Jedro

Vrhovno sodišče je v upravnosodni praksi že zavzelo stališče, da se skladno z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša taka (davčna) obveznost, razen v primeru, če novi zakon glede teh obveznosti določa drugače. Od tega stališča izpodbijana sodba ne odstopa. Razlog za dovoljenost revizije, ki ga navaja revident, torej ni podan.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) dne 16. 11. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10. 7. 2008, s katerim je bila revidentu odmerjena pristojbina za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki A.A. za leto 2000 v znesku 5.007,51 EUR (1. točka sklepa o plačilu pristojbine).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed predpisanih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, npr. v sklepu U 858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident glede dovoljenosti revizije navaja, da je izpodbijana sodba glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, v nasprotju s sodbami prvostopnega sodišča kot tudi z odločitvami Vrhovnega sodišča. Kot bistveno za odločitev navaja vprašanje, ali je prvostopni organ ravnal zakonito, ko je pri odločanju v ponovljenem postopku na prvi stopnji uporabil predpis, ki je veljal v času izdaje prvega sklepa, in ne predpisa, ki je veljal v času odločanja v ponovljenem postopku. Revident navaja, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi sprejelo odločitev, ki se razlikuje od odločitve istega sodišča v sodbi U 1337/2001, in je v neskladju tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, sprejetim v zadevah I Up 707/2004 z dne 19. 6. 2008 ter I Up 1469/2006 z dne 10. 12. 2008. V obravnavani zadevi je zavzelo stališče, da se pri odmeri pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, ki je javna dajatev, glede odmere višine dajatve uporabi predpis, ki je veljal v času nastanka obveznosti, torej v letu 2000. V navedenih zadevah pa sta se po navedbah revidenta sodišči postavili na stališče, da mora upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku uporabiti predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, ne glede na to, da je v času vložitve vloge oziroma v času izdaje odločbe v prvem postopku, ki je bila razveljavljena ali odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, veljal drug predpis.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi odstop od sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan, saj gre za drugačen pravni in dejanski položaj kot v zadevah, na katere se sklicuje revident. V obravnavani zadevi je bilo revidentu naloženo plačilo pristojbine za leto 2000, to je javne dajatve za določeno leto. Odločitve sodišč, na katere se sklicuje revident, pa se nanašajo na področja upravnih gradbenih zadev oziroma zaposlovanja tujcev. Vrhovno sodišče je v upravnosodni praksi, npr. v sodbi X Ips 201/2005 z dne 26. 11. 2009, že zavzelo stališče, da se skladno z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša taka (davčna) obveznost, razen v primeru, če novi zakon glede teh obveznosti določa drugače. Od tega stališča izpodbijana sodba ne odstopa. Razlog za dovoljenost revizije, ki ga navaja revident, torej ni podan. Pristojbina kot javna dajatev je odmerjena za leto 2000 na podlagi predpisa, ki je za leto 2000 za tovrstne pristojbine veljal, poznejši predpis pa za nazaj za odmero in plačilo pristojbin za leto 2000 ni posegel. 8. Ker tožeča stranka ni izkazala obstoja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.