Jedro

S prvo točko izreka izpodbijane odločbe je upravni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo po pok. A.A., ne da bi navedel stranko. Tak izrek je nejasen in z njim tudi ni bilo odločeno o zahtevkih vseh strank, ki so sodelovale v denacionalizacijskem postopku. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta se tožnika vključila v postopek že na naroku dne 7. 9. 1993, bi moral upravni organ v postopku ugotoviti, kakšen status pripada tožnikoma, ki sta kot pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke vstopila v že uveden postopek v času, ko rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo še ni potekel, in ki sta bila ves čas postopka tudi obravnavana kot stranki. Šele po tem bi upravni organ lahko odločil, ali je aktivna ligitimacija za obravnavanje zahtevka, ki sta ga tožnika postavila z izjavo, podano na zapisnik pri upravnem organu, podana. Če aktivna legitimacija tožnikov ne bi bila podana, bi moral upravni organ o tem odločiti in v izreku navesti tudi vlagatelje, na katere se nanaša vsebinska odločitev o zahtevi za denacionalizacijo.

Podlaga za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih sta lahko le ZDen in ZUP/86, ne pa stališče, ki temelji na sodni praksi, ki se nanaša na primer z drugačnim dejanskim stanjem, kot je v zadevi tožnikov.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Idrija, številka 32100-0210/92 z dne 7. 3. 2011 se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh po prejemu sodbe stroške postopka v znesku 420,00 EUR, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Idrija je z izpodbijano delno odločbo v točki 1. izreka zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je predmet te delne odločbe in je bilo do ½ podržavljeno A.A., z zadnjim stalnim bivališčem v Gorici, Italiji, rojeni ... in umrli dne ... Dejanska podlaga odločitve je ugotovitev, ki temelji na obveznem napotilu pritožbenega organa v odločbi z dne 30. 10. 2009, da tožnika zahtevka za vračilo obravnavanega premoženja nista podala v skladu s formalnimi pogoji določenimi v ZDen. Pritožba, ki sta jo zoper navedeno odločbo vložila tožnika, je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dne 2. 9. 2011 zavrnjena z utemeljitvijo, da zahteve za denacionalizacijo nista vložila, pač pa sta se le vključila v postopek, ki je tekel na podlagi zahteve B.B. in C.C. Ker zahteve ni dala A.A., ki ji je bilo premoženje podržavljeno in je umrla pred uveljavitvijo ZDen in niti tožnika kot njena sinova, pač pa njena sestra B.B., ki te pravice ob še živečih sinovih nima, je zato prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevo, ki je ni vložila upravičena oseba.

Tožnika vlagata tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. Po navajanju okoliščin zaradi katerih menita, da sodišče lahko v sporu polne iurisdikcije odloči o njunem zahtevku, zatrjujeta, da je izpodbijana odločba v prvi točki izreka v zvezi z odločbo pritožbenega organa nepravilna in nezakonita. Poudarjata in vztrajata, da sta v vseh obravnavanih postopkih vložila vse listine in vsa dokazila predpisana v ZDen in da sta utemeljeno dokazala tudi, da sta upravičenca do podržavljenega premoženja, ki je predmet izpodbijane odločbe.

V zvezi s tem zatrjujeta, da je zahtevo za denacionalizacijo v konkretnem primeru vložila kot stranka postopka denacionalizacije B.B. po odvetniku D.D., in sicer za premoženje, ki je bilo neposredno odvzeto njej, njeni materi E.E. in za premoženje, ki je bilo odvzeto njenemu bratu F.F. in sestri A.A. Na naroku dne 7. 9. 1993 pa sta tožnika kot dediča po pok. materi A.A., prevzela postopek denacionalizacije premoženja po pok. A.A. in sta za zastopanje pooblastila istega odvetnika kot B.B. Na istem naroku sta izrecno zahtevala tudi vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno njuni pok. materi. Ker B.B. zahtevka po pok. sestri A.A. v svojem imenu zaradi sestrinih pravnih naslednikov (tožnikov) ni mogla vložiti, bi ga lahko vložila le kot pooblaščenka tožnikov in bi zato morala v nadaljevanju postopka zanju predložiti pooblastila. Še pred pozivom, s katerim bi jo moral upravni organ v skladu z 68. členom ZUP/86 pozvati, pa sta tožnika z izjavo na naroku dne 7. 9. 1993 kot neposredna vlagatelja prevzela postopek, v katerega sta vstopila in hkrati odobrila vsa procesna dejanja nujne predhodne pooblaščenke B.B. in za nadaljnje zastopanje pooblastila tudi odvetnika D.D. Zatrjujeta, da je tako prišlo do subjektivne spremembe vlagatelja in da so bili s tem izpolnjeni pogoji ZDen, saj sta tožnika kot pravna naslednika upravičenke tudi upravičena vlagatelja zahtevka za denacionalizacijo. Glede na samo ravnanje upravnega organa (poziv za predložitev potrdila o državljanstvu za pok. A.A., za ugotavljanje njenega državljanstva je bil sprožen postopek po tretjem odstavku 63. člena ZDen), tožnika nista imela nobenega razloga, da bi vlagala še posebne formalne zahteve za denacionalizacijo, saj sta bila prepričana, da je le-ta štel njuno zahtevo za formalno popolno in pravočasno.

Tožnika poudarjata, da niti, če bi se štelo, da opisani vstop v postopek ne izpolnjuje pogojev potrebnih za pravilno vlogo za denacionalizacijo, upravni organ ne bi smel zavrniti zahteve za denacionalizacijo, temveč bi moral tožnika v skladu s 5. členom ZUP/86 pozvati na dopolnitev zahteve oziroma na odpravo formalne pomanjkljivosti. Takšna dolžnost je za upravni organ predpisana tudi v 68. členu ZUP/86 in 63. členu ZDen. Da opustitev navedene dolžnosti predstavlja kršitev določb ZUP izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS U 73/94-7 z dne 13. 9. 1995. V konkretnem primeru pa upravni organ po opisani priglasitvi v postopek na naroku dne 7. 9. 1993 tožnikov ni opozoril, da njuna priglasitev ne zadostuje formalnim pogojem za zahtevo za denacionalizacijo in ju niti ni pozval in pojasnil na kakšen način naj odpravita ugotovljene pomanjkljivosti. Ker tega ni storil, pač pa je postopek vodil naprej in izdal tudi nekaj pozitivnih delnih sedaj pravnomočnih odločb, tožnika menita, da upravni organ po 18 letih po vložitvi zahteve, ne more zaključiti, da zahteva ni bila formalno pravilna.

Po mnenju tožnikov upravni organ ne bi smel prezreti dejstva, da sta tudi tožnika kot vlagatelja stranki v postopku. Zatrjujeta, da je iz v vseh vlog, zlasti iz vloge B.B. razvidno, da vlaga zahtevo tudi za vračilo premoženja po sestri A.A. Zato bi moral upravni organ tudi po uradni dolžnosti preveriti, koga je treba v postopku vključiti kot stranko, oziroma kdo sploh lahko nastopa kot stranka v postopku denacionalizacije premoženja po pok. A.A. Ker sta tožnika na naroku dne 7. 9. 1993, znotraj prekluzivnega roka, upravnemu organu jasno sporočila, da v postopek vstopata kot stranki, organ, ki temu dejstvu ni nasprotoval, pač pa ju je kot stranki obravnaval tekom celotnega postopka, je edini pravno pravilen zaključek, da ju je štel kot za stranki postopka, in je na njuno zahtevo nadaljeval vodenje postopka tudi za del premoženja, ki je bilo do ½ podržavljeno njuni pravni prednici pok. A.A. Tako sta bila tožnika kot vlagatelja zahteve obravnavana tudi v poročilu Komisije za denacionalizacijo UE Idrija z dne 13. 12. 1994 in sta zato utemeljeno verjela, da sta obravnavana kot stranki, ki sta v postopku pravočasno postavili svoji zahtevi za vračilo odvzetega premoženja.

Tožnika zatrjujeta tudi, da je upravni organ ves čas vodil postopek za vračilo premoženja upravičenki A.A. in da je tekom postopka izdal več dokončnih in pravnomočnih odločb, s katerimi je upravičenki A.A. tudi vrnil del odvzetega premoženja. Pritožbenemu organu očita, da je s tem, ko je na podlagi istih dejstev in ob nespremenjenih okoliščinah v istem postopku sprejel različne zaključke, posegel v načelo pravne varnosti in je tožnikoma odvzel ustavno pravico do enakega varstva (22. člen URS). Podana pa je tudi kršitev 6. člena EKČP, ker upravni organ ni pravočasno izvedel postopka za dopolnitev formalno pomanjkljive zahteve (Sklep VSRS II Ips 908/2007).

V nadaljevanju zatrjujeta, da je bilo ravnanje upravnega organa nepravilno tudi, če zahteva za denacionalizacijo ni bila podana oziroma ni bila formalno pravilna. V zvezi s tem navajata, da bi v primeru neodprave formalnih pomanjkljivosti, moral upravni organ zahtevek tožnikov zavreči. Če zahtevek sploh ni bil vložen, pa je izpodbijana odločitev tudi nerazumljiva. Izpodbijana odločitev je zato procesno zmotna in očitno kontradiktorna z obrazložitvijo. Upravnemu organu očitata, da svoje odločitve v obrazložitvi ni utemeljil na podlagi drugačnega tolmačenja zakona, pač pa na podlagi kršitev procesnih pravil. Navajata tudi, da upravni organ ni obrazložil zakaj je takšna sprememba zaključkov, glede na dejstvo, da je isti upravni organ pred tem že sprejel drugačne zaključke, potrebna. Poudarjata tudi, da v praksi ni nikoli veljalo, da se lahko denacionalizacijski postopek vodi po uradni dolžnosti, in da zato predstavlja takšna zahteva procesno predpostavko za vodenje denacionalizacijskega postopka. Tožnika sta zato prepričana, da tožena stranka z razlago v izpodbijani odločbi le zavlačuje denacionalizacijski postopek.

Na podlagi navedenega tožnika sodišču predlagata, da obe odločbi odpravi in samo odloči o njuni pritožbi zoper izpodbijano odločbo tako da ji v celoti ugodi oziroma obe odpravi ter zadevo vrne organu prve ali druge stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata tudi, da jima tožena stranka povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga naj tožbo zavrne.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ pod točko 1. izreka odločil, da se zahteva za vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno pok. A.A. (materi tožnikov) zavrne. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnika zahteve za denacionalizacijo premoženja pok. A.A., nista vložila, ampak sta se le vključila v postopek, ki je tekel na podlagi zahteve B.B., ki pa kot njena sestra, ob še živečih sinovih, glede na določbo 61. člena ZDen, te pravice nima. Iz obrazložitve izhaja tudi, da sta se tožnika, v postopek, ki je že tekel na zahtevo B.B., naknadno vključila na naroku dne 7. 9. 1993 in da ju je upravni organ za razjasnitev njune vključitve v postopek dne 19. 7. 2010 pozval k predložitvi dokazil glede formalne in pravočasno vložene zahteve.

V postopku za uveljavljanje pravic se po drugem odstavku 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), če ta zakon ne določa drugače. Po 208. členu ZUP/86 se z izrekom odloči o vseh zahtevkih strank, o katerih še ni bilo odločeno med postopkom, izrek pa mora biti kratek in določen.

S prvo točko izreka izpodbijane odločbe je, ob upoštevanju dejstev, navedenih v 10. točki obrazložitve sodbe, upravni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo po pok. A.A., ne da bi navedel stranko. Tak zahtevek pa je v primeru, kot je obravnavani, po presoji sodišča nejasen in z njim tudi ni bilo odločeno o zahtevkih vseh strank, ki so sodelovale v denacionalizacijskem postopku po pok. A.A. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta se tožnika vključila v postopek že na naroku dne 7. 9. 1993, bi moral upravni organ v postopku ugotoviti, kakšen status pripada tožnikoma, ki sta kot pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke vstopila v že uveden postopek v času, ko rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo še ni potekel, in ki sta bila ves čas postopka tudi obravnavana kot stranki. Šele po tem bi upravni organ lahko odločil, ali je aktivna ligitimacija za obravnavanje zahtevka, ki sta ga tožnika postavila z izjavo, podano na zapisnik pri upravnem organu, podana. Če aktivna legitimacija tožnikov ne bi bila podana, bi moral upravni organ o tem odločiti in v izreku navesti tudi vlagatelje, na katere se nanaša vsebinska odločitev o zahtevi za denacionalizacijo.

Poleg opisanih nepravilnosti pa upravni organ tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel dejstev, ki bi lahko bila podlaga za ugotovitev, da je predmet 1. točke izreka izpodbijane odločbe zahteva, katere vlagatelja sta tožnika in niti da pri zahtevku vztraja B.B. Sodišče pripominja, da niti razlogi, s katerimi upravni organ sicer utemeljuje svojo odločitev, ne morejo temeljiti na stališču pritožbenega organa. Podlaga za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih sta lahko le ZDen in ZUP/86, ne pa stališče, ki temelji na sodni praksi, ki se nanaša na primer z drugačnim dejanskim stanjem, kot je v zadevi tožnikov.

Iz navedenih razlogov so po presoji sodišča tožbeni očitki utemeljeni in jih bo moral upravni organ pri ponovnem odločanju tudi upoštevati. Zato se sodišče v presojo preostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo. Ob ugotovljenih bistvenih kršitvah pravil postopka in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, pa sodišče ni imelo podlage niti za odločanje o zahtevi tožnikov za denacionalizacijo premoženja, ki je predmet izpodbijane odločbe.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in je delno odločbo v izpodbijanem delu odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Upravni organ prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), bo zato moral, skladno s četrtim odstavkom istega člena, izdati nov upravni akt. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Višino stroškov pa je sodišče določilo ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, ki ga je zastopal odvetnik priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Tako znašajo stroški skupaj z 20% DDV 420,00 EUR.