Jedro

Glede na to, da je imela tožena stranka s Pošto Slovenije sklenjen dogovor o uporabi poštnega predala in sicer, da se ji vse pošiljke, naslovljene na naslov A., B., vročajo preko poštnega predala, je pošta ravnala pravilno, ko je toženi stranki v poštnem predalu pustila obvestilo o prispelem sodnem pismu (tožba skupaj s pozivom, da stranka odgovori na tožbo), na katerem je poštni delavec označil, kje in v katerem roku se pisma lahko prevzame in po roku pustil sodno pošiljko v poštnem predalu na pošti B..

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2014, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo in vse pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2015 dalje, mu izplačati pripadajoče mesečne plače za čas od 1. 1. 2015 dalje do vrnitve na delo, v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, skupaj z upoštevanimi zakonskimi povečanji plače in od mesečne bruto plače v višini 748,10 EUR odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati na račun tožnika, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo (18. dne v mesecu) do končnega plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 800,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila; regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje do plačila; regres za letni dopust za leto 2014 v višini 783,66 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 353,99 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je navedla, da ima na poštni izpostavi v B. odprt poštni predal, a vročitev ni bila pravilna. Tožena stranka namreč poštnega predala v B. praktično ne uporablja in ji pismonoša poštne pošiljke vedno dostavi v nabiralnik, ki ga ima pred vhodom v svoje poslovne prostore. Tožena stranka je do sedaj vsa pisanja, tako navadno pošto kot priporočeno pošto, vedno prejela v nabiralnik pred vhodom v svoje poslovne prostore. Tožena stranka je prava neuka stranka in zato ni bila seznanjena s sodno prakso glede vročanja v poštni predal. Pred odprtjem poštnega predala je tožena stranka preletela določila Zakona o pravdnem postopku, ki pa, kot ugotavlja že sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, ne ureja vročanja v poštni predalnik. Tako tožena stranka ni mogla vedeti, da ji sme biti s strani sodišča poslana priporočena pošiljka vročena v poštni predal, zlasti glede na to, da kaj takšnega v zakonu ne piše, prav tako pa ji to ni bilo predočeno ob odprtju poštnega predala v izpostavi Pošte Slovenije v B.. Tožena stranka v zvezi s tem predlaga zaslišanje uslužbencev poštne izpostave B., ki bodo lahko potrdili, da so pošiljke toženi stranki vročali v nabiralnik pred vhodom. Tožena stranka meni, da dejstvo, da ima odprt poštni predal, nima vpliva na to, kako se ji vročajo sodne pošiljke. Najem poštnega predala je stvar razmerja med toženo stranko kot najemnikom in pošto kot najemodajalcem, skladno z Zakonom o pravdnem postopku se sodna pisanja v vsakem primeru vročajo skladno z zakonskimi določbami, torej bi morala biti navedena poštna pošiljka toženi stranki vročena na njenem sedežu. Prav tako tožena stranka poudarja, da so navedbe tožnika v tožbi neresnične in prirejene izključno potrebam sodnega postopka, zaradi česar so napačne tudi ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo povsem napačno, zato izpodbijane sodbe ni mogoče vzdržati v veljavi. Pravdni stranki sta sicer sklenili serijo pogodb o zaposlitvi za določen čas, pri čemer pa tožnik ni navedel pravega razloga za to. Stranki sta dne 29. 3. 2011 sklenili prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnika zidarja, saj je tožena stranka nujno, zaradi trenutno povečanega obsega dela na tem delovnem mestu, potrebovala novo delovno silo. Tožnik je delo pri toženi stranki opravljal vse do vključno 8. 9. 2011, za kar je prejel tudi vsa plačila. Od 9. 9. 2011 pa do vključno 31. 12. 2014 je bil tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela. Tožnik tako vse od 9. 9. 2011 pa do izteka pogodbe o zaposlitvi dne 30. 11. 2013 dela pri toženi stranki ni opravljal, saj je bil nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Ko se je tožniku v mesecu novembru 2013 iztekla prva pogodba o zaposlitvi za določen čas, je zaprosil toženo stranko za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, da bi še nadalje prejemal nadomestilo plače, saj je bil še vedno dela nezmožen, prav tako pa ni izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za brezposelnost. Ker se je tožena stranka zavedala slabega finančnega stanja, je prošnji tožnika v dobri veri ugodila. Šlo je le za uslugo tožniku in ne za dejansko delovno razmerje. Tožena stranka je v dobri veri slepo zaupala tožniku in zgolj z namenom, da bi mu pomagala in omogočila še nadaljnje prejemanje nadomestila plače za čas bolniškega staleža je z njim sklenila novo pogodbo dne 30. 11. 2013, ki je veljala od 1. 12. 2013 do 1. 6. 2014. Sicer pa tožena stranka tožnika ne bi ponovno zaposlila, saj ni imela potrebe za nove zaposlitve. Iz istega razloga je tožena stranka dne 1. 6. 2014 tudi pripravila tretjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, veljavno od 2. 6. 2014 do 31. 12. 2014. Konec meseca decembra 2014 je tožnik toženo stranko obvestil, da mu bo v mesecu januarju 2015 izdana odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero bo dokončno ugotovljeno, da je zdravljenje zaključeno in da je tožnik razporejen v III. kategorijo invalidnosti. Zato je tožena stranka tožnika s 1. 1. 2015 odjavila iz sistema zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Dne 26. 1. 2015 pa je prejela odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 2. 1. 2015, s katero je bil tožnik razporejen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo delal v ugodnih klimatskih pogojih, prenašal bremena do največ 7 kg, se občasno pripogibal in imel ledveno hrbtenico v prisilnem položaju le izjemoma. Četudi bi tožena stranka tožnika želela ponovno zaposliti tako, da bi tožnik dejansko delal zanjo, žal ni imela niti prostega niti primernega delovnega mesta. Tožena stranka tožbe tožnika ni pričakovala, saj je bil dogovor med njima jasen in sta se ga obe stranki tudi držali. Pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni 30. 11. 2013 in 1. 6. 2014 sta nični, saj s sklenitvijo teh pogodb stranki nista zasledovali ciljev vključitve tožnika v delovni proces in s tem povezanih posledic, zato tožnik tudi ni upravičen do plačila plače po zakonu, prav tako pa tudi ne do ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to določa drugi odstavek 338. člena ZPP.

5. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni (odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni na podlagi 41. člena ZDSS-1) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Pasivnost tožene stranke je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedeno v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

7. Tožena stranka se v pritožbi predvsem sklicuje na to, da ji tožba ni bila pravilno vročena, ker ji ni bila vročena v poštni predalčnik na naslovu tožene stranke, temveč ji je bila puščena v poštnem predalu, ki ga ima tožena stranka odprtega na naslovu pošte v B. 8. Tožena stranka je pravna oseba, kateri se vročanje sodnih pisanj opravi po 133. členu ZPP. Iz prvega odstavka 133. člena ZPP med drugim izhaja, da se pravni osebi vroča tako, da se pisanje vroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se ji vroča na naslovu, vpisanem v sodni register. V tem kontekstu je treba poudariti, da ZPP ne ureja posebej, ni mogoče vročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem pisanj. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010 zapisalo, da za pravne osebe ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe. To pa pomeni, da se pri vročanju takšnih pisem upoštevajo tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Tako se, če gre za vročanje po pošti, pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok v katerem je treba pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, ali po izteku roka, ki je na voljo za dvig pisanja. Res ZPP ne ureja vročanja v poštni predal, ki se nahaja v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev, kar pa ne pomeni, da vročanje v poštni predal ni dovoljeno. Tožena stranka, ki ima s Pošto Slovenije sklenjen dogovor o uporabi poštnega predala in da bodo pošiljke naslovljene na njen naslov A., B., da se ji vročajo preko poštnega predala, velja poštni predal enako kot hišni predalčnik, zato je pošta vročitev sodnega pisanja v pravdnem postopku (tožbo) opravila v skladu s 142. členom ZPP, s tem ko je dne 18. 3. 2015 vročevalec v poštnem predalu naslovnika pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in določen 15 dnevni rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Iz obvestila je razvidno, da naslovnik sodnega pisanja ni dvignil v 15 dnevnem roku, zato mu je poštni delavec sodno pisanje dne 4. 4. 2015 vložil v poštni predal. 9. Glede na to, da je imela tožena stranka s Pošto Slovenije sklenjen dogovor o uporabi poštnega predala in sicer, da se ji vse pošiljke, naslovljene na naslov A., B., vročajo preko poštnega predala, je pošta ravnala pravilno, ko je toženi stranki v poštnem predalu pustila obvestilo o prispelem sodnem pismu (tožba skupaj s pozivom, da stranka odgovori na tožbo), na katerem je poštni delavec označil, kje in v katerem roku se pisma lahko prevzame in po roku pustil sodno pošiljko v poštnem predalu na pošti B.. Ker je tožena stranka imela s Pošto Slovenije sklenjen dogovor o uporabi poštnega predala, se sedaj tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da ji sodna pošiljka (tožba) ni bila pravilno vročena.

10. ZPP torej v prvem odstavku 318. člena med drugim določa, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če so izpolnjeni pogoji, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor in je zato imela pravno podlago za izdajo zamudne sodbe.

11. Glede na zakonsko ureditev zamudne sodbe, kot je obrazložena v 6. točki obrazložitve te sodbe, pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče svojih zaključkov o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni gradilo na izvedenih dokazih, oziroma da jih je gradilo zgolj na domnevah. Sodišče prve stopnje se je obsežno opredelilo do utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na navedbe v tožbi v okviru preveritve sklepčnosti tožbe in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (360. člen ZPP), stranka pa zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.