Jedro

Izplačana nagrada se šteje kot del plače in s tem davčno priznani odhodek, če so za njeno izplačilo izpolnjeni pogoji po splošni kolektivni pogodbi. V kolikor pa so izplačane nagrade izplačane brez obračunanih in plačanih prispevkov za socialno varnost ter davka na izplačane plače, se ne priznajo kot davčno priznani odhodki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 20.2.2001 odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v izreku odločbe Davčnega urada Kranj z dne 17.6.1997 ter se v tem delu vrne zadeva Ministrstvu za finance RS v ponoven postopek, v preostalem delu pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.2.2001 in zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponovni postopek. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Davčnega urada Kranj z dne 17.6.1997. Z njo je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 v znesku 407.534 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi od dneva obveznosti za plačilo do dneva plačila 19.5.1997. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da stališče davčnih organov prve in druge stopnje, da izplačilo zaposlenim iz naslova uspešnosti (po temeljnici z dne 14.12.1996) v skupni višini 1,762.000 naj ne bi predstavljalo davčno priznanega odhodka, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter nepravilni uporabi 2. odstavka 20. člena Zakona o davku na dobiček pravnih oseb (ZDDPO). Dejstvo, da od spornih izplačil, ki jih tožnik opredeljuje kot božično-novoletno nagrado delavcem, tožnik ni obračunal prispevkov za socialno varnost in ne plačal davka na izplačane plače, naj še ne bi pomenilo, da navedenih izplačil ni mogoče šteti kot plačo, seveda, če so za takšno izplačilo izpolnjeni pogoji po splošni kolektivni pogodbi, kar bo morala tožena stranka ugotoviti v ponovnem postopku.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se po 9. členu ZDDPO za ustvarjanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Tožnik kot davčni zavezanec od izplačane nagrade zaposlenim (od katere je obračunal dohodnino) ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost in ne davka na izplačane plače, torej teh tudi ni vključil v izkaz uspeha in jih kot takih ni mogoče priznati kot davčno priznane odhodke že glede na 9. člen omenjenega zakona. Dejstvo je, da davčni zavezanec glede na 20. člen ZDDPO konec leta lahko izplača zaposlenim tudi del plač iz naslova uspešnosti poslovanja, vendar mora ta izplačila opredeliti kot plače in obračunati vse dajatve. Le v takem primeru taka izplačila lahko vključijo med davčno priznane odhodke, v nasprotnem primeru gre za druge osebne prejemke iz delovnega razmerja, ki ne predstavljajo davčno priznanih odhodkov. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba odpravi ter tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Za ugotavljanje dobička se priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazih uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni z ZDDPO (9. člen). Kot odhodek se po določbi 2. odstavka 20. člena omenjenega zakona priznavajo tudi deli plač iz naslova uspešnosti poslovanja v obračunanih zneskih, ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama. Po presoji pritožbenega sodišča to pomeni, da morajo biti izplačila na omenjeni pravni podlagi opredeljena kot plače in od njih obračunane predpisane dajatve (tudi prispevki za socialno varnost ter davek na izplačane plače).

V obravnavanem primeru je tožnik kot davčni zavezanec (glede na podatke upravnih spisov) od izplačanih božično-novoletnih nagrad, obračunal le dohodnino. Omenjene nagrade so bile izplačane brez obračuna ter brez obračunanih in plačanih prispevkov za socialno varnost ter davka na izplačane plače. Zato jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot plače in s tem kot davčno priznane odhodke, ampak kot druge prejemke iz delovnega razmerja.

V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za druga izplačila, ki jih ureja 21. člen ZDDPO, saj niti omenjeni zakon, niti na njegovi podlagi izdana uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, izplačil nagrad iz naslova uspešnosti, ne navaja med prejemki, ki se priznajo kot odhodek.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-356/02 z dne 23.9.2004 odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001, ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbi ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost ni bila ugotovljena, temveč le z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

V obravnavanem primeru je bila tožniku s prvostopno odločbo ugotovljena davčna obveznost, obračunane pa so mu bile tudi zamudne obresti za čas od dneva izdaje prvostopne odločbe do dneva plačila. Ker je tak obračun v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, je bilo v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke, razen v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopne odločbe o zamudnih obrestih.