.5.1993).

Zainteresirana stranka D. d.o.o., vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da dejanskega stanja glede prehoda lastništva zavezanca v podjetje v mešani lastnini ni mogoče subsumirati pod eno ali drugo izjemo, kot jo opredeljuje ustavno sodišče v navedeni odločbi. Prvostopenjski upravni organ in prvostopenjska sodba sta primerjala vložek zasebnega kapitala (dokapitalizacija) ter premoženje vseh denacionalizacijskih upravičencev v zavezancu (družbeno premoženje) ob dokapitalizaciji tega v letu 1991 ter sta ugotovila nesorazmerje. Ob tem sta oba kot premoženje podjetja upoštevala le aktivo podjetja, ne pa tudi njegove pasive, kar je z vidika ekonomske logike in realnosti primerjave nesprejemljivo. Četudi bi celotna vrednost podržavljenega premoženja presegala vrednost zasebnega kapitala v aktivi premoženja, to ne pomeni, da so bili deleži v kapitalu družbe ob dokapitalizaciji nesorazmerni. Družbeno podjetje zavezanca ob dokapitalizaciji ni imelo pokritja v lastnih sredstvih podjetja, saj je poslovalo s krediti, velik del k denacionalizaciji zavezanega premoženja je bil pod hipoteko, vložek zasebnega kapitala ob preoblikovanju podjetja pa je bil nominalno v SIT nesporen. Zato je bila odločba tožene stranke glede pojmovanja bagatelnosti vlaganj pravilna. Glede ugotovitev o nesorazmernosti med premoženjem upravičenca in zasebnim vložkom v zavezancu sta podana oba pritožbena razloga, to je napačna uporaba materialnega prava glede uporabe v 24. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-72/93 z dne 20.4.2005, in napačno dokazno sklepanje glede pojmovanja premoženja podjetja. Ne strinja se z dokazno oceno, da naj bi bila prehod lastništva zavezanca v podjetje v mešani lastnini z vidika zavezanca špekulativen posel. Za takšno dokazno oceno ni nikakršne podlage v spisu. Za določitev poslovnih deležev v dokapitalizaciji podjetja ni bistvena le neto vrednost premoženja podjetja kot takšna, temveč tudi donosi podjetja v prihodnosti. Vsega dejanskega stanja prvostopenjski organ niti ni ugotavljal, saj je zavrnil dokazovanje z zaslišanjem finančnega direktorja, katerega je predlagala. Špekulacija je pravno nedefiniran pravni pojem, ne le v smislu kot jo razlaga izpodbijana sodba, temveč tudi v smislu kot jo opredeljuje 89. člen ZDen. Prepovedana je le pravno nedopustna špekulacija, ki pa mora biti kot takšna predhodno določena, pojem fiktivnih poslov je pravno določen standard, špekulacija pa ne. Upravičenci v spremenjeni razlagi 4. odstavka 16. člena ZDen iščejo pot za pridobitev večje koristi, ki je realen rezultat dviga cen nepremičnin v Sloveniji od začetka 90 let dalje. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa potrdi odločbo tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo M.O. kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca predlaga zavrnitev pritožbe.

Drugi odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker je upravni spor sodna kontrola zakonitosti upravne odločbe, se v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijanega akta na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in na podlagi v času odločanja veljavnih predpisov.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče v tem denacionalizacijskem postopku uporabiti določbo 4. odstavka 16. člena ZDen oziroma ali so podani pogoji za izključitev uporabe te določbe ZDen. Po 4. odstavku 16. člena ZDen se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. To določbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995, razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki. V ostalem delu določba 4. odstavka 16. člena po isti odločbi ustavnega sodišča ni v nasprotju z ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe. Po 3. odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/2001) so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Zato je sodišče prve stopnje svojo sodbo, št. U 797/98-20 z dne 24.5.2000, oprlo na navedeno odločbo ustavnega sodišča. Tej odločitvi sodišča prve stopnje je pravilno sledil v ponovnem postopku upravni organ prve stopnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS zato ni pravilna v upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke, ki je odpravila odločbo organa prve stopnje in s tem ravnala v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča prve stopnje v njegovi sodbi, št. U 797/98-20 z dne 24.5.2000 ter s tem v nasprotju s 3. odstavkom 60. člena v času odločanja veljavnega ZUS.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je organ prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi strokovnega mnenja finančne izvedenke presodil, da je v denacionalizacijskem postopku zahtevano premoženje upravičencev znatno več vredno kot zasebni lastninski vložek v podjetje zavezanca. Res je, da razlage, kaj so bagatelni lastninski deleži, ustavno sodišče v navedeni odločbi ni podalo, je pa v 24. točki te odločbe zapisalo, da izjemo od ureditve, ki bi zavezovala k vračanju sredstev v naravi, pomenijo le primeri, ko se pri obravnavanju posameznega primera posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Da gre v obravnavani zadevi za očitno nesorazmerje med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskih upravičencev, pa izhaja iz mnenja izvedenke finančne stroke ki je pripravila več variantnih izračunov odstotka podržavljenega premoženja v zasebnem vložku F. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je uporaba 4. odstavka 16. člena ZDen v obravnavanem primeru izključena tudi zaradi smiselne uporabe 89. člena ZDen, ki določa obveznost vrnitve podržavljenega premoženja v primerih, ko je le-to prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih poslov. Ocena vseh dokazov, kot jih je podal v svoji odločbi organ prve stopnje, s katerim se strinja sodišče prve stopnje, je podlaga za sintezo o špekulativnosti pri ustanavljanju spornega podjetja v mešani lastnini, zaradi česar naj bi se spremenila lastninska pripadnost podržavljenih nepremičnin in s tem za zavezanca ne bi veljala vračilna obveznost po ZDen. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.