Jedro

Tožeči stranki ni potrebno po ugovoru zoper plačilni nalog postavljati tožbenega zahtevka kot pri redni tožbi, ker je ta že opredeljen v samem plačilnem nalogu. Enako velja za sklep o izvršbi, v zvezi s katerim se po ugovoru odloča ali bo ostal v celoti ali deloma v veljavi ali se bo razveljavil in že sklep o izvršbi vsebuje zahtevek tožeče stranke tako glede glavne terjatve kot glede izvršilnih stroškov. Tako tožeči stranki v dopolnitvi tožbe ni bilo potrebno postavljati tožbenega zahtevka in je tožba popolna.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane I. in II. točke izreka zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 220/2011 z dne 30.8.2012 izreklo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL125053/2010 z dne 10.9.2010 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku, tako da je tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki dolžna plačati 1.020,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2010 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 381,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila. III. P. K. H. se odmerijo potni stroški v znesku 233,48 EUR. IV. Tožeči stranki se naloži, da priči K. H. v roku 8 dni povrne potne stroške v znesku 233,48 EUR.“ Zoper to sodbo, torej glede tč. I in tč. II izreka je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 1.020,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2009 dalje po delno neplačanem računu št. 2009-0029 z dne 1.12.2009, ki je glasil na znesek 1.525,50 EUR, s katerim je zaračunala provizijo za posredovanje pri kamionskih prevozih, kar je za toženo stranko opravljala od 1.10.2009 do 18.11.2009, nato pa prenehala, ker tožena stranka ni plačala dogovorjene 4 % provizije; tožena stranka je zoper sklep o izvršbi ugovarjala (postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) in navajala, da ne ve, na kaj se vtoževani račun nanaša, ker ga nima evidentiranega, res sta v preteklosti stranki sodelovali, vendar pa je poslovno sodelovanje že nekaj časa prekinjeno; po dopolnitvi tožbe pa je tožena stranka menila, da tožba ni popolna, ker ne vsebuje tožbenega zahtevka, in jo je potrebno zavreči, sicer pa je zatrjevala, da ne obstoji nobena pravna podlaga, po kateri bi tožeča stranka lahko terjala vtoževani znesek, saj med pravdnima strankama ni obstajala pisna pogodba za posredovanje pri prevozih; Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi obravnavalo nesklepčno tožbo, na kar naj bi tožena stranka opozarjala ves čas postopka in opozarjala tudi na prekluzijo vlog v sporu majhne vrednosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni uveljavljala nesklepčnosti tožbe, temveč nepopolnost tožbe, ker tožeča stranka v dopolnitvi tožbe naj ne bi navedla tožbenega zahtevka (vloga tožene stranke z dne 9.6.2011 - listna številka 42-44 spisa), prekluzijo pa je uveljavljala glede vloge tožeče stranke z dne 15.9.2011, ne pa glede morebitnih prejšnjih vlog.

Pritožba nima prav, da je tožba nesklepčna, saj nesklepčnost predstavlja pojem materialnega prava in pomeni, da iz navedb tožeče stranke ne izhajajo tiste posledice, kot jih tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom, tožba pa je tudi popolna, saj je tožeča stranka, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) zadosti dopolnila tožbo, tako da je z njo opredelila temelj zahtevka, saj je v dopolnitvi tožbe (listna številka 34 spisa), kar povzema pritožba sama, navedla: „v prilogi vam pošiljamo dokumente, ki dokazujejo, da smo za navedeno podjetje (B. d.o.o.) opravljali posredovanje pri kamionskih prevozih od 1.10.2009 do 18.11.2009, ko smo sodelovanje prekinili zaradi neplačevanja dogovorjene provizije“ in takšne navedbe so tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostne, da je konkretno opredeljen dejanski stan sporne zadeve, tožeča stranka je predložila tudi dokazila.

Ker pa se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, zoper njega pa je tožena stranka ugovarjala in je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, kolikor je z njim bila dovoljena izvršba, sicer pa se je glede utemeljenosti zahtevka in izvršilnih stroškov postopek nadaljeval kot pravdni postopek, je potrebno upoštevati posebnosti takšnega postopka. Zanj se smiselno uporabljajo določila ZPP v zvezi z izdajo plačilnega naloga (določbe 431. - 441. člena ZPP), kjer po ugovoru zoper plačilni nalog sodišče v odločbi o glavni stvari odloči ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP), kar pomeni, da tožeči stranki ni potrebno po ugovoru zoper plačilni nalog postavljati tožbenega zahtevka kot pri redni tožbi, ker je ta že opredeljen v samem plačilnem nalogu. Enako velja za sklep o izvršbi, v zvezi s katerim se po ugovoru odloča ali bo ostal v celoti ali deloma v veljavi ali se bo razveljavil in že sklep o izvršbi vsebuje zahtevek tožeče stranke tako glede glavne terjatve kot glede izvršilnih stroškov (1). Tako tožeči stranki v dopolnitvi tožbe ni bilo potrebno postavljati tožbenega zahtevka in je tožba popolna.

Tožena stranka je res opozarjala na prekluzijo vlog v sporu majhne vrednosti, toda le kar zadeva tretje vloge tožeče stranke, to je vloga tožeče stranke z dne 15.9.2011, ki pa je sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pod tč. 7 in so vse pritožbene navedbe glede prekluzije odveč ali pa pritožbena novota.

Pritožba pa bi morala zatrjevati, da je sodišče prve stopnje z obravnavanjem nesklepčne tožbe v formalnem smislu, ker pritožba zatrjuje, da tožeča stranka ni podala zadosti trditvene podlage in z obravnavanjem navedb tožeče stranke glede katerih je bila prekludirana, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sporih majhne vrednosti dopusten le takšen pritožbeni razlog glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Takšnih pritožbenih trditev pa tožena stranka ni podala, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago in prekluzijo navedb niti ne sme obravnavati, kolikor pa jih je, jih je zgolj zaradi pojasnitve procesnih pojmov.

S pritožbenimi navedbami, da med pravdnima strankama ni nikoli obstajala nobena pogodba oziroma noben pisni dogovor za opravljanje kakršnihkoli storitev posredovanja pri prevozih in da izstavljeni računi nimajo pravne podlage in jih je tožena stranka upravičeno zavrnila in da priložena elektronska komunikacija zgolj nakazuje na to, da so med pravdnima strankama potekali pogovori o sodelovanju , nikakor pa iz nje ne izhaja, da bi bilo karkoli določeno, saj je tožena stranka vseskozi zavračala sodelovanja, ki jih je postavljala tožeča stranka, pa pritožba izpodbija dejansko stanje, kar pa v sporih majhne vrednosti tudi ni dovoljen pritožbeni razlog.

Na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nanj pa je pritožbeno sodišče vezano, in sicer da sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da bo tožeča stranka posredovala kamionske prevoze za toženo stranko in se za plačilo dogovorili za 4 % provizijo, kot izhaja iz predloženih računov in da je tožena stranka plačala vse izstavljene račune, razen delno vtoževanega, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je opredelilo, da je med strankama bila sklenjena posredniška pogodba skladno z 837. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se s posredniško pogodbo posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Ker je tožeča stranka kot posrednik organizirala prevoze, pisna oblika pa ni pogoj za veljavnost posredniške pogodbe, je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (299. člen OZ in 378. člen OZ).

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje, kot je že pojasnjeno, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo glede izpodbijane I. in II. točke izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

op. št. (1): Tako sodba in sklep VSL II Cp 181/2011.